Ali sem grozna oseba

Pozdravljeni,

bojim se, da sem res grozna oseba, zato sem se vam odločila pisati. Strah me je, ker ne vem, koliko je popravljivega, in koliko je v vsem skupaj samo moje prazne tolažbe in izgovorov, da pa vendarle ni tako hudo.

--Nočem, da so drugim všeč iste stvari kot meni:
Jaz (17) poslušam pač nek tip glasbe, moj brat (16) pa vse glede glasbe prekopira od mene. Kar naenkrat je začel "poslušati" isto glasbo kot jaz (poslušati v narekovajih, ker to izgleda tako, da si vrti dobesedno samo tiste tri pesmi, ki sem mu jih pokazala). V bistvu od mene kopira tudi druge stvari (=moja ostala zanimanja). Sem se že večkrat obregnila od to (sicer na moj nepotrpežljiv, očitajoč način -- do tega še pridemo), ampak ne neha. Enako me včasih zmoti, če sestri (20) pokažem kakšno pesem in si jo ona potem spravi na svoj playlist (sploh ne vem, kaj me tako moti na tem; kar malo si želim, da drugim te stvari ne bi bile všeč).
Kar malo mi je zoprno tudi, če vidim, da je nekomu (od mojih vrstnikov) všeč npr. isti film kot meni -- še posebej, če te osebe ne maram. Večino takih stvari želim zadržati zase: da so to samo moji mali biserčki, ne pa da so všeč tudi drugim. Saj po drugi strani je pa v redu imet koga za pogovor o kakšnem filmu/glasbi.
Mogoče gre pa za to, da si želim, da bi ljudje vedeli, da je bilo nekaj najprej všeč meni, šele nato ostalim. (Morda zgolj otročje razmišljanje? ...Ali sem grozna?)

--Sem zelo sebična:
Doma mi starša, če se skregamo, večkrat rečeta, da se obnašam, kot bi si želela biti edinka, da gledam samo nase ... in to je res (da gledam samo nase -- edinka si ne bi želela biti). Jokam samo zaradi sebe in svojih težav, ne zaradi drugih (saj včasih pomislim na težave drugih, ampak ne občutim neke pristne žalosti). Gledam samo na to, kako nekaj vpliva name. Potem včasih sebično pomislim, da sem razmišljujoča oseba in podobne kozlarije. Rada sem pohvaljena (sploh, če kaj dobro naredim: takrat kar čakam in upam na pohvalo). Radam sem žrtev in se smilim sami sebi.
Imam tudi nekakšno potrebo po tem, da bi me drugi opazili (npr. si rečem "lahko bi me videli in si rekli 'glej jo, ta se pa izjemno zabava'", "zdajle me gledajo in bi si lahko rekli 'uau, kako _x_ izgleda'").

--Sem zelo ljubosumna:
Že od vedno sem ljubosumna. Če vidim, da ima nekdo več od mene, postanem napeta in tečna, začnem očitat, nergam, da moramo stvar bolje razdeliti ... ampak samo, ko gre zame: vsa pravičnost me zapusti, samo da imam jaz dovolj (kaj me potem briga, če je nekdo drug dobil premalo).
Zadnje čase sem se večkrat ujela, da sem ljubosumna na svojo odlično prijateljico. Ljubosumna sem, ker dobi ona vso pozornost od fantov, jaz pa nobene; ker se lahko pogovarja s komerkoli hoče, jaz pa ne, saj sem sramežljiva in vase zaprta, če ne poznam ljudi; ker ima tako lepe lase ... Potem jo včasih v svojih mislih poskušam malo 'downgrade-at', da bi se bolje počutila (si rečem recimo: pa saj nima popolne postave, stopala ima večja od mene itd.). Joj. Res jo imam rada, zato ne vem, zakaj sem taka.

--Odnos z ljudmi:
- Iskreno povedano mi gre večina ljudi na živce. Saj so morda na prvi pogled v redu, a me potem na njih nekaj zmoti in mi grejo na živce (morda bi morala biti bolj sprejemljajoča? =vsak ima napake?).
- Ves čas se tudi primerjam z ljudmi in iščem, v čem sem boljša od njih (primer: "poglej, kako nesramna je do svojega fanta, jaz bi bila zelo ljubeča z njim, boljša opcija zanj sem", "jaz pa ne bi oblekla tega, 'boljša' sem"). Ena punca v šoli mi gre na živce, ker ima čudne komentarje in je kar malo nesramna do mene, je tudi fejk, ampak jo imajo učitelji radi, ker se jim prilizne. Takrat pomislim kaj v slogu "zakaj nimajo raje mene, jaz sem pristna, jaz nisem kot ona ...".
- Med pogovorom si želim biti v središču pozornosti (mogoče gre tukaj bolj za to, da sem drugače velikokrat spregledana in si tako želim, da bi se v pogovoru vračali tudi k meni). Skačem v besedo in samo čakam, kdaj bom lahko nekaj rekla/kdaj bom na vrsti jaz.
- Ne morem delat v skupinah. Ne morem, ne gre. Imam pač svojo vizijo, in če sem v skupini, se moram prilagodit, zato moram zanemarit svojo odlično vizijo in mi ni več mar za projekt. (Ne delam 'štal', vse to zadržim v sebi. Delam po njihovih pravilih in sem tiho. Mogoče bi pa lahko vsaj kaj rekla?)
- Z nekaterimi ljudmi se mi ne da zares dobivat. Saj si je lepo pisat z njimi, ampak potem se včasih malo izgovorim, da se mi ne ljubi priti na kavico (ker bi bila raje doma). Malo mi je škoda zapravljati denar za to, da bi pač odkljukala, da sva se enkrat dobili. Si pa že raje kupim kaj drugega.
- Sem socialen kameleon: če se pogovarjam s kom drugim, (že avtomatsko) priredim svojo osebnost, da bi bila bolj podobna njihovi.
- Če vem, da mi bo nekdo pokazal svoj izdelek ali dal darilo, se že vnaprej v mislih pripravim, da bom imela primerno reakcijo. Torej navdušenje, veselje itd. Drugače je moja reakcija kar malo brezizrazna. Tudi če se mi zdi, da je nekaj res dobro, se ponavadi samo malo nasmehnem in bi ljudje to lahko jemali, kot da nisem navdušena.
- Nisem zares vesela dosežkov ostalih. Saj se mi zdi bravo, uau, super zate, ampak ni to neko pristno veselje ali ponos. Pač lepo zate, kaj naj rečem. Kaj imam jaz pri tem. Včasih pa tudi začutim zbodljaj ("zakaj je ona dobila 4, če sem se pa jaz več učila").
- Ena druga sošolka mi gre včasih na živce, ker me primerjajo z njo in govorijo, da sva si podobni na videz, jaz pa si ji ne želim biti podobna, saj ne izgleda tako, kot bi jaz želela izgledat. Saj je res super punca sicer. Mi gre pa včasih tudi na živce, ker se drži sključeno, pri malici je na nek svoj način ... Bolje se počutim, če je ni z nami ostalimi. Mogoče zato, ker se kljub vsemu malo vidim v njej/vidim, kje drugi vidijo podobnost in me to moti.
- Pozabim na darila: svojim sorojencem zadnje čase sploh ne dam nič za darilo, ker pozabim ali jih kupujem zadnji trenutek. Obljubljam, da jim bom darila dala naknadno, potem pa jih ne. Tudi za prijateljico je trajalo, da sem ji kupila darilo (dobila ga je dva tedna po svojem rojstnem dnevu). Družinski člani so me večkrat prosili, če jim nekaj izdelam in jim še nisem, ker se mi ne ljubi.
- Ne pogrešam nikogar. Če smo bili kdaj na kakšnem taboru za en teden, nisem pogrešala domačih, nisem pogrešala sestre, ki je en mesec ni bilo, niti očeta, ki je bil službeno za 6 mesecev v tujini ...

Ko zdajle vse to gledam, se počutim res slabo. Bojim se, da bi izgubila vse prijatelje, če bi vedeli, kakšna sem, zato se z nikomer ne upam pogovarjati o tem.
Rada si rečem, da se bom izboljšala (še posebej glede tistega z darili), ko bom imela fanta, ali ko bodo moji problemi rešeni. Da se bom izboljšala, ko bom zadovoljna s sabo in bom potem z novo osebo obrnila nov list. Ampak to je spet grozno razmišljanje in ne vem, zakaj ne bi začela že zdaj. Do tistih, ki so mi najbližji, sem najbolj zoprna.
Spet drugič se mi zdi, da so nekateri ljudje še bolj samovšečni in slabši kot jaz. Je tako razmišljanje slab znak?
Bi lahko bilo vse to plod tega, da sem tako zelo nesamozavestna in nezadovoljna s sabo? Je že to, da se teh stvari o sebi zavedam, lahko pokazatelj, da morda nisem tako slaba ali je to zgolj prazna tolažba? Mogoče ima vsak take misli in negativna čustva pa jaz samo ne vem, kako se pravilno soočiti z njimi ter jim pustim, da se kopičijo v meni?

Hvala vam in lep dan še naprej.

P.S.: Ne vem, če ima to kakšno povezavo, ampak ima moja mami najverjetneje narcistično osebnostno motnjo. Bojim se, da jo imam morda tudi sama. Mogoče mi je dala zametke, ki se jih ne morem več rešiti. Še bolj grozno je, ker je do tega sklepa najprej prišla sama, jaz pa se tolažim prav z mislijo, da moje samozavedanje kaže na to, da sem "v redu".
Najdem se v kakšnih opisih narcistične osebnostne motnje na wikipediji, recimo:

"Ker so ti ljudje pretirano občutljive na zaznano kritiko ali poraz, so nagnjeni k občutkom sramu, ponižanja in ničvrednosti zaradi manjših dogodkov iz vsakdanjega življenja ali namišljenih osebnih žalitev. Te občutke običajno prikrivajo pred drugimi, tako da se pretvarjajo, da so ponižni, se odzivajo z izbruhi jeze in kljubovanja ali so maščevalni."

"Poskuša izničiti globoke občutke lastne manjvrednosti in pomanjkanje samospoštovanja; primanjkljaje kompenzira z ustvarjanjem iluzij, da je boljši, izjemen, občudovanja vreden, omembe vreden; občutek samospoštovanja ustvarja s samopoveličevanjem."

"...ranljivi narcisizem, za katerega so značilne osebnostne lastnosti, kot so obrambnost, krhkost, socialni umik in občutljivost na kritiko."

"...izkazuje osebnostne lastnosti nemoči in čustvene praznine, nizkega samospoštovanja in sramu. Te lastnosti se izražajo kot socialno izogibajoče vedenje v situacijah, ko je samoprezentacija težka ali nemogoča, kar vodi v umik iz situacij, v katerih družbeno odobravanje ni zagotovljeno."

"[Pretirano čuječen tip] Osebe s tem podtipom imajo zlahka ranjena čustva, imajo preobčutljiv temperament in vztrajne občutke sramu."

Vem, da me ne morete diagnosticirat prek enkrana, ampak sem želela nekomu povedati.