Ali se življenju lahko povrne barva?

Spoštovani,

morda sem nekoliko starejši kot tisti, ki jim je forum namenjen, pa vseeno. Verjamem, da bo moje vprašanje pomagalo tudi marsikomu drugemu.

V najstništvu in pred njim sem bil vedno uspešen v šoli in drugih aktivnostih, ki sem se jih lotil. Tudi fakulteto sem končal z odličnim uspehom (in sicer tisto, ki traja 6 let). Zdelo se je, da sem vedno imel sposobnost, da se poglobim v aktivnosti, ki sem jih opravljal, in da sem lahko natančen, letim na krilih navdiha in se tako dobro odrežem.

Na žalost pa vse ni potekalo gladko. Očeta nisem poznal. V otroštvu me je mučil zapiti stric. Mati se je poročila z osebo, ki jo najbolje lahko označim kot narcisa. Nato je bilo nekaj pretresov v ljubezenskem življenju. Potem je sorodnik storil samomor. Druga sorodnica je imela par psihotičnih epizod, postavljena ji je bila diagnoza shizofrenije. Večino študija sem bival popolnoma sam v družinskem stanovanju, med epidemijo pa sem se po hudem prepiru od družine povsem odcepil in šel živet na svoje s svojo študentsko plačo.

Zavedam se, da so v življenju vzponi in padci ter da je marsikomu veliko huje od mene. Ampak to ni bistvo mojega pisanja, nisem prišel po sočutje in pomilovanje; zgornje sem napisal, da bolje orišem svojo situacijo in s tem pogoje, ki so me pripeljali do dejanskega problema, o katerem pišem spodaj.
Začelo se je s prvim ljubezenskim razočaranjem. Bolečine se sploh ne spomnem več, a še vedno vem, da je bila podobna moji predstavi o tem, kako je, če ti nekdo z razbeljenim nožem razpara drobovje. In seveda sem jo želel otopiti. Najprej je bilo veliko alkohola, vsak petek sem bil tako opit, da sem le s težavo in cikcakajoč prišel do doma. Potem sta bila konoplja in tobak. Pohati sem začel s prijatelji v gimnaziji, na fakulteti pa se je v samotnem stanovanju to stopnjevalo do tega, da sem to počel prav vsak dan. Zjutraj se zbudiš in nimaš predavanj, vaj ali seminarjev, na katerih bi zares moral biti, počutiš se grozno. Ah, saj ne bo škode, dajmo si zviti eno. In tak vzorec večje ali manjše intenzitete se je stopnjeval skozi leta. Pravi čudež, da sem vseeno uspel biti tako uspešen na izpitih.

Seveda to ni bilo dovolj. Vrstniki so razvili svoja zanimanja, usmerili so se vsak v svoje področje. Prostovoljno so se udejstvovali na njih. Jaz sicer imam svoja zanimanja, ampak so zelo površinska, ne čutim pa več radosti, motivacije, da bi se poglobil vanje. Pa ne samo v karieri, tudi sicer se zdi, da so aktivnosti življenja izgubile barvo. Moje misli niso več tako razgibane in razjarjene, kot so bile. Zdi se, da svojega miselnega toka ne morem več dobro nadzorovati. Pozornost se mi tudi hitro odkloni z opravila, ki ga opravljam. Čustva in vzgibi so kot pod površjem moje zavesti in ne prebijejo gladine.

Od slabih navad, ki sem jih opisoval prej, trenutno le še kadim tobak. Konoplje se nisem dotaknil že 3 mesece, alkohol uživam samo priložnostno, po kakšen kozarček vsakih nekaj mesecev. Poskušam biti dokaj redno telesno aktiven. Zdaj imam težavo predvsem z uporabo telefona, na katerem zapravim veliko časa. In vedno bolj me skrbi, da sem s temi navadami svojim možganom v času njihovega intenzivnega razvoja in zorenja napravil nepopravljivo škodo. Da sem povzročil trajno disregulacijo sistemov, ki narekujejo motivacijo in uravnavajo čustva ter pozornost, sistemov, ki obarvajo našo izkušnjo življenja. In vse to me končno pripelje do mojih vprašanj za vas:

Ali je škoda trajna? Ali bom še kdaj lahko obvladoval svojo pozornost in obudil svojo motivacijo? Ali se življenju lahko povrne barva? Kaj konkratno lahko naredim, da si pomagam pri okrevanju?

Zahvaljujem se vam za morebitne odgovore, zavedam se, da sem napisal kar precej in da so morda težave opisane na težko razumljiv način. Če je temu tako, lahko podam pojasnila v komentarju.

Hvala za vaš čas in plemenito delo, ki ga opravljate.

Lep pozdrav