Ali nisem vredna pomiči?

Ko moja sošolka mi povedala da je v hudi stiski zaradi svoje družine in je imela misli o samomoru, sem že naslednji dan povedala o tem, da one rabi pomoč učiteljici, ki ji zaupamo. In že čez nekaj časa ona dobila pomoč in sem bila res vesela, ampak mene zanima, če morda jaz nisem vredna tega. Ker sem začela dobivati pogovore z svetovalno delovko na naši šoli en krat na teden samo takrat, ko moja mami rekla rezredničarki, da jaz bi morala dobiti psihologa od šole še na začetku, ko sem prišla na to šolo, saj sem se preselila v Slovenijo manj kot 5 let nazaj in tudi ne po svoji želji, ampak zelo hitro in nepričakovano zaradi vojne v moji državi. Te pogovori so bili dokaj vredu pa svetovalno delovko sem že poznala od prej, saj ona mi pomagala z slovenščino prejšnja leta, ampak ona ni profesionalni psiholog in tudi jaz nisem želela jo preveč obremenjevati. Pomoje na začetku tega šolskega leta sem dobila kliničnega psihologa, ker moja mami, ko opazila, da se samopoškodujem(in je bila zelo jezna name :( ) šla z mano k moji zdravnici, da ta nama da napotnico do psihologa. To vse mi je zdelo tako čudno. Zakaj je mami JEZNA name? Zakaj ta zdravnica sprašuje če imam samomorilne misli in kako pogosto takrat, ko moja mami je čist zraven mene? Zakaj mami grobo vzame mojo roko in kaže zdravnivi kako se jaz "praskam"

Pri tej psihologinji sem veliko reševala enih nalog in vprašanj in zelo malo sva pogovarjala. Zdaj, ko govorimo, meni zdi da se nekako ne razumeva. Ona mi pogostosto pove, kako so slovenci drugačni, kako jaz prihajam iz druge kulture in zato mi je tako težko, zato mene ne sprejemajo. Ampak sem že tako zmatrana od tega "seveda nobeden tukaj tebe ne bo razumel, ker ne vejo kako je to", saj VEM! Ampak to mi nič ne pomaga. Imam občutek, da sem preprosto preveč. Da so moje težave samo preveč in zato nobeden noče se s tem ukvarjati. Toliko krat sem "hecala", da se bom ubila in nič. toliko krat sem rekla "Ne bodi preveč žalosten/na če umrem" in nič. 

Mogoče je to vse moj problem, ker nikoli nisem jokala v razredu, samo v WC-jih, da nobeden ne vidi, tudi če mi je zelo zelo slabo, če se režem pa tako da lahko skrijem, če me učitelji vprašajo če sem vredu vedno odgovorim "ja, samo zaspana sem", "ja, samo zmatrana sem". Kaj pa naj jim povem? Vse to? Da še jih spravim v stisko? 

Žalostna sem, da nobenega ne briga za me, ko pa koga briga, poj pa že jaz delam, kot da je vse super. Razmišljala sem, da bi naredila samomor, ampak tako da preživim, samo da bi mene pustil za nekaj časa v bolnišnici samo, da jih skrbi za me, da razumejo, da ni smešen da, sem "depresivna". Ampak vem da tega nikoli ne bom naredila, glupo je. Vem, da bi rabila sama prositi pomoči, ne pa čakati, da nekdo opazi, ampak tako neverjetno težko je, sploh ne predstavljam kako naj to naredim. 

Zdaj vse je tako težko, toliko sem zmatrana. Odpisali smo NPZ, pisala sem vse čist enako kot drugi brez nobenih privilegij tujca(pač vsaj dodatni čas ali nakaj), rabim zelo dobre ocene, ker imamo določene točke in omejitev vpisa v srednji šoli, katero želim obiskovati. Moj maček, ki sem ga jaz imela več kot 10 let je umrl in sploh ni sem ga mogla videti že toliko časa, ker smo ga morali zapustiti pri babici doma, kjer še vedno aktivno traja vojna. Ne moram iti k sebi domov, ne moram k babici na počitnice, ne moram k prjateljam od otroštva za vikend. Mi zdi, da učitelji ki med poukom mene radi oprašajo "kako je doma? Ta vojna še kr traja?" ne razumej, da nisem "samo kr mal preselila za foro pa sem zej na varnem poj pa je vse super" ampak tam je vse moje življenje, ki sem ga poznala do 12-ga leta in imam flashbacks o svojem prejšnjem življenju vsak dan, vsak dan to pogrešam, vsak dan ne razumem zakaj sem sploh tukaj, saj tako ne pašem sem. 

Se opravičujem za to koliko sem vsega napisala, samo rabila sem vse to dati nekam ven. Pa tudi oprostite za napake, se trudim nad svojo slovenščino. Hvala.