ali je samozadovoljevanje v (najstniških letih) greh

Odgovor svetovalca:

Drago dekle!

Pri svojih 15-ih letih se samozadovoljuješ in se sprašuješ, oziroma te preganja vprašanje, ali je to greh. Sklepam, da si katoličanka in te zanima, kako verski nauk opredeljuje samozadovoljevanje, še posebno v najstniških letih. Pred časom sem na takšno vprašanje že odgovarjal, takrat sem ta problem natančno proučil in lahko ti posredujem natančen odgovor.

Najprej si poglejva, kaj pravi o samozadovoljevanju stroka, nato pa malce bolj podrobno, kaj o tem pravi katoliška cerkev. Glede cerkvenega nauka o teh vprašanjih sem si predvsem pomagal s Katekizmom katoliške Cerkve.

V dobi odraščanja in dozorevanja mladostnik med drugim postopoma oblikuje svoj odnos do naravnega in družbenega okolja, do življenja, sveta, izgrajujejo se mu kriteriji, vrednote, oblikuje postopoma odnos do drugih ljudi in tudi do samega sebe in to z vseh vidikov – telesnega, duševnega in duhovnega. Mladostnik postopoma oblikuje svoj jaz. Takšno oblikovanje in dozorevanje pa poteka tudi na področju odnosov do nasprotnega spola in do samega sebe, kamor sodi tudi področje spolnosti.

Spolna potreba je naravna potreba vsakega človeka in tako kot druge svoje potrebe želi človek zadovoljevati tudi spolne potrebe. Zadovoljujejo se pa spolne potrebe lahko na različne načine, omeniti moramo predvsem: samozadovoljevanje (masturbacija), petting (medsebojno ljubkovanje, božanje, »mečkanje«), spolni odnos. Ti načini zadovoljevanja spolnih potreb predstavljajo tudi stopnje v spolnem dozorevanju. Marsikdaj pa mladi prehitevajo in se prehitro odločajo za spolne odnose. Največkrat to storijo iz radovednosti, da bi spoznali spolni odnos. Če pa za spolnost še niso pripravljeni, osebnostno zreli, lahko temu sledijo huda razočaranja, ki lahko imajo tudi daljnosežne negativne posledice v spolnem življenju.

Samozadovoljevanje je torej povsem naraven in normalen pojav, s katerim se srečajo skoraj vsi fantje, pa tudi dekleta v svojem telesnem dozorevanju in predstavlja pravzaprav prvi način neposrednega zadovoljevanja spolnih potreb. Pomembno pa je, da je samozadovoljevanje le občasno, da ni prepogosto, ko bi mladostnika že telesno in duševno izčrpavalo in ga nadvladalo.

Morda pa še nekaj o pornografiji, o čemer sicer ne sprašuješ. Kar se tiče gledanja pornografskih filmov in obiskovanja spletnih strani s takšno vsebino naj poudarim, da je takšno početje pri tvoji starosti vsekakor škodljivo in neprimerno. Res je, da je to za najstnike privlačno in je zaradi lahke dostopnosti takšnih vsebin preko interneta zelo razširjeno, vendar je res, da lahko precej izkrivi pojmovanje spolnosti in njene vloge v življenju.

Poglejva si še, kaj o samozadovoljevanju in obiskovanju maše (s prejemom svetega obhajila) pravi rimskokatoliška Cerkev.

Cerkev priporoča vernikom ki se udeležujejo svete maše, da prejmejo tudi sveto obhajilo (kot enega od mnogih načinov zakramenta evharistije – daritve Kristusovega telesa in krvi), če so pripravljeni, kakor se zahteva. Vernik se sam odloča, kdaj pristopi k svetemu obhajilu, Cerkev pa predpisuje to obveznost vsaj ob veliki noči. Katekizem katoliške Cerkve pravi, da mora biti človek za prejem svetega obhajila polno včlenjen v katoliško Cerkev in v stanju milosti, se pravi, da se ne sme zavedati nobenega smrtnega greha. Kdor se zaveda, da je storil velik greh, mora prejeti zakrament sprave, preden pristopi k obhajilu, opraviti torej mora spoved. Pomembni so tudi duh zbranosti in molitve, upoštevanje posta, ki ga Cerkev predpisuje, in telesna drža (kretnje, obleka) kot znamenje spoštovanja do Kristusa.

Šesta božja zapoved se sicer imenuje "Ne prešuštvuj", izročilo Cerkve pa sledi v celoti vsem nravnim naukom Stare in Nove zaveze in razume to zapoved tako, da zaobseže vse grehe zoper čistost.

Poglejmo sedaj, kaj pravi Katekizem o čistosti. Čistost je uspela integracija (vključitev) spolnosti v osebo. Spolnost postane resnično človeška, kadar je na pravilen način zajeta v odnos od osebe do osebe. Čistost je nravna krepost, božji dar, milost, sad delovanja Duha. Čistost vsebuje vajo v obvladovanju samega sebe kot izraz človeške svobode, naravnane k podarjanju samega sebe. V ta namen je potrebna celovita in trajna vzgoja, ki napreduje po stopnjah rasti.

Katekizem tudi navaja, katera sredstva pomagajo živeti čistost: božja milost, pomoč zakramentov, molitev, poznavanje samega sebe, prakticiranje askeze, prilagojene različnim položajem, uresničevanje nravnih kreposti, zlasti kreposti zmernosti, ki teži k temu, da bi z razumnostjo prežela strasti.

Vsi verniki so poklicani, da živijo čisto življenje v skladu s svojim življenjskim stanom: eni živijo v čistosti ali posvečenem celibatu, drugi, če so poročeni, živijo zakonsko čistost; če niso poročeni, živijo čistost v vzdržnosti.

Kateri so glavni grehi zoper čistost? Katekizem pravi, da so takšni grehi: prešuštvo, masturbacija (samozadovoljevanje), nečistovanje, pornografija, prostitucija, posilstvo, homoseksualna dejanja. Ti grehi so izraz glavnega greha nečistosti, ki je eden od sedmih glavnih grehov.

Nečistost sodi sicer med sedem glavnih grehov, ni pa to smrtni greh, če ne gre hkrati za veliko stvar, za popolno spoznanje in za premišljeno privolitev. Lahko rečemo, da bi po nauku Cerkve samozadovoljevanje kot veliki greh mladostnik storil, če bi ta dejanja zlorabljal, če bi se temu zavestno in premišljeno prepuščal ali celo silil. Ker pa je spolna potreba povsem naravna in če nuje po njeni zadovoljitvi mladostnik ne more razumsko premagati in ji kdaj popusti in svojo veliko telesno napetost olajša s samozadovoljevanjem, pa po nauku Cerkve lahko rečemo, da je to sicer greh, vendar odpustljiv. Katekizem namreč navaja, da mali (odpustljivi) greh storimo, kadar se pregrešimo v kaki mali stvari, ali tudi v veliki, a brez polnega spoznanja in popolne privolitve. Mali greh med drugim ovira človeka v izvrševanju kreposti in v udejanjanju nravno dobrega.

Pri tem pa je pomembno, da se človek o takšnih svojih dejanjih sam s sabo pogovori in razčisti pred svojo vestjo (skladnost človekovega ravnanja z njegovo vestjo). Pri tem pa je še potrebno poudariti, da se prejemanje svetega obhajila razume bolj kot hrano duše, pomoč in zdravilo, kot pa nagrado za lepo in čisto življenje.

Upam, da sem na tvoja vprašanje dovolj izčrpno in natančno odgovoril.

Brane But, univ. dipl. psiholog