Ali padam v depresijo?

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena, Gabi,

hvala, da si se oglasila in delila svoje občutke. Iz tvojega sporočila vidim, da se soočaš z več izzivi – od odnosa s sošolci, težav pri učenju do sprememb v tvojem telesnem počutju. Povsem razumljivo je, da ob vsem tem občutiš stisko in izgubljaš voljo. Že to, da si zapisala svoje misli in se odločila poiskati pomoč, kaže, da si močna in da si želiš razjasniti, kaj se dogaja s tabo.

Omenjaš, da se nekaterih sošolcev bojiš in da ti eden izmed njih žvižga. To je zelo neprijetna situacija, ki lahko vpliva na tvoje počutje v razredu in občutek varnosti. Si že govorila o tem s svetovalno delavko ali razrednikom_čarko? Če še nisi, bi bilo dobro, da to omeniš, saj bi ti lahko pomagali oz. bi naslovili problematiko s tem fantom. Če pa si že govorila, kakšen je bil njihov odziv?

Praviš še, da ti eden izmed strokovnih predmetov povzroča veliko težav. Vidim, da si že šla na pogovorne ure k profesorju in da ti pomaga sošolec, kar kaže, da se trudiš. Se ti zdi, da kljub trudu ne napreduješ, pa če tudi vsaj malo?

Omenjaš tudi, da izgubljaš voljo do socializacije in da se raje zadržuješ sama v sobi. Si imela že prej obdobja, ko si se tako počutila, ali se je to začelo šele zdaj? Imaš ob sebi kakšno osebo, s katero se še vedno rada družiš? Tej osebi lahko zaupaš svoje težave in jo prosiš, da v tem obdobju skupaj preživita še več časa. Pomembno je namreč, da ostaneš povezana z osebami, ki ti dajejo občutek varnosti in sprejetosti.

Praviš tudi, da čez dan zelo malo ješ ali pa sploh ne, da si pogosto zaspana, te ves čas zebe in pogosto zehaš, čeprav ponoči dovolj spiš. To so lahko znaki stresa ali celo začetni simptomi depresije, lahko pa imajo opisani simptomi tudi druge telesne vzroke.

Razumem, da se bojiš govoriti s starši, ker meniš, da te ne bi vzeli resno. Se ti zdi, da bi bilo lažje, če bi pri tem pomagala šolska svetovalna delavka ali razrednik_čarka? Lahko bi ti pomagali predstaviti tvoje težave staršem na način, ki bi jim pokazal, da gre za resno situacijo in da potrebuješ podporo.

Nato bi se skupaj lahko odpravili govoriti tudi s tvojo_im osebno_im zdravnico_kom. Zdravnik_ca ti lahko pomaga razumeti, kaj se dogaja s tvojim telesom, in te po potrebi usmeri naprej. Brez napotnice pa lahko obiščeš tudi Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov, kjer ti lahko strokovnjaki pomagajo pri razumevanju in reševanju stiske.

Obstaja tudi brezplačna svetovalnica za mladostnike - Svetovalnica Posvet. To je zanesljiva brezplačna svetovalnica, ki deluje v številnih krajih po Sloveniji. Svetovanje je brezplačno in zanj ne potrebuješ napotnice osebnega zdravnika. Več informacij lahko najdeš na njihovi spletni strani: https://posvet.org/.

Vidim, da se trenutno počutiš izčrpano, a že to, da razmišljaš o svoji situaciji in iščeš možnosti za pomoč, pomeni, da si na poti k boljšemu počutju. Upam, da te moj odgovor in vprašanja spodbudijo k razmisleku, kaj bi bil zate naslednji korak. Tukaj sem, če želiš nadaljevati pogovor ali če potrebuješ dodatno usmeritev.

Vse dobro,

Aljaž Bogolin, mag. psihologije

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena, Gabi,

hvala, da si se ponovno oglasila in delila več podrobnosti.

Razumem, da ti je sošolčev odziv na opozorilo s strani razredničarke in svetovalne delavke povzročil še več nelagodja. Včasih ljudje res ne vedo, da neka navada v eni kulturi ne pomeni enako v drugi, a v tem primeru se zdi, da se ni iskreno opravičil, ampak je samo navedel razlog za svoje vedenje, tvoje občutke pa zanemaril oziroma zmanjšal pomen tvojega doživljanja. Pomembno je vedeti, da v šolskem okolju – ne glede na kulturo – nihče nima pravice, da drugo osebo spravlja v nelagodje in presega osebne meje. Žvižganje ni kompliment, če ga ti tako ne dojemaš. Prav tako ni prav, da so te zaradi tega drugi sošolci zasliševali in obsojali tvoje ravnanje, namesto njegovega.

Tako razumem tvoj strah pred nadaljnjim poročanjem, saj si že občutila posledice v razredu. Kljub temu je pomembno, da se počutiš varno v šolskem okolju. Če se bo njegovo vedenje nadaljevalo, ti priporočam, da ostaneš v stiku s svetovalno delavko in razredničarko, saj ti lahko pomagata in ukrepata tudi širše, da zaščitita tvojo varnost.

Glede strokovnega predmeta razumem tvojo frustracijo, saj si bila v osnovni šoli vajena višjih ocen, zdaj pa se ti zdi, da kljub trudu ne dosegaš pričakovanih rezultatov. Pomembno je vedeti, da tvoja vrednost ni določena s številkami na spričevalu. Mogoče bi ti pomagalo, če bi si postavila bolj postopne cilje – na primer, da najprej poskusiš doseči majhne izboljšave. Ko na primer dosežeš oceno 3, si lahko postaviš cilj za 4 in tako naprej. Sčasoma bo lažje, saj se boš navadila tudi na nove profesorje in način ocenjevanja v srednji šoli.

Razumem tudi, da te občutke brezvoljnosti in osamljenosti doživljaš šele v tem šolskem letu, kar lahko nakazuje, da gre za stresni odziv na trenutno situacijo v šoli. Omenjaš še, da si po naravi bolj tiha oseba, kar je povsem v redu – takšna je tvoja osebnost. Tudi zmanjšan interes za druženje z družino je v tvojih letih normalen pojav, saj se v mladostništvu pogosto osredotočimo na vrstnice_ke. Vendar pa je možno, da je ta občutek še močnejši zaradi stiske, ki je še nisi delila z njimi.

Kot si že sama prepoznala, ti bo lahko svetovalna delavka pomagala pri pogovoru s starši. Tvoja prvotna želja, da bi stvari rešila sama, kaže na tvojo odgovornost in moč, vendar včasih potrebujemo podporo bližnjih in s tem ni nič narobe. Ker svetovalni delavki zaupaš, verjamem, da ti bo lahko pomagala pojasniti situacijo na pravi način in poskrbela, da bodo starši tvoje težave razumeli resno in s spoštovanjem.

Pomembno je tudi, da ostaneš povezana s cimro, saj doživljata podobne stvari in se posledično razumeta ter podpirata. To prijateljstvo ti lahko pomaga ohraniti občutek povezanosti in podpore, kar je v trenutnih okoliščinah zelo dragoceno.

Vse dobro,

Aljaž Bogolin, mag. psihologije