Ali me lahko kot psihologi diagnosticirate?

Torej imam občutek, da imam OCD. zdej se seveda sprašujete zakaj si pa to mislim, to je paranoično in neumno in nemogoče ampak imam grozljiv občutek da je to to. torej, rajsi ne bom zapravljala vašega časa in bom kar takoj šla na glavni del; kakšne "simptome" doživljam. torej nekatere dni se ne morem dotaknit določenih stvari,hrane in včasih oblačil. pač imam občutek da so umazane v nekakšnem smislu. in enkrat ko sem sošolki omahajoče posodila flašo sem pac imela filing da je umazana in sem jo sprala in uporabila ene take majhne mokre robčke (intima vložki jih imajo v pakiranju pomojem so od violete) za pač grlo ali tem kjer se pije. in to se mi je zgodilo večkrat, zato sedaj sabo nosim flašo ki ima pač kot pri normalnih plastenkah za ven pit pa en pokrov ki se odpre in lahko tudi tam pijem, pa če me prosijo jim dam is tistega spodnjega pač kot pri plastenkah za pit in enkrat sem celo vodo zamenjala ker sem imela občutek da je tok "umazana", ampak pa tudi se skos sprašujem ali sem naredila kaj narobe, če je kdo name jezen in če sem jih ponesreči užalila. in potem tudi nonstop sprašujem a je vse ok in to. ne maram če se me ljkudje dotaknejo še posebej če so njihove roke "umazane". npr moja sošolka je prej v roki držala kumarice in jih jedla in sem se ustrašila da se me bo dotaknila in potem se me zanalašč je poskusila za šalo in sem se nehote zadrla ker sem se ustrašila in se zdrznila. pa tudi stvari kot so okna ali pa vrata sem nonstop in še zdaj prreverjala da so zaklenjena ali zaprta in to. pa tudi imam 3 različne pare rjuh in posteljnin in samo te so mi ok za pojstlo nc drugega ker mi preprosto ni...in reeees se mi misli ponavaljao in ko se ustrašim začnem pisat stvari na sticky note kot npr da sem zaporedoma napisala strah me je ali pa ne ali pa im not ok in  sramota sem in neumna sem in druge variacije. in določene besede se mi ponavlajo v glavi. in včasih ko sem pod stresov čistim in čistim in čistim in čistim in čistim in včasih dobim kot občutke ki jih nočem da bi koga poškodovala ali pa sebe...ampak res nočem...

prosim povejte če je res ker se mi zdi da je in sem raziskovala potem ko mi je sošolka rekla, da pomojem imam in me vidijo vsak dan kako pac se v tem kontekstu obnašam, upam da nisem zapravljala vašega časa in da mi lahko pomagate. najlepša hvala! 

Achlys

Achlys, živjo !

Sicer nisem psihologinja ali psihiatrinja ti bom pa povedala svojo osebno izkužnjo.

2 leti nazaj sem ime tako močen OCD da se dejansko skoraj ničesar nisem smela dotaknit, pa ne zato, ker sem mislila, da so umazani ampak dejansko do danjašnjega dne nisem našla vzroka za to obnašanje (nedotikanje predmetov). Na začetku je to bilo blago, npr. skos sem si morala roke umivat, kuliji so morali bit razvrščeni po barvi in velikosti ... take preproste stavri bi se lahko reklo, to sem takrat pripisovala moji potrebi po organizaciji in urejenosti ampak očitno ni bilo to, kar se je tudi zelo hitro pokazalo.

Po enem letu pa je moj OCD je tako močen da se nisem smela več dotikat skoraj ničesar npr. večino kuhinjskih omaric, pralnega in sušilnega stroja, jedla sem samo z to eno določeno vilico in žlico, imela sem samo eno rjuho, ki sem jo prala izključno samo ob sobotah, pralni in sušilni stroj smo imeli v kopalnici in se nisem mogla it kopat če je kateri od strojev (pralni, sušilni) bil prižgan, pisala sem so z enim kulijem, v avtu nisem smela z prstom prižgat tipke za uklop radia, to sem počela z ključem, kartico, telefonom ali pač z nekim predmetom, ki se je tam našel, samo moj prst ni smel biti ... OCD je bil tako močen da ne samo da se nisem dotikala predmetov ampak jih tudi nisem  ,,smela,, zavržti ali samo premakniti (dejansko niti za en centimeter), flaša od ledenega čaja je na robu moje postelje stala 1 leto in če jo je kdo ponesreči premaknil se mi je dejansko sfukaval, ta flaša je pač mogla bit na točno tistem mestu (v milimeter natančno brez premikanja), enkrat jo je mami ponesreči podrla na tla (takrat sem doživela živčni zlom, dejansko se mi je zmešalo, kričala sem, jokala, in to par ur brez prestanka), ena vrečka je pravtako celo leto morala stat na točno določeni ,,ploščici,, oz. kvadratu laminata, vse v sobi je imelo svoj milimeter, če je mama kaj premaknila se mi je praktično zmešalo in sem dobila živčni zlom, enkrat je vzela pižamo iz moje sobe in mi jo dala oprat, ko sem prišla domov in to videla se mi je dobesedno strgal, jokala sem 5 ur, komaj sem se umirila ... takih in drugačnih primerov sem imela ogromno in na koncu se nisem smela skoraj ničesar dotaknit, imela sem zelo hude obsesivne misli, vrata od wc-ja sem morala 3X odpret, torej odprem jih in takoj zaprem, to ponovim še dvakrat in šele takrat lahko vstopim v wc ... nisem smela uporoabljat določenih emojev na telefonu, imela sem polno omaro oblek nosila pa sem lahko samo 3 kombinacije ki sem jih vrtela v krog, na avtobusu sem imela točno določeno mesto kje lahko sedim, neglede na to da je bus bil vedno drug, sem se vsedla točno samo na en sedež (ker je pač razporeditev sedežev v vsakem busu ista), če ta sedež ni bil prost sem lahko stala samo na oločenem mestu (pri oknu), nisem smela spat na levem boku obrnjena proti zidu, vsak moj gib je bil premišljen, daljinec je imel svoje mesto kjer je stal itd itd. lahko bi do jutri naštevala ampak to zadnje leto ko se je OCD okrepil je bilo res katastrofalno, glava me je neprestano bolela, migrene, stres, dekoncentracije, neprestane obsesivne misli, težave z šolo itd in to vse samo zaradi OCD-ja.

Nekdo, ki tega ni doživel in to sedaj bere si verjetno kot večina misli, kaj je z to osebo narobe, to je norost ... Ampak ne ni norost, je pa lahko izredno velik problem.

Vse kar jaz nisem ,,smela,, delat je morala žal moja mami.

Potem pa iz čistega mira in čez noč se zgodi preobrat, eno jutro vstanem, se vsedem na rob postelje in tisto flašo postavim na nočno omarico, do wcja grem lulat normalno (brez da bi morala 3X ponovit svoj ,,ritual,,) vrata normalno odprem, opravim kar moram, grem do kuhinje, odprem tisto kuhinjsko omarico ki sem se je prej izogibala kot hudič križa, vzamem krožnik si nardim za jest, vrnem se do sobe slečem posteljnino jo dam za oprat v pralni strok in potem v sušilca, medtem ko se posteljina suši sem se šla skopat, potem sem vzela posteljino jo napela na posteljo se vlegla nazaj brez razmišljanja kaj je moj naslednji gib in zaspala. Sama sebi nisem mogla verjet ... dejansko je OCD izpuhtel (v vsakem smislu te besede).

Ko sem takrat ko je bil OCD tako močan odšla k psihiatru mi je želel dat tablete (antidepresive al whatever kaarkol že), me utrujat z pogovori, delat neke vaje itd itd, tablet sicer nisme pila sem pa hodila na neke pogovore ki 1% niso pomagali, kvečjemu odmagali, ker so me ti pogovori in prisiljevanja psihiatra delali izredno živčno in nemirno. Takrat mi je več različnih psihiatrov in psihologv reklo, da če se ne bom zdravila se bo OCD smao še okrepil, šel v skrajnost in po možnosti, da bi razvila še kakšno drugo psihično bolezen. Kar se pa ni nikoli zgodilo, zdaj že več kot 2 leti nimam OCD niti obsesivnih motenj, delam in dotikam se lahko vsega, končala sem srednjo šolo, to leto sem se celo vpisala na dentalno medicino (1.letnik) in kot pravim tisti moj nenormalen in pretiran OCD je izpuhtel čez noč in se nikoli ni vrnil. Ob tej priliki bi zelo rada dobila kakšen odgovor od kakšnega psihiatra ali psihologa ki je tukaj, kako je to sploh mogčoče, da je OCD čez noč izginil, torej ni se postopoma prenehal ampak v popolnosti čez noč, brez zdravil, brez pogovorov, vaj in brez nekega mojega truda da se to prenega, in ja kot ste sami razbrali bila je zelo huda oblika OCD-ja.

Achlys, če te kdo razume sem to definitivno jaz, kot sem že rekla nisem strokovna oseba (ampak grdo povedano konec konca tudi oni ne znajo pomagat osebi, samo zdravila bi pisali ...). Rekla bi da gre pri tebi za neko blažjo do srednjo obliko OCD-ja, malo spremljaj ali se bo okrepil in kako hudo, kako točno bi si ti lahko pomagala ti žal ne znam povedat, ker je to pri meni čez noč izginilo, rekla bi samo da je to neko prehodno obdobje oz. vaza, ki bo slej ko prej minilam, je pa spet vse zelo odvisno, če imaš občutek da bi bila agresivna za druge se poskusi nekako zadržati, parkrat vdihni in se umiri, vem da je težko ampak moraš, sama sicer nikoli nisme čutila da bi koga rada poškodovala (sebe ali druge) zato glede tega dela ne znam svetovat drugega kot to, da se zadrži, ljudi okoli sebe opomni na svoj OCD toliko da mogoče malo vejo kaj te spravi ob živce, pogovori se z prijateljicami, opravičoi se jim ampak jim razloži za kaj se gre in kaj prestajaš, upam da bodo razumeli.

Se opravičujem za daljše sporočilo, upam da je vsaj b kakšno korist, vsaj toliko da veš da nisi sama in da obstajajo tudi zelo hujši primeri.

Za svetovalca: prosila bi odgovor na bordan del.

Achlys, lepo bodi upam da boš dobro.

Lp

Ocd, živjooooooo!!!!!!

Siceer za zabavo včasih mal "študiram" psihologijo pa to, in sem zdejle malo poguglala in pogledala; možnosti so majhne kot moja motivacija, pa seveda želim vprašat, ali si torej vzela kaj zdravil?Če nisi pa je to nekakšna čarovnija?? OCD je baje kroničen... tako da je to MAGIC.No, omenila bi da pač nekaj časa se lahko dotikam stvari ampak včasih ne in ne kakor pri tebi ampak me kar strese če bi se morala dotaknit kakšne umazane mize ali pa nekaj.Mislim da si imela ti bolj morda nekaj kar se reče contamination ocd al pa neki, ko sem pa zase gledala pa bi rekla doubt ocd. skos preverjam vrata in kljuke, pa če sem potegnila wc pa če sem kej pozabila, pa če je pečica ugasnjena, če so okna zaprta,... in tudi skos sprašujem ljudi če so jezni name in to. in tocno moje prijateljice so to suggestale. in možnosti so dosti velike, da imam ta ocd. Sam te nasilne in brutalne misli...prav kot filmčki v glavi v slow motion kako bi na primer nekoga z vso silo zabijala v zid ali pa ga porinila po stopnicah. nočem narest tega ker imam te osebe večinoma rada, in jih ne bi ranila. in ko pišem listke z enako besedo nonstop; moje misli sam laufajo v krogih in se ponavljajo in ponavljajo in ponavljajo itn. in sedaj razmišljam a so bili od tega znaki že prej samo da nisem opazila ker sem mislila da pretiravam... pomojem so bili, pa nisem opazila. in ponavadi se samo še povečajo z več stresa. ampak lahko funkcioniram, zato bom pomojem ok.rekla bi da je moj srednje severe tbh tvvoj je bil zelo močen.LP in najlepša hvala ker si odgovorila in delila svojo izkušnjo, Upam da se ti ne vrne!

sem pa tok happpppyyyyyyy ker me koncno nekdo razumeeeeee TTwTT

z razumevanjem in vso možno podporo, tvoja Achlys. (:

p.s. prosim da kakšen profesionalec pogleda ker bi rada vedela ali je res, torej če me lahko diagnosticirajo, ampak sem izjemno hvaležna za vse ki delijo svoje izkušnje 

Evo Achlys, da se ti ponovno javim :) sem vesela da ti je moje sporočilo vsaj malo pomagalo in da si odgovorila nazaj.

Da odgovorim na tvoje vprašanje – ne, nikoli nisem jemala nobenih zdravil. So mi jih pa predpisali in me precej spodbujali, naj jih vsaj poskusim, češ da »škodovati ne morejo«.
Ampak to ni ravno res, saj antidepresivi, anksiolitiki in antipsihotiki dejansko vplivajo na kemijsko delovanje in sestavo možganov.

Vesela sem, da jih takrat nisem začela jemati, ker je vprašanje, kako bi se danes počutila – tako fizično kot psihično. Antidepresivi lahko pustijo določene stranske učinke, na primer: zmanjšan libido, občutek notranjega nemira, povečanje telesne teže, motnje spanja in druge spremembe. Na lastne oči sem videla primer dekleta, ki sem jo poznala kot zelo veselo in živahno. Po uvedbi antidepresivov je postala po domače povedano rastlinica, ki je uvenela – brez energije, brez volje, govorila je monotono, brez izraženih čustev. Kot da so v njej odmrli čisto vsi pozitivni in negativni občutki.

Da ne bo pomote, zdravila so nujna in izjemno pomembna pri težjih psihičnih boleznih, kot so shizofrenija, bipolarna motnja, hude psihoze ipd. Tam so zdravila življenjsko pomembna. Ampak pri stanjih, kot so blažja depresija, anksioznost, panični napadi ali OCD, verjamem, da človek to lahko sam s sabo, s časom, podporo in pravilnim pristopom reši tudi brez zdravil – da ni vedno potrebno posegati v kemijo možganov, če obstajajo druge poti.

No, da se vrnem na najino temo, ker sem malo zašla; čisto v začetku sem imela enake simptome in vedenje kot ga imaš ti sedaj, torej umivanje rok, preverjanje kljuk, preverjanje ali je vse na svojem mestu, ko sem šla od doma sem rabila pol ure da sem svojo glavo prepričala, da je vse izklopljeno in da mi ne bo nič kaj zagorelo. Potem postopoma sem dobila kot neke čudne bom temu rekla ,,paranoje,, oz. obsesivne misli, da se bo meni ali družini tisti dan nekaj slabega zgodilo, fanta sem neprestano spraševala ali je vse ok ali je jezen name, prijateljico in druge pravtako, potem se je to stopnjevalo in privedlo do tistega hudega OCD, ki sem ga zgoraj opisala. Takrat sem z psihiatrom delala tudi neke vaje, da naj bi se kao postopoma to vedenje spremenilo ampak od tega ni bilo efekta, od njegovih vaj in pogovorov sem odnesla samo frustracijo in jezo.

So mi pa zanimivi tvoji občutki, ki jih opisuješ, to da se ti pojavljajo ,,agresivne,, misli in epizode, sama sem to imela samo če me je nekaj res vrglo iz tira (ko mi je nekdo premikal stvari). Nisem ravno razumela ali imaš te misli iz ,,čistega mira,, ali to agresijo nekaj spodbudi oz. ali je kakšen trigger ? Če nimaš sprožilca za te misli, so pomoje to te obsesivno kompulzivne misli, ki človeka silijo v neko dejanje (značilnost za OCD).

Sem pa tudi jaz imela tako kot ti, te neke misli, ki se ti pojavljajo in laufajo v krogu in se ne nehajo in neprestano pojavljajo, baje so to te famozne obsesivno (kompulzivne) misli. Ampak enkao kot ti sem to imela tudi jaz, kot da te nekaj dejansko sili v to da narediš določeno stvar, pri tebi je to npr. agresija pri meni pa je bilo nevem naprimer, da moram pred vstopom v wc 3X odpret in zapret vrata preden vstopim. Vem kako je ko se probaš temu upret pa ne gre, dejansko se počutiš nemočnega in v stiski, ker si prisiljen to naredit, iskreno sama sem se počutila kot da sem nora, razumem te :)).

Vsekakor tale OCD moram rečt da je zelo zanimiva in zapletena stvar, ki jo ne bi privoščila niti najhujšemu sovražniku. Zelo bi ti rada svetovala in pomagala, da bi se ti to nehalo ampak žal kot sem rekla je pri meni to izpuhtelo čez noč ... Zdaj ko se za nazaj spomnem tistega obdobja mi je vse skupaj smešno in noro, da sem to počela ampak vem tudi, da takrat ko se mi je to dogajalo ni bilo niti malo smešno. Me pa zelo zanima znanstvena razlaga kako to da je pri meni težka oblika OCD izpuhtela čez noč, čeprav kot si tudi sama prebrala pišejo po internetu da je to kronično in podobne bedarije. Sama sem se na lastni koži prepričala v nasprotno in podrla vse njihove teorije. Danes živim normalno in nimam niti 0,1% znakov, da bi se mi OCD ponovil.

Probaj si samo zapomnit eno stvar, torej OCD je stanje ko je naš ,,alarmni sistem,, preveč aktiven in ga naš razumski del ne zna učinkovito utišati, zato se ti. oz. se nam pojavljajo vsiljive misli “Če tega ne narediš, bo nekaj narobe, moraš to naredit”, “Nekaj ni prav” itd. itd. Baje naj bi OCD bil povezan z motnjo prenosa serotonina (če ne veš, serotonin je kemija miru in ravnotežja v telesu). Po tvojem sporočilu vidim in čutim, da si empatična in čustvena oseba in OCD se pojavi ravno pri takih ljudeh, ki so čustveni in empatični, perfekcionisti, imajo visoke moralne standarde itd. To niso slabe lastnosti. Te lastnosti pa pomenijo, da možgani močneje reagirajo na grožnje, tudi če jih ni. Ampak brez skrbi kot sem ti že rekla OCD NI norost in ni tvoja oz. osebna napaka, zato ti veš in se zavedaš da te misli niso logične in pravilne. Problem je samo, da možgani pošiljajo signal, kot da je nevarnost resnična in te silijo da v to verjameš. To kar opisuješ, da se ti dogaja, ta prisilna dejanja (npr. preverjanje, umivanje, ponavljanje stavkov v glavi) so pravzaprav poskus možganov, da se umirijo, to pa ustvari ta krog OCD: obsesivna misel → tesnoba → prisilna dejanja → kratko olajšanje → spet misel → še več tesnobe. Predlagam ti takole: če se boš zelo potrudila se OCD da zelo dobro umiriti, ker temelji na naučenem odzivu možganov. Ključ je ne ustavljati misli, ampak prekiniti odziv, ki sledi misli.

Razložim ti to čisto jasno in brez kompliciranja:

OCD ni problem misli. OCD je problem reakcije na misel.

Vsem ljudem se pojavijo čudne, strašljive ali nenavadne misli.
Razlika je: normalni možgani: “eh, bedarija” → misel se razblini. OCD možgani: “kaj če je to res??” → alarm se vklopi → nastane panika.

Torej cilj ni odstranit misli, ampak naučiti možgane, da se ne odzovejo nanjo. Ko pride obsesivna misel, si ne rečemo: ne smem misliti to, to je grozno, moram ustavit Ampak raje: To je samo OCD alarm. Ni dejanska nevarnost, Misli niso dejstva., Lahko zdržim neprijeten občutek. NE DELAJ RITUALOV (preverjanje, umivanje, itd.), to je BISTVO okrevanja ne hraniti OCD-ja s potrditvami in rituali. To prekine moč misli.

Ko ti pride misel:

Prepoznaš: “To je OCD alarm.”

Dovoliš občutku, da je tam.

Ne delaš nič, ne iščeš potrditve, ne preverjaš.

Pustiš telesu, da samo sprosti napetost.

ZAPOMI SI: če se pojavi tesnoba se ne boj, tesnoba je val, ki pride doseže vrh in samodejno pade. Če ne narediš rituala → val postane vsakič šibkejši. To je pomirjanje možganskega alarma in trening možganov.

Ni problema, nisi sama, pomoje nas je kar dosti takih, ki imamo ali smo imeli OCD. OCD umirimo tako, da ne hranimo ritualov in pustimo mislim, da pridejo in gredo, brez da se nanje odzovemo. Probaj in mi prosim javi.

Upam da vse zdrihtaš, škoda da meni ni noebn znal takrat pomagat in svetovat zato bi jaz rada pomagala tebi, javi kako si kaj, če pa kaj rabiš kar napiši ali po želji pusti kak kontakt :)

Strokovnjak pa upam da nama čim prej odgovori, verjetno imajo veliko vprašanj in sve še v čakalni vrsti, da nama odgovorijo, bojo pa vsekakor odgovorili. 

Bodi dobro, objem. <3

Sem ravno danes listala malo po učbeniku in knjigah, kaj bi bilo dobro za uravnavanje serotonina, ki je v veliki meri odgovoren za OCD, ampak ker sem žal smer dentalna medicina (in sem vpisana komaj en mesec), nisem našla kaj dosti. Sem pa vprašala prijatelja iz višjega letnika splošne med. smeri in je rekel, da je snov, tako imenovana Tryptophan (to je snov v hrani), pravzaprav predhodnik serotonina, torej možgani ga pretvorijo v serotonin. Tega je največ v piščancu, tudi kakšnem puranu, če ga imaš rada, veliko tudi v ribah, jajcih, mleku, jogurtu, oreščkih, semenih, bananah itd.

Dobro bi bilo dodajati tudi prehranske dodatke vitamina B6, D3, magnezija in predvsem omega-3, ker stabilizira možganske membrane. Redno se tudi gibaj – pojdi na kak sprehod za sprostitev na soncu (tudi tako boš dobila D3).

Omenil mi je tudi 5-HTP. To je pravzaprav naravna aminokislina, ki nastaja v telesu iz triptofana (ki pa je, kot sem že omenila, v hrani) in se pretvori v serotonin. Je ena super stvar v lekarni imenuje pa se Serotonin Booster z žafranom od znamke Glandline (ni reklama, lahko kupiš tudi kaj drugega samo da vsebuje 5-HTP). Ta je baje dober, sem pogledala in tudi ni drag – okoli 17 €. Piše, da se prve spremembe na bolje pojavijo že po enem tednu. Po mojem je vredno poskusiti – škoditi itak ne more, ker je to naravna zeliščna snov, ni pa primerna za vsakogar, npr. za tiste, ki že jemljejo kakšne antidepresive, ker potem lahko pride do prevelike koncentracije serotonina. Kolikor sem zasledila, nobenih zdravil in tablet ne jemlješ?

Evo, sem se potrudila, da bi ti maksimalno pomagala, ker vem kako težko je to :)

Po mojem, če vsaj eno stvar od vsega tega, kar sem ti v prejšnjem in tem sporočilu svetovala, uveljaviš in preizkusiš, se bo tudi OCD umiril oziroma stabiliziral ali celo izginil. Upam, da bodo te informacije v svoje dobro izkoristili tudi drugi, ki bodo tole brali.

Lepo bodi

Najlepša hvala!!! Poskusila bom te coping mechanisms ! hvALA za odgovor!