Ali imam (tiho) MOM?

Ojla, pred začetkom korona epidemije sem mislila, da je edina moja pomanjkljivost to, da sem tiha. Bili smo v karanteni, pogumni so si drznili tvegati in biti v družbi, nisem bila ena izmed njih, morda niti nikoli nisem bila. To je bil pričetek moje Via Crucis. Takrat je bilo očitno zame samoumevno, da so me obdali močni napadi joka brez razloga – nisem vedela zakaj jočem, čutila sem le, da mi nekaj manjka, kot da bi bila čustveno otopela. Tega ne povem vsakomur, ampak očetu bi lahko bolj zaupala, takrat se še nisem zavedala, kakšne rane lahko tu pusti na duševnem področju, imela sem 9 let. Moj oče me ne razume, pravi mi, da se delam norca iz tistih, ki so zares mentalno bolni. Pred tem sploh nisem vedela, da obstaja, čeprav živi v isti vasi kot jaz (,oče me nikoli ni vključeval v družbo menim, da se niti ni zavedal oziroma se ne zaveda pomanjkanja), zaljubila sem se vanj - v koga? V živečo plastenko, čeprav se še nikoli v življenju nisem pogovarjala z njim in tudi ne vem če se bom, zame je le plastenka, na katero sem nalepila obrazec z lastnostmi, za katere si želim, da bi jih imel moj pravi prijatelj (ne glede na spol). Šele nekaj mesecev nazaj, sem ugotovila, zakaj sem že več kot 4 leta zaljubljena vanj. Imela sem tudi obdobje, ko nisem mogla brez globokega izdiha izgovoriti besedo s 4 črkami, bilo je grozno, zasmehovali so se mi. Z nostalgičnim pogledom na svet sem z otožnostjo vsak dan po koncu in med odmorom nezaželene popotnice vstopala v šolo, kjer sem s samotnim nemirjem gledala svoje »prijateljice«, ki so navzoč meni poleg planirale popoldanska druženja in športne aktivnosti. Želela sem jim povedati, da si želim biti del tega, vendar nisem, nisem se počutila sprejeto in nisem želela izpasti kot nevihta zaradi lomljenja besed. Vedno bolj ko sem trpela v tem, da z družino ne hodimo na dopuste, da s svojo mamo ne moram govoriti v svojem maternem jeziku, sem se zatekala k svoji plastenki. Večkrat sem si zares želela zadnjič izdihniti in za vedno zaspati v fantaziji, tam je bilo vse popolno, a po nekaj urah se je moje razmišljanje spremenilo, večkrat za to, ker sem občudovala svojo plastenko. Včasih, vendar le včasih imamo lahko fantazijo kot edino rešitev naših težav, ampak kaj, če je fantazija – vključno z vizualizacijo kot tehniko sproščanja edini način za preživetje v svetu, kjer ti oče govori, kako ti zaupa, ampak ne smeš imeti družbenih omrežij, v svetu, kjer si priča pisanja vulgarnih sporočil babi, edini osebi, ki jih lahko zaupaš, ki ji želiš pomagati, ampak nimaš dovolj denarja za odvetnika – tako je pri meni. Šele nekaj mesecev nazaj, sem spoznala, da sem obsedena na svojo živečo plastenko. Včasih, ko še nisem razmišljala o tem, če sem zares vesela, ko se smejim, sta mi čuječnost in tehnika dihanja kvadrat pomagali, zdaj je očitno obema potekel rok uporabe. Svoji 4. psihologinji sem podrobno opisala vse zgoraj našteto, morda sem kaj izpustila, ker je moj labirint napolnjen z veliko ovirami, ona me je napotila k kliničnemu psihologu, vendar moj oče zahteva še najmanj 4 srečanja z njo – z mojo psihologinjo. Svojo žilico za kreativnega razmišljanja se trudim uporabljati kot sredstvo za izražanja svojih mislih v umetniških delih, navdih za nastanek katerih so moje težave – moji izzivi. Zdi se mi, da ne najdem smisla življenja, je možno, da tako razmišljam zato, ker se mi ne uresničujejo želje (, ker se mi nikoli niso)? Zanima me, ali je možno, da imam mejno osebnostno motnjo (MOM)? Ali drži to, da se izraz tiha MOM uporablja le kot opis, vendar z njo ne moraš biti diagnosticiran, pri polnoletnosti pa si lahko diagnosticiran z MOM, ker se do takrat čustva nevtralizirajo, je to dejstvo? Je možno, da je večja verjetnost, da imam MOM, ker imajo moji družinski člani depresijo (babi in ati), dedek pa ima bipolarno motnjo, ki je podobna MOM?

Hvala, da ste prebrali do konca in že vnaprej iskrena hvala za odgovor.

to kar si nastela definitivno ne bi rekla da je blizu diagnozi MOM... si samo v depresiji al neki, ne vem... si ti napisala da si zaljubljena v svojega očeta?