Ali potrebujem psiholosko pomoc

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena!

Mi je res zelo žal za vse, kar se ti je zgodilo. Lahko, da si, kot sama praviš, "naivno" šla v to situacijo, vendar to nikakor ne pomeni, da si ti odgovorna ali kriva za to kar se ti je zgodilo. Moraš se zavedati, da žrtev nikoli ni kriva in tudi ti v tem primeru nisi. Za nasilje je vedno kriv tisti, ki ga izvaja. To zavedanje verjetno ne bo bistveno spremenilo tvojih trenutnih občutkov, a se mi vseeno zdi pomembno, da to slišiš in da se tega zavedaš na poti naprej. 

Razumem tudi, da se čutiš osamljeno in izolirano v tej situaciji. Razumem, da te je sram z drugimi ljudmi govoriti o tem. Vzemi si čas in stvari pelji v svojem tempu, kot bo tebi ustrezalo. Začutim, da imaš potrebo, da bi s kom to delila, saj bi si s tem malo olajšala breme. Jaz ne bom pritisnil nate, da se moraš z nekom pogovoriti, a bi te vseeno spodbudil, da o tem razmisliš in poiščeš način/okolje, kjer bi lahko nekomu zaupala svoje težave. Seveda je pomembno, da te ta oseba razume in spoštuje tvojo privatnost, a ti obljubim, da se bodo s tem dejanjem zmanjšali občutki sramu, ki te sicer držijo izolirano od ostalih in ti dajejo občutke nemoči. Lahko ti zagotovim, da te velika večina ljudi ne bo obsojala in bi ti stali ob strani. Tega ti ne govorim, ker bi mislil, da je prav, da kar razlagaš ljudem svojo situacijo, ampak zato da se zavedaš, da so to tvoji "predsodki", ki izhajajo iz občutka sramu. 

Na tej točki bi te vprašal, kaj potrebuješ in kaj bi rada, da ti svetujem, kar misliš da ti bo pomagalo?

Bom ti vseeno povedal, kaj se mi zdi, da bi mogoče bilo dobro zate, a prosim vzemi to le kot nasvet in če ti ni všeč ali ti trenutno ne ustreza, mi povej in lahko skupaj poiščeva kakšno drugo rešitev ali usmeritev. 
To da se soočiš s temi občutki in da jih "predelaš" je proces. Menim, da bo zate ta proces lažji in bo na dolgi rok zate veliko bolje, če ne boš sama šla čez to. Če se boš odločila nekomu povedati, to še ne pomeni, da boš morala povedati tudi staršem ali prijateljem. Lahko mogoče za začetek zaupaš šolski svetovalni delavki, ki so usposobljene ravno za to, da pomagajo mladostnikom v stiskah. Druga možnost je tudi, da poiščeš pomoč v Centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM). Teh centrov je kar nekaj po celi Sloveniji in lahko na spletu poiščeš, kje je tebi najbližji. Za pogovor pri njih ne potrebuješ napotnice, lahko samo pokličeš in se naročiš. 
V kolikor se ne bi rada izpostavljala na ta način, mogoče bi ti pomagalo tudi to, če pokličeš Tom telefon in se pogovoriš s svetovalcem. 
Še enkrat ponavljam: mislim, da bi ti to pomagalo, a je odločitev o tem, kaj je najbolje samo tvoja. 

Sem tukaj zate in lahko napišeš karkoli bi potrebovala, kar ti lahko mi svetujemo in pomagamo. Nisi sama, nisi edina in občutek sramu mora zamenjati stran - od žrtve na nasilneža. 

Lepo bodi!

Nikola Zhivkovikj, dr. med., specializant psihiatrije