Vprašanje:
Ali sem normalna?
Tema: Čustva, Komunikacija, Stres in anksioznost
-
Za
Zaskrbljena
Zaskrbljena
Objavljeno: 21 apr. 2022 19:05
Pozdravljeni!
Imam en velik problem pa sem se odločila, da vas prosim za nasvet.
Že kot majhen otrok sem imela težave s tesnobo/anksioznostjo. Hitro sem zapaničarila, ponavadi zato, ker sem mislila, da imam kako hudo bolezen. Zadnje pol leta pa opažam, da je vedno slabše. Težko se sprostim in veliko razmišljam o tem, kaj vse se lahko slabega zgodi v prihodnosti, čeprav se mi te negativne stvari sploh ne uresničijo. Počutim se utrujeno, čeprav dovolj spim - nimam prave energije. Občutek imam kot, da sem ves čas "na robu" in preveč premišljujem (overthinking). Začele so se mi pojavljati težave s koncentracijo. Včasih se počutim odtujeno od sebe in drugih. Strah me je, da bom izgubila zdrav razum. Zelo se bojim tudi krvi in ne vem točno zakaj, ker nisem doživela nobene travmatične izkušnje povezane s krvjo. To mi povzroča težave, še posebej v šoli, ko gledamo kakšen film. Pogosto doživim panični napad in želim zbežat iz razreda. Zaradi tega se težje družim s prijatelji in ne gledam več filmov po televiziji. Postajam razdražljiva, poskusila sem se že zamotiti s stvarmi ki me veselijo, ampak je pomagalo le za krajši čas. Mogoče sem napeta tudi zaradi tega, ker želim, da je vse popolno. Če knjiga na mizi ni poravnana mi ne bo dalo miru dokler je ne poravnam. Včasih se zalotim, da neko stvar naredim z eno roko, potem z drugo in nato še z obema, da je izenačeno. Vse mora biti simetrično. Padla mi je samozavest in imam slabšo samopodobo. Razmišljam o tem kaj si drugi mislijo o meni, kako me vidijo in slišijo. Res si želim pomoč. Težko mi o tem govoriti s starši, ker me je sram in se bojim, da me ne bi jemala resno, čeprav mi mama večkrat ponudi pogovor ampak zamrznem in ne vem kaj bi rekla. Upam, da nisem bila predolga. Hvala, če si boste vzeli čas za mene.
Lep dan
-
Uredništvo
Patricija Kramaršek
Objavljeno: 27 apr. 2022 18:29
Odgovor svetovalke:
Pozdravljena.
Lahko razumem, da si zadnje čase vse pogosteje tesnobna in te slednje skrbi, izčrpava. Ljudje imamo lahko večkrat nerealne misli. To pomeni, da na situacije gledamo skozi nerealna očala in jih posledično preveč katastrofiziramo, vidimo le slabe stvari. Slednje privede do občutkov panike, napetosti. Kot si že sama lepo povzela, se negativne stvari ne uresničijo, gre zgolj za naše misli, in nevarnost ni realna, temveč jo mi napačno ocenimo. Posledično lahko prihaja do tega, da smo pretirano pozorni na svoje počutje, imamo težave s pozornostjo, se izogibamo stresnim situacijam, težje zaspimo…Pogosto se tesnoba odraža tudi na našem telesu – hitro bitje srca in dihanje, vrtoglavica, povečano potenje, zakrčene mišice... Čeprav je slednje le telesni odraz tesnobe lahko v nas vzbudi še dodaten strah kaj se dogaja z nami. Lahko pomislimo, da bomo izgubili kontrolo, da je nekaj hudo narobe, čeprav temu ni tako.
V kolikor te misli in telesne reakcije zmoremo prepoznati pri sebi, je to odličen korak naprej, saj jih potem lahko spremenimo oz. obvladujemo. Svetujem ti, da še naprej vztrajaš pri zate prijetnih aktivnostih (npr. telovadba, glasba, ples, pisanje dnevnika, tehnike sproščanja..). Prav tako nam pomaga, da se vprašamo kakšna je verjetnost, da se nekaj res zgodi. Kolikokrat se je že zgodilo? Kakšni so dokazi, da je naša misel realna? Kakšni so protidokazi – da naša misel ni realna? Katerih je več? Morda lahko ta vprašanja postaviš tudi komu drugemu - npr. zaupni odrasli osebi, ki ti lahko pomaga pri iskanju dokazov za in proti. Na osnovi tega lahko poskušamo svoje misli postopoma spremeniti v bolj realne. Več o tem lahko prebereš tukaj- https://www.tosemjaz.net/razisci/custva-in-psihicne-stiske/analiza-misli-ali-izzovi-svoje-anksiozne-misli/
Ena izmed možnosti je tudi ta, da v primeru napada panike čim bolj umirjeno in enakomerno dihaš s trebušno prepono ter se trudiš pozornost preusmeriti drugam - npr. se osredotočiš na okolico (pozorna si na 5 stvari, ki jih vidiš; 5 stvari, ki jih slišiš; 5 stvari, ki jih tipaš; 5 stvari, ki jih vonjaš..).Lahko tudi prosiš prijateljico, da se pogovarja s teboj, in se tako zamotiš. Panika je nekaj kar v določenih situacijah lahko občutimo vsi. Je neprijetna, a ni nevarna, in mine.Morda povprašaš koga izmed prijateljev, če so kdaj doživeli kaj podobnega. Lahko jih tudi povprašaš kako te vidijo… Na možnost imaš seveda tudi, da se obrneš na psihologa, psihologinjo v zdravstveni ustanovi ter se osebno pogovoriš.
Upam, da sem odgovorila na tvoje vprašanje. Kar pogumno naprej.
Patricija Kramaršek, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.