ali sem jaz kriva

Pozdravljeni, 

na vsakem potovanju ki se ga udeležimo, se moja starša kregata vsak večer, vplete se moja sestra ki ima presneto "strupen jezik" jaz pa sem vedno tiho saj sem se iz iskušenj navadila, da je to še najboljša odločitev. Čisto vedno, moj oče se dela neumnega in naredi neumnost, mami ga začne nadirat in ustvarita velik, pa tudi če v javnosti, glasen prepir. Nato se vplete moja sestra, pripravljena na besedni boj, in začne mojega očeta primerjati z najhujšimi stvarmi možno, on se začne braniti, mami ustavlja sestro, ta nadaljuje, spet se vpleteta starša in se ne nehaaaa..........

Ko se vse skupaj počasi umiri, gre moja sestra na svoje, oče se začne delati da joče mami pa nekje obsedi in se smili sama sebi na robu solz, jaz se valda usedem k mami kajti vsi v družini vemo da je oče sam po sebi psihopat, sestra pa je bolj podobna njemu kakor mami, usedem se k mami in jo vprašam če je vredu. Grdo me pogleda in mi reče "a zdej boš pa še ti zečela" in odide stran. Ostanem sama kjer koli že smo (zgodilo se je že na nekem trgu na Malti, v trgonini, v hotelski sobi...). Na koncu vsega me mamina trditev spravi v mišljenje "a zdej je to bla vse moja krivda". 

Na potovanjih imam jaz vedno sobo za dve, s sestro si jo deliva. Starša imata svojo. Kljub vsem prepirom, si tisto noč delita sobo kot ponavadi, naslednji dan pa se vsi obnašajo kot da se nič ni zgodilo. Meni se zdi kot da sem nora, kot da jaz nekaj vem ostali pa ne. Čista groza.

Nazadnje se je tak velik prepir zgodil v Stockholmu, na potovanju, ki smo se ga udeležili z agencijo, z vodičem in skupino, hvala bogu v hotelski sobi in ne nekje v javnosti. Starša sta se prepirala glede preklete vode (se opravičujem za izraz ampak me res jezi). In kot sem zgoraj opisala, je tako tudi potekalo. Na koncu prepira sem se zaprla v kopalnico in začela pisati poezijo, to je sedaj moj nov način sproščanja, kajti imam tudi zgodovino samopoškodovanja, pri kateri je to pomagalo. Najslabši del pa je bil naslednji dan, ko smo se s skupino sprehajali po mestu, in noben od ljudi sploh ni vedel kaksna norišnica je bila en večer prej. To me resno jeziii. Ko bi se kar zadrla čez cel avtobus, če grem lahko z nekom drugim po mestu in ne z mojo družino. Vsak dan nam je dal vodič tudi kakšno uro, dve prostega časa, da bi šli kam jest. TO JE BILA IN ŠE VEDNO JE MOJA NOČNA MORA. Ker ta moja takoimenovana "družina" se ne more odločit za niiič.VEDNO SE KREGAJO. In kako to potem vpliva name. "Gaja, kaj pa je teb tok hudega? Zakaj se tok kisl držiš?" umm ja nevem, ti pomisli.

Ali sem resno jaz kriva za to? A si jaz vse to samo domišljam in je to normalno za družine?

Res ne morem tako živet, enostavno me preveč jeziiiiiiiiiiii.

Upam, da imate vsaj kakšen nasvet, kako bi to lažje prenašala.

Hvala za vnaprej, da ste si vzeli čas za moje vprašanje in lep dan še naprej.

Lep pozdrav :)       [se opravičujem za ta dolg spis]

G.

Razmišljaš v to smer: ali si ti kriva, ali si samo vse samo domišljaš in ali je to kar se pri tebi doma dogaja, normalno.

Če začnem pri koncu, ne ni normalno kaj se pri vas doma dogaja, del družinskega življenja so konflikti, tvoja dva pa to počneta izven mej normalnega. Zakaj misliš, da si vse samo domišljaš? Nič si ne domišljaš, kakšen svetovalec pa ti bo bolj podrobno pojasnil tvoj beg v domišljiski svet, umik iz realnega.

Še najmanj pri vsem pa je to, da bi bila ti kriva za vse. Ne nisi kriva in tudi ne moreš biti kriva.

Brez dvoma pa sta stara dva neodgovorna, pa se sploh zavedata kakšne posledice pri otrocih puščajo nenehni prepiri. Seveda se ne zavedata, pa očitno jima je to tudi vseeno. 

Tvoja stara sta potrebnega resnega pogovora s svetovalcem. Bog daj, da bi pomagalo, če pa ne, je edina možnost, da gresta vsak po svoji poti.