Ali imam depresijo?

Odgovor svetovalca:

Rubi, živijo,

najprej hvala, da si uspela zaupati svoje skrbi. Tvoj zapis je res zelo iskren in pogumen. Vidi se, da že dolgo nosiš veliko bremen in da si poskušala vse to obvladovati sama. To, kar opisuješ, se pravi utrujenost, nihanja spanja, izguba motivacije, občutek praznine, pritisk pričakovanj, jeza, ki se nabira v tebi ni nekaj majhnega. To so znaki, da si res preobremenjena in da tvoje telo in glava kličejo po pavzi, podpori in razumevanju.

Ko se spanje tako močno poruši, kot opisuješ, to pogosto pomeni, da si pod velikim stresom. Telo se enkrat preveč vznemiri, drugič pa se popolnoma izklopi. To ni tvoja krivda in ne pomeni, da je s tabo kaj narobe. To lahko pomeni, da si predolgo v načinu “moram zdržati”.

Zelo veliko nosiš na svojih ramenih. Odlične ocene, tekmovanja, treningi, glasbena šola … in vsi okoli tebe imajo občutek, da zmoreš vse. Ampak ti si človek, ne robot. Tudi najbolj pridni, sposobni in uspešni ljudje se lahko izčrpajo. To, da izgubljaš motivacijo, ni znak lenobe, ampak znak preobremenjenosti.

Popolnoma normalno je, da se ti je odnos do plesa spremenil. Ko nekaj, kar ti je bilo včasih veselje, postane obveznost, se lahko občutki obrnejo. Podobno je lahko pri klavirju. Mogoče se sploh več ne spomniš, kaj te je na začetku veselilo pri igranju klavirja.

Omenjaš tudi odnose z bližnjimi oziroma sorodniki. Ni nujno, da moraš imeti z vsemi enak odnos. Nekateri ljudje nam pač ne ustrezajo, tudi če so družina. To, da te stari starši nervirajo, ne pomeni, da si slaba oseba. Pomeni samo, da imaš svoje meje in občutke, ki jih je treba vzeti resno.

Ko si preobremenjena, izčrpana in pod pritiskom, se lahko pojavijo zelo močne misli. Tudi take, ki te same prestrašijo. Pomeni, da si na robu svojih zmožnosti in da potrebuješ prostor, kjer lahko varno poveš, kaj se dogaja v tebi.

Občutek praznine, nezmožnost čutiti, izguba zanimanja za stvari, ki so ti bile pomembne, težave s spanjem, utrujenost … vse to so lahko znaki, da se nekaj dogaja. To, kar doživljaš, je vredno resne pozornosti in podpore. In nisi sama.

Najbolj pomembno je, da o tem spregovoriš z odraslo osebo, ki ji zaupaš. To so lahko starši, omenjaš tudi teto in strica, šolska svetovalna delavka, razrednik, učitelj. Pri pogovoru te lahko podprejo tudi tvoji vrstniki, se pravi prijateljice, sestrične. Ne zato, ker je s tabo kaj narobe, ampak zato, ker si zaslužiš pomoč, razumevanje in prostor, kjer lahko varno poveš, kaj se dogaja.

Skupaj z odraslo osebo lahko poiščeš tudi različne možnosti pogovora s strokovnjakom. Pogovor s strokovnjakom ti lahko pomaga razumeti, zakaj se tako počutiš, in najti načine, kako si olajšati življenje. To ni znak šibkosti, ampak poguma.

Želim ti vse dobro,

Andreja Lamut Gazvoda, univ. dipl. Soc. Pedagoginja