Ali res dožiljam travmo iz otrožtva ali je to le puberteta ?

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

hvala, da si se odločila podeliti svojo zgodbo. Predstavljam si lahko, da je bil to zate zelo težek, a hkrati izjemno pomemben korak.

Če povzamem, si bila v otroštvu deležna komentarjev, vezanih na svoj zunanji izgled – tudi s strani družine. Čeprav njihove besede niso bile resnične, so pustile močan pečat na tvoji samozavesti. Začela si delati na sebi in imaš danes lepo postavo, a neugodni občutki ostajajo, tem pa so se pridružile tudi druge težave, kot jih navajaš.

Dotakneš se področja čustev in samozaznavanja.

Omenjaš pogoste občutke sramu, krivde ali manjvrednosti, pri čemer do sebe gojiš negativna čustva, kot je sovraštvo. Se ti zdi, da so tvoja čustva takšna, da jih lahko nadziraš (četudi so težka), ali takšna, da te popolnoma preplavijo in imaš občutek, da izgubljaš kontrolo nad seboj? Morda vidiš kakšno povezavo med tem, kar se dogaja v vsakdanjem življenju in tvojim notranjim doživljanjem?

Čustvena nihanja, ki jih opisuješ, so lahko posledica različnih dejavnikov. Predstavljajo lahko odziv na pretekle boleče izkušnje (tj. travmo) ali pa običajen vidik pubertete. Ključno je vprašanje, kako močno te stvari vplivajo nate in koliko časa trajajo. Se čustvena nihanja zgodijo naključno – brez pravega razloga – in občasno? Ali pa se zdi, da so vezana na specifične izkušnje oziroma jih sprožijo točno določene situacije (npr. zavrnitev, kritika, občutek ogroženosti)? Pri travmi so čustvena nihanja pogosto povezana z določenimi sprožilci, pri čemer nas preplavijo čustva, katera ne vemo, kako obvladovati. Po drugi strani pa so čustvena nihanja v puberteti pogosteje bolj splošna in se prej umirijo.

Prav tako dodajaš, da se ne počutiš dobro v lastnem telesu. Te težave, vezane na samozavest, se pokažejo tudi v splošnem zaznavanju, da nisi dovolj dobra. So to občutki, ki jih čutiš pogosto – morda stalno – ali pa se kdaj počutiš samozavestno? Če se, v katerih situacijah? Kaj je takrat drugače? V primeru travme občutek, da »nismo dovolj dobri«, vztraja in se ga je težko otresti, ne glede na to, kaj počnemo. Občutek manjvrednosti lahko postane način, kako gledamo nase – kot da nekaj globoko v nas pravi, da nismo dovolj, ne glede na naše dosežke ali trud. Vedno znova moramo dokazovati svojo vrednost ali izpolnjevati določena pričakovanja.

Omenjaš tudi samosabotažo in nekonstruktivno vedenje.

To je razvidno na primer v šoli, kjer bodisi zelo trdo delaš bodisi sploh ne. Se ti zdi, da je to nekaj, kar pride in gre, ali nekaj, kar se ohranja in traja? Ali opaziš kakšen vzorec – se na primer tvoja motivacija spreminja glede na tvoja čustva, določene situacije ali ljudi? Ob travmah se včasih izogibamo uspehu, pa tudi odnosom, zaradi strahu pred neuspehom, zavrnitvijo, obsojanjem ipd. Le-to je lahko razlog za samosabotiranje, pri čemer se bodisi sploh ne trudimo bodisi si ne znamo postaviti zdravih meja.

Opisuješ tudi težave pri sprejemanju odločitev in močno potrebo po nadzoru. Se ti zdi, da slednja izhaja iz strahu, da bo vse šlo narobe, tj. nadzor potrebuješ zato, ker bi se sicer počutila ogroženo ali nemočno? Ali pa se včasih počutiš nemočno, ne glede na to, kaj narediš – kot da nobena količina nadzora ni zadostna? Tudi to so pomembni vidiki, ki jih lahko raziščeš. Ob travmah namreč včasih skušamo stvari nadzorovati zato, da bi se počutili varne ali preprečili slabe stvari.

Nazadnje pišeš tudi o svojih odnosih z drugimi.

Imaš sicer imaš prijatelje, a se zaradi nezaupanja izogibaš bližini, zaradi česar tudi stežka vzpostaviš tesnejše stike. Travme lahko povzročijo močne težave z zaupanjem ali to, da se drugi osebi težko odpremo, tudi če nam je ta pomembna (npr. zaradi strahu pred zavrnitvijo). Omenjaš, da si enkrat zgovorna, spet drugič povsem tiha – sprašuješ se, ali si sploh še »ti«. Se slednji občutek pojavi pogosto? Prav tako si ne upaš povedati, kaj si resnično misliš. Bi rekla, da se v tej situaciji prilagodiš drugim in poveš to, kar misliš, da ti želijo slišati? Pri posameznikih s travmo je lahko nenehno prilagajanje posledica želje po sprejetosti. Sicer pa so za puberteto prav tako značilne nekoliko nerodne ali zmedene socialne interakcije, sploh takrat, ko oseba še išče sebe in svojo identiteto.

Kar se zadeva tvojega končnega in hkrati tudi glavnega vprašanja, tj. ali so ti vidiki posledica travme iz otroštva (oz. ADHD, pubertete ali česar koli drugega), torej vidiva, da odgovor ni tako preprost. Na tej točki nihče – ne jaz, ne tvoje okolje – ne more postaviti jasne diagnoze ali z gotovostjo reči, kaj je »vzrok« tvojih občutkov. Določene stvari, ki jih omenjaš, so res lahko del pubertete, lahko pa so tudi znak globjih travm. Ker se te stvari pogosto prepletajo, je edina pot do resničnega razumevanja pogovor s strokovnjakom s področja duševnega zdravja (npr. psihologom), ki te lahko vodi v poglobljeno raziskovanje in razumevanje problema. Po drugi strani pa so ti lahko zgornja vprašanja in razmisleki v pomoč pri opisu lastnih občutkov in s tem pridobitvi jasnejše slike o situaciji. Če si pripravljena, lahko svoje ugotovitve podeliš tudi z menoj.

Lahko si sicer predstavljam, kako pretresljivo je bilo prebrati, da bi lahko bile določene stvari, ki jih doživljaš, posledica travme – še posebej, če si dolgo verjela, da je bilo takšno otroštvo »normalno« in da si si ga morda celo zaslužila. Takšna spoznanja so lahko zelo boleča, saj začnejo rušiti našo predstavo o sebi in o svetu. A ravno takrat, ko začneš razmišljati, dvomiti in postavljati vprašanja, se začne tudi proces zdravljenja. Ključno je tudi, da svoje občutke vzameš resno, ne glede na to, kar pravijo drugi. Če opažaš, da so občutenja, ki jih omenjaš, intenzivna in ponavljajoča se do te mere, da vplivajo na tvoje vsakdanje življenje, je nedvomno smiselno poiskati dodatno pomoč. Morda je v tvoji bližini še kdo drug, ki bi mu lahko zaupala – npr. učiteljica, šolska svetovalna služba, sestra ali teta – če ti je ljubše, pa so zate na voljo tudi drugi viri pomoči.

Nazadnje želim poudariti, da si naredila veliko dejanje že s tem, da si si iskreno priznala, da se nekaj dogaja. Čeprav vsi odgovori morda še niso jasni, si že začela pomembno pot njihovega iskanja – in to veliko pove o tvoji moči in pogumu. Ne glede na to, ali je v ozadju travma ali kaj drugega, si zaslužiš razumevanje, podporo in varno okolje za raziskovanje. Tukaj sem, če želiš še naprej deliti svoje misli ali skupaj razmišljati, a ti ob tem res toplo priporočam tudi pogovor s strokovnjakom v svoji okolici, ki ti lahko varno in strokovno vodeno podporo nudi tudi osebno.

Želim ti vse dobro,

Špela Dugonik, dipl. psihologinja (un)