Ali je to normalno

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena!

Hvala, da si se obrnila na našo svetovalnico in nam zaupala svoje skrbi. Če prav razumem, trenutno doživljaš stisko oz. neprijetna čustva, zaradi spomina iz tvojega otroštva.

V otroštvu sta prisotna otroška radovednost in raziskovanje sveta okrog nas, vključno s predmeti, ki pripadajo našim staršem. To je povsem normalno. Veliko drugih otrok oz. ljudi ima podobne izkušnje, kot je tvoja, da je v otroštvu med raziskovanjem naletel na kakšno stvar, ki je bolj osebna, intimna in je hkrati občutil različna čustva – mešanico radovednosti, ugodja, sramu ali strahu. Tako da si lahko brez skrbi, zaradi te izkušnje ni s tabo nič narobe. To je del odraščanja, tekom katerega se učimo o mejah. Hkrati je razumljivo, da če si že takrat v otroštvu ob tem raziskovanju čutila kakšen neprijeten občutek, kot sta npr. gnus ali sram, ki sta zelo močni čustvi, da se je to še posebej vtisnilo v tvoje možgane in se ti ta spomin na vsake toliko vrne oz. se spomniš nanj. Določenim dejanjem iz našega otroštva pa pripišemo pomen oz. jih razumemo drugače, ko tekom življenja spoznavamo meje in pravila družbe, kar je tudi povsem normalno. Pomembno pa je, da si ne očitamo stvari, za katere v nekem trenutku nismo imeli dovolj izkušenj ali znanja, da bi jih lahko v polnosti razumeli.

Čisto vsak ima trenutke iz svoje preteklosti, zaradi katerih lahko občuti sram, gnus ali kakšno drugo neprijetno čustvo. To pride zraven k radovednosti in raziskovanju, saj včasih naletimo na neprijetne situacije, iz katerih pa se lahko veliko naučimo. Zaradi takšnega spomina oz. izkušnje nisi slaba oseba ali manj vredna oseba. Pomembno je, da smo prijazni do sebe in da se zavedamo, da takšne izkušnje nikakor ne določajo tvoje identitete oz. kakšna si ti kot oseba.

Mogoče lahko poskusiš ta svoj spomin zapisati na list papirja, potem pa list papirja raztrgati in ga odvreči ali spustiti po kakšni reki, da ga odnese, hkrati pa si v mislih predstavljaš, kako ta spomin odhaja in postaja vse šibkejši. Če bi te ta spomin zelo obremenjeval, pa ti svetujem, da se poskusiš o tem pogovoriti z nekom, ki mu zaupaš – lahko je to kateri izmed staršev, morebiti šolska psihologinja ali psiholog, če imaš to na voljo.

Upam, da ti bo odgovor v pomoč in te bo pomiril.

Lepo bodi,

Sara Seršen, mag. psihologije