Skoči do osrednje vsebine

Vprašanje:

ali imam dejansko težave ali gre zgolj za iskanje pozornosti?

Tema: Motnje hranjenja, Odnosi v družini, Samopoškodbe, Telesna samopodoba

  • ca

    caufman

    caufman

    Objavljeno: 16 nov. 2026 17:06

    Pozdravljeni. Zelo me je sram pisati o tem, zato se že vnaprej opravičujem.

    Imam "težave" s svojim telesom in odnosom do hrane. Za zdaj ne bom opisala celotnega ozadja, vendar sem že od nekdaj nagnjena k motnjam hranjenja in obsedenosti s hujšanjem. Že kot otrok sem imela različne težave, povezane s hrano in telesom, vendar takrat nikoli nisem šla tako daleč, da bi dejansko hujšala, saj sem bila naravno suha. Zdelo se mi je, da gre vsa hrana, ki jo pojem, za rast. Do desetega leta sem tehtala 29 kg. Nato se je začela puberteta in stvari so se nadaljevale podobno. Takrat sem precej hitro rasla in bila med najvitkejšimi v razredu, kar pomeni, da sem imela enega najnižjih indeksov telesne mase. Zato se s tem nisem preveč obremenjevala.

    Jeseni 2025, ko sem bila stara 14 let, sem začela hujšati. Postalo me je strah, da bom presegla 50 kg. Takrat sem tehtala 48 kg in bila visoka 164 cm. Moj cilj je bil doseči 45 kg, da me ne bi bilo strah, da bom tehtala več kot 50 kg. Sprva sem samo zmanjšala vnos kalorij, vendar je to postopoma prestopilo mejo. Včasih sem se stradala, če sem imela občutek, da sem pojedla preveč. To je trajalo približno mesec dni, nato pa je prevladala zdrava pamet. Do pomladi 2026, ko sem bila že stara 15 let, sem na vse skupaj skoraj pozabila.

    Toda aprila se je vse precej poslabšalo. V šoli smo imeli načrtovan zdravniški pregled, ki je vključeval tudi tehtanje. Zaradi tega sem postala zelo zaskrbljena, saj sem si že od nekdaj želela imeti prenizko telesno težo.

    Tokrat sem se zatekla k bolj skrajnim ukrepom. Jedla sem približno 500 kalorij na dan, prekomerno hodila in včasih tudi stradala. Enkrat sem se celo prisilila k bruhanju. To je trajalo približno dva meseca.

    Takrat sem bila visoka približno 165 cm in tehtala 49,7 kg. Moj cilj je bil 44 kg.

    Zaradi svojega načina življenja in omejevanja hrane sem uspela priti na 46–47 kg.

    Ker pa sem bila glede na indeks telesne mase še vedno med najvitkejšimi v razredu, me mnenja drugih niso posebej prizadela. Poleg tega sem bila za vse odgovorna sama in samo jaz sem zares opažala spremembe na svojem telesu. Sčasoma me je zato minilo in prenehala sem hujšati. Teža se je vrnila na 49,6 kg.

    Bližalo se je tudi poletje, zato sem se odločila, da bom vse skupaj pustila za sabo.

    Poleti namreč običajno potujem v svojo domovino in rojstno mesto.

    Pred tremi leti sem se odselila in tam pustila svoje sorodnike ter svojo ljubljeno najboljšo prijateljico. Tja lahko odpotujem le poleti, enkrat na eno ali dve leti.

    Kraja, kjer zdaj živim, sploh ne maram.

    Zaradi tega se mi zdi, da je moje življenje razdeljeno na dve obdobji: dobro in slabo. Dobro obdobje je takrat, ko obiščem svoje rojstno mesto, slabo pa takrat, ko sem tukaj.

    Ko sem v domačem kraju s svojo najboljšo prijateljico, izgubim željo po tako skrajnem hujšanju. Vedno sem imela določene samouničevalne težnje in če bi jim popustila v edinem zares srečnem obdobju svojega življenja, bi čutila krivdo, ker bi si pokvarila še tisto malo sreče, ki jo imam.

    Ko pa se vrnem sem, me vse skupaj zadene še dvakrat močneje, poleg tega pa se vrne tudi žalost zaradi selitve.

    Po poletju 2026, proti koncu avgusta, sem se zaradi občutkov, podobnih depresiji, žalosti in vsega drugega, počutila zelo slabo. Odločila sem se, da bom, če mi je že tako hudo, vsaj shujšala.

    Poleg tega se mi zdi, da je skrajna vitkost trenutno v modi, in vsi ti videoposnetki so vplivali name.

    V nekaj tednih sem s 49,5 kg prišla na 47 kg. Skoraj ničesar si nisem več želela. Komaj sem vstajala iz postelje in nisem jedla, zato sem tako hitro shujšala.

    Pred začetkom šole sem se po prepiru z družino začela z njimi spet nekoliko pogovarjati in prenehala omejevati hrano. Teža se je vrnila na 49,5 kg. Nato sem opazila, da je ena od mojih sošolk shujšala. Zaradi tega mi je postalo zelo hudo. Preprosto je prešla iz močnejše postave v postavo, ki je bila približno podobna moji, vendar me je že to zelo prestrašilo. Približno teden dni po začetku šole sem spet začela hujšati. Jedla sem samo od 200 do 600 kalorij na dan ali pa sploh nič. Začela sem jemati tudi odvajala, da bi se očistila. Tako sem s 49,5 kg prišla na 45,6 kg. Visoka sem bila 166 cm. Po skoraj tednu dni stradanja in hudega omejevanja hrane sem postala popolnoma ravnodušna do hrane. Toda potem se je zgodilo nekaj drugega. Učitelji so opazili, da v šoli ne jem, in o tem obvestili moje starše. Nato so me začeli nadzorovati tako doma kot v šoli. To je bilo grozno. Moje duševno stanje se je zaradi tega zelo poslabšalo. Prej sem s hujšanjem vedno prenehala zato, ker nihče ni komentiral mojega telesa ali prehranjevanja. Sama sem bila odgovorna za vse in nihče ni bil pozoren na to, kaj počnem. Zdaj pa sem ugotovila, da drugi spremljajo, kaj jem in kako se moje telo spreminja.

    Učiteljica je celo rekla: »Saj vidimo, da si shujšala.« To so bile verjetno ene najslabših besed, ki mi jih je lahko rekla. Namesto da bi me odvrnile od hujšanja, so me še bolj motivirale, da bi shujšala, tako da bi drugi še naprej opažali rezultate. Ves čas sem razmišljala: če so opazili, da ne jem in da sem shujšala, bodo zagotovo opazili tudi, če se bom zredila in začela normalno jesti. V šoli nisem več mogla normalno jesti, saj sem imela ves čas občutek, da me vsi opazujejo in presojajo, koliko pojem. Moje življenje je postalo neznosno. Hkrati sem morala jesti doma, ker so šola in učitelji staršem vse povedali. Takoj ko sem morala začeti redno jesti, so se pojavile hude epizode kompulzivnega prenajedanja. Po nekaj tednih se je moja običajna teža 49–50 kg vrnila. Upala sem, da so vsi na dogodek že nekoliko pozabili, zato sem spet začela hujšati. Takrat je bil moj cilj že 42 kg. Zaradi izjemnega stresa sem začela izmenjevati obdobja stradanja in zelo hudega kompulzivnega prenajedanja. Poleg tega so se pojavile resne težave s prebavili, deloma zaradi odvajal. Imela sem stalno zaprtje in napihnjenost. Menstruacija mi je izostala, začeli so mi izpadati lasje, odlomil pa se mi je tudi majhen košček zoba. Sčasoma sem prišla na 51–53 kg. Ko sem nato spet prenehala jesti v šoli, so starše ponovno poklicali. Epizode prenajedanja so se nadaljevale. Zdaj se spopadam s posledicami vsega tega, ki še vedno trajajo.

    Začela sem sovražiti sebe in svoje telo. Za kazen sem se nehala ličiti, ker želim, da vsi vidijo, kako grda sem. Nehala sem se lepo oblačiti, ker nočem, da bi kdo videl moje telo in postavo. Tudi to je oblika kaznovanja. Razmišljam namreč tako: dokler ne dosežem svoje sanjske postave, si ne zaslužim lepo oblačiti. Prav tako si ne dovolim pobarvati narastka, uporabljati novega gela za tuširanje, kupovati novih oblačil ali si privoščiti česa lepega. Vse skupaj je napredovalo tudi do samopoškodovanja. Režem se po stegnih, včasih celo do krvi. Tudi to počnem kot kazen, ker se imam za šibko in ničvredno. Sploh ni treba posebej omenjati, da jokam pred vsakim obrokom in po njem, da čutim krivdo za vsak grižljaj in da sovražim občutek sitosti. Nekega trenutka sem začela tudi bruhati. Približno tri dni zapored sem izbruhala vse, kar sem pojedla. Zdaj to počnem občasno, kadar mi to uspe dovolj hitro po jedi. Zaradi tega so me začeli boleti členki na prstih in grlo.

    Če povzamem svoje trenutno stanje:

    Vsakič, ko jem, čutim ogromno krivde. Nočem, da me kdorkoli vidi ali da gleda moje telo. Ne dobivam se več niti s prijateljem, ker nočem, da bi me videl. Včasih jemljem odvajala. Včasih se prisilim k bruhanju. Včasih stradam tudi po dva dni, vendar temu običajno sledi epizoda kompulzivnega prenajedanja. Poškodujem se. Ne ličim se in se ne oblačim lepo, ker se želim kaznovati. Moj trenutni cilj je 37 kg. Edino, kar me pri tem ustavlja, je dejstvo, da me starši doma silijo jesti. Če bi hrano zavračala, bi me lahko poslali na zdravljenje, saj jih je šola s svojimi opozorili že zelo prestrašila. Če bi se to zgodilo, imam občutek, da nikoli več ne bi mogla shujšati.

    Zato se trenutno dogaja naslednje: polovico dneva stradam, zvečer pa se odločim, da bom pred družino pojedla vsaj malo, da ne bi začeli skrbeti. Toda na koncu se ne morem ustaviti in pride do nove epizode prenajedanje.  Še vedno se tudi počutim grozno zaradi selitve. Sploh ne vem, zakaj vse to pišem, saj pomoči pravzaprav ne znam sprejeti. Zame namreč sprejeti pomoč pomeni odpovedati se hujšanju in nikoli doseči svojega cilja 37 kg.

    Obstaja pa še ena težava. Menim, da nimam pravice jamrati zaradi svojih težav. Zdi se mi namreč, da so ljudje z anoreksijo suhi, jaz pa nisem. Zato se prepričujem, da anoreksije sploh ne morem imeti, da nimam pravice do pritoževanja in da z mano pravzaprav ni nič narobe. Prepričujem se, da sem samo preveč občutljiva in da dramatiziram. Celo mama mi je rekla: »Nisi suha, samo normalna si. Tvoja sestra je suha, ti pa ne.« Skratka, moj trenutni načrt je, da bom še naprej stradala in se držala strogih diet. Če me bodo prisilili jesti, bom potem bruhala. Še naprej se bom kaznovala s samopoškodovanjem. Lepo se bom oblačila, ličila in si kupovala lepe stvari šele takrat, ko bom dosegla 37 kg. In verjetno si samo želim zagotoviti, da imam kakšne težave. Da so moje stvari psihološka zadeva, ne pa da samo želim pozornosti. 

    Hvala, če ste prebrali vse do konca, in se že vnaprej opravičujem za tako dolgo sporočilo. 

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje

Mobilna navigacija