Ali je vredno poslušati glas v moji glavi?

Vem kako se vprašanje sliši in vem da nimam shizofrenije. Zdaj prihaja v šoli do časa ko se začenjajo ocene. Po dva testa na teden plus ustna ocenjevanja. Kar me skrbi je, da že dve leti zaporedoma ne prenesem pritiska. Dve leti nazaj se je zgodilo prvič da sem doživela "mental breakdown". S tem mislim minimalna do ničelna socializacija z zunanjim svetom, totalen ignor prijateljev in družine, cel dan v postelji, nisem skrbela sama zase (minimalna higiena, brez hrane več kot 24 ur, dehidracija...) huda depresija, samo poškodovanje, samomorilne misli, poskusi samo umora. Med tem časom se je pojavil moj notranji glas, ki mi govori slabe misli. Npr. Si neuspeh; nihče te ne mara; urezi se samo enkrat saj to ni nič; samo še enkrat, saj veš kako dober je občutek; nihče te nemara; nihče te ne bo pogrešal; najbolje je, da se kar ubiješ, boš vsaj brez občutka praznine in bolečine. A potem me je mama poslušala in me poslala k psihiatrinji, psihologinji in psihoterapevtki, kjer sem dobila diagnozo klinične depresije, anksioznosti in socialne anksioznosti. Dobila sem tablete in se psihično bolje počutila a vseeno od tistega septembra dalje nisem mogla stopit v šolo. Tisto leto sem večina ocen pridobila prek zooma in nekaj predmetov prek izpitov. Od tiste točke dalje sem uspela glas utišati in ignorirati. Potem je prišlo naslednje šolsko leto in s tem kmalu spet ocene. Po oktobru je glas začel dobivati na moči in do decembra sem prosila za hospitalizacijo saj sem se spet poskušala ubiti. Po nekaj dnevih sem bila izpuščena in do februarja nisem šla v šolo. Tisto leto sem z malo slabšimi ocenami naredila letnik. In to pripelje do trenutnega šolskega leta, ko glas spet pridobiva na moči. Ne učim se toliko kot želim in zgubljam motivacijo. Skoraj sem spet vzela britvico v roke samo da mi glas neha težiti in da utešim kompulzijo po rezanju. Ampak je nisem. Ne zaupam si stopiti blizu balkona saj me je strah da bom v momentu šibkosti skočila čez (sem v sedmem nadstropju). Trenutno potrebo po rezanju zadostim s telovadbo, kjer se v slabih trenutkih ženem do onemoglosti, a iz izkušenj vem, da to ne bo delovalo dolgo. Strah me je in trenutno ne zaupam svoji glavi. Ne vem če je vredno reskirati in poslušati glas ter upati da utihne ali moliti (nisem verna), da gre čez čas stran. Če grem po drugi opciji iskreno ne vem koliko časa lahko zdržim.