Ali sem nora?

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

predvidevam, da tvoje vprašanje na koncu zapisa že vključuje nenapisan odgovor, ki ga poznaš oziroma slutiš v svoji notranjosti.

• Kaj vse je »magnet«, zaradi katerega v odnosu vztrajaš? Omenjaš spretnost izražanja, glasbo, psihologijo... Kaj še?
• Je odprta zveza tudi tvoja želja za prihodnost? Da je bivši partner še vedno ovira, deluje zanimivo – ob partnerjevem izbiranju odprtih zvez. Ta drža ne odmakne ljubosumnosti... Iskrenost je v odkritosti, da ima tudi druge. 

Praviš, da to dejstvo odkrito sprejemaš. 

• Ali je to tudi tvoja drža – resnično sprejemanje ali le prilagoditev situaciji?
• Kaj se dogaja pri tebi, da težko izstopiš? 
• Ali si pravzaprav to sploh želiš? Čutiš v odnosu z njim zavezo ali si »zvezana«, navezana ali priklenjena?

Spodbudila bi te, da poleg vsega, kar veš, da ne dobiš v sedanjem partnerstvu, premisliš tudi, kaj pa dobiš zase. 

• Kaj bi pogrešala, če se razideta (poleg tega, kar si napisala)?
• V katerih vrednotah se ujameta? 
• Koliko časa si vzame zate?
• Kako se ti počutiš in kako se zaposliš v času, ko nista skupaj in ga (morebiti) čakaš?
• Kaj je zate v tem obdobju življenja pomembno in kam se usmerjaš za naprej?
• Ali je to lahko tudi vajina skupna pot?

Ali si nora, se sprašuješ? To vprašanje bi načrtno opustila. To, da smo »noro zaljubljeni«, praviloma oteži odločitve. 

Ali je »noro« vztrajati? (Razlika je, ali v zapisu uporabimo norost kot metaforo ali kot svojo identiteto. Ali čutiš, da že izgubljaš duševno zdravje?) 

Da te »duša« boli ob razlikah, o katerih pišeš, je pričakovano. Trpljenje ni bolezen niti norost.

Pa tudi o tem premisli: »Kemija« ima omejen rok. Ali gre za zagledanost v idejo, kdo on je in kdo bi vidva lahko bila skupaj?

Če pa se osredotočim na sedanji trenutek, mi vznikne še niz vprašanj:

• Kdo v resnici postajaš v tej zvezi?
• Kako doživljaš sebe?
• Kateri del sebe pogrešaš?
• Se čutiš (ne)izpolnjeno in na kakšen način?
• Kolikšen/kateri del sebe pogrešaš zdaj, ko si že tri leta v takšnem partnerstvu?

Oditi ni lahko. Zdi se, da je ostati lažje? Med novim in neznanim se, pravijo strokovnjaki, možgani raje odločajo za znano, četudi neudobno. Ali je to tudi najboljša izbira za tvojo prihodnost in izpolnjujočo sedanjost?

»Kaj naj storim?« - je tvoje vprašanje. Povabim te k premisleku ob zgornjih vprašanjih.

Včasih sami težko pridemo do vseh odgovorov, posebej zato, ker smo ponotranjili določene načine odzivanja in v lastnem ogledalu ne vidimo realne podobe. Zato je v takšnih okoliščinah morda dobro poleg pogovora na daljavo dodati svetovalni proces v živo (prijatelji so dobrodošli, a so tudi naši zavezniki).

Za vse odločitve, ki jih doživljaš kot ključne, pa je dobro najprej najti notranje temelje. Potem je lažje nositi tudi morebitne manj prijetne posledice.

Srečno na poti raziskovanja. Tudi pod gladino. Z veseljem preberem tvoj odziv

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka