ali gredo stvari kdaj na bolje ko si na dnu?

Pozdravljeni,

sem študentka ekonomske fakultete v Ljubljani. Letos ponovno obiskujem prvi letnik, ker mi lani ni uspelo opraviti štirih predmetov, zato sem podaljšala status študenta. V letošnjem izpitnem obdobju se je moje mentalno zdravje močno poslabšalo – odšla sem tudi na pogovor s psihoterapevtko, ki mi je predpisala blago obliko antidepresivov. Tablete jemljem šele en teden, zato njihovih učinkov še ne čutim, kljub temu naj bi te pričele takoj delovati.

V tem zimskem izpitnem obdobju bi morala opraviti tri predmete. Pri enem izmed njih sem imela plačljiv rok, pri drugih dveh pa še en brezplačen poskus. Pri predmetu, za katerega sem imela že četrti pristop (plačljiv rok), sem bila prepričana, da sem ga opravila. To ni eden izmed težjih predmetov na moji smeri, snov razumem, pa se kljub temu neprestano srečujem z neuspehi.

Potem je tu še en predmet, ki velja za enega najtežjih. Tudi zanj sem bila prepričana, da sem ga opravila, vendar sem izvedela, da mi ni uspelo, kar pomeni, da bom morala plačati drugi rok (moj četrti pristop). V zadnjih desetih dneh sem fakulteti plačala skupaj že 424 EUR.

Zaradi vsega tega sem poleg mentalne stiske tudi v hudi finančni stiski. Če bom izpit padla še petič, me izpišejo s fakultete. Čeprav mi fakulteta in vse, kar je z njo povezano, ni ravno všeč, si želim ostati tu, ker ne vem, katero drugo fakulteto bi izbrala. Ne želim izgubiti statusa študenta, saj bi izgubila tudi sobo v študentskem domu, kjer mi je res lepo. Doma imam trenutno tudi nekaj težav in Ljubljana mi je postala nekakšno zatočišče.

V sredo imam zelo pomemben izpit (pri drugem predmetu, za katerega sem prav tako plačala), ampak se počutim popolnoma nesposobno. Ne vem, kako naj si opomorem in kaj delam narobe, da ne morem opraviti teh izpitov. Rekla sem si, da bom predmet, pri katerem imam le še en poskus, pustila za jesensko izpitno obdobje, vendar me res boli dejstvo, da nisem sposobna doseči niti šestice.

Enostavno nimam več energije za soočanje z vsemi temi neuspehi. Vedno pogosteje me prešine misel na samomor – preprosto nočem več živeti tako in ne zmorem se več soočati s stalnimi neuspehi. Trenutno nimam volje niti živeti kaj šele, da bi se učila za sredin izpit, ker se mi zdi, da bom spet neuspešna. Trenutno res ne vidim izhoda.

Moje šibko/slabo mentalno zdravje ni samo posledica šole, vendar tudi drugih dejavnikov. 

"Bo", zakaj si tako pesimistična. Svet ni samo črno bel. Izgubiti voljo do življena zaradi nekaj izpitov, ki jih nisi naredila, je blago rečeno, velika norost s tvoje strani. Redki so tisti, ki so naredili vedno vse izpite  ob prvi prijavi na izpit. Osebno nikoli nisem bil med njimi. Pa še izkušnje kažejo, da so v življenju mnogo bolj uspešni tisti, ki niso bili vedno med boljšimi, najboljšimi. 

Pred leti, ko sem še jaz študiral, smo imeli profesorja, pri katerem je na izpitu vedno, dobesedno vedno, ne glede na prijavljene in generacijo, padlo najmanj 60 % študentov. Čeprav je bil sam predmet dokaj simpatičen. Tisti, ki ste študirali na Pravni fakulteti tako veste koga mislim.

No, kaj hočem povedati. Na fakulteti je študirala  kolegica, ki je sicer bila zelo simpatična in prijazna, vendar se ji je v nekem trenutku življenje postavilo na glavo. Približno tako kot ti sedaj opisuješ svoje življenje. Imela je samo še eno možnost opraviti izpit, če bi padla bi morala zapustiti fakulteto. Pa smo ji svetovali naj gre k profesorju in mu pojasni v kakšnem stanju je. Saj tako ni imela kaj izgubiti. In je šla. Profesor ji je odsvetoval pristopiti k že prijavljenemu izpitu. Pa se je prijavila na nasledni rok. Izpit je naredila.

Kaj hočem povedati, sicer je kolegica pri študiju eno leto izgubila, pa kaj je to sedaj, ko bomo morali delati do 65 ali 67 leta, da bomo šli v penzijo. Kolegica si je počasi uredila življenje, danes je zelo uspešna, večkrat jo vidim v časopisih ali na TV.

Tudi "Bo" tudi ti si lahko takšna, samo malo več optomizma ti svetujem. Saj poznaš tisto: znam,zborem, bom, pa se bo vse dobro končalo. Držim pesti, če bi bil malo bolj veren, bi rekel, da bom zate zmolil en očenaš.

Ni vredno za solo se tolko sekirat. Bos ko bos. Razumem je tezko se posebej ce se neprestano ponavlja. Ampak vztrajaj ce si do zdej bos tudi zdej. Ce ne se pa mogoce kam drugam prepisi. Kdo pravi da morejo vsi ekonomsko opravljat. Itak ekonomistov je ze ogromno. Kaj pa ce naredis premor najdes zacasno ali popoldansko sluzbo in spremenis smer? Samo ideja. Jaz bom tudi najbrz spremenila ker sem ugotovila da me smer ne veseli. In sem cela zivcna in zalostna v tej soli ni vredno vztrajat. Je pa itak sistem zgresen. 

Prosim preveri tole stran https://www.zadusevnozdravje.si/

Zapomni si da so v zivljenju res tezka obdobja ampak minejo. Samo vztrajat je treba. Tvoje zivljenje je veliko bolj vredno od tega ali si uspesna na ekonomski ali ne. Samo be obupaj vprasaj tudi Jezusa za pomoc

Danes sem odpisala še drugi izpit, za katerega sem se veliko pripravljala. Že pred izpitom sem začela dvomiti v svoje znanje in ali sem res dovolj pripravljena. Na izpitu sem nato malo manj kot polovico nalog le prebirala, ne da bi jih rešila. Doma sem reševala stare izpite in skoraj vse naloge razumela, na današnjem izpitu pa se mi je zdelo, kot da sem v napačni predavalnici in pišem izpit iz napačnega predmeta.

Zdela se mi je ogromna razlika v zahtevnosti med prvim in drugim rokom pri tem predmetu. Zato sem skoraj prepričana, da bo tudi ta izpit ocenjen negativno.

Pri dveh predmetih imam torej le še eno možnost, preden “letim” s fakultete. Čeprav mi fakulteta res ni všeč, enostavno ne vem, kaj izbrati za menjavo. Že od prvega dne si govorim, da bi se prepisala, če bi vedela kam. Zato me to še dodatno skrbi, saj obstaja velika verjetnost, da bom prisiljena v menjavo.

Zdi se mi, kot da sem v zadnjih nekaj letih zapadla v krog neuspehov, tako akademskih kot življenjskih. Občutek imam, kot da počasi izgubljam boj.

Terapevtka je bila super, vendar se mi je zdelo, da svojih občutkov nisem znala dovolj dobro ubesediti. Imam težave s pogovorom v živo, saj težko izberem prave besede za opis svojega počutja. Najraje bi, da bi mi prebrala misli, analizirala moje razmišljanje in na podlagi tega nadaljevala zdravljenje.

Zelo redko govorim o tem, kako se počutim in kaj me teži. Pogosto povem tisto, za kar mislim, da želi druga oseba slišati. Ko pomislim, da bi spregovorila, me zaustavijo misli, da to ni dovolj velik problem ali da, če ne znam dobro argumentirati, zakaj se tako počutim, ta občutek ne velja.

Nikoli se nisem zares počutila pripadno. Vedno sem z distance opazovala ljudi in razmišljala, kako bi bilo, če bi bila ena izmed njih. Podobno se počutim tudi glede psihoterapije — kot da nisem dovolj vredna zdravljenja, ker itak ne bom nič dosegla in ni vredno vlagati vame.

S terapevtko sva govorili predvsem o akademskih neuspehih, vendar je bil pogovor precej površinski. Nisem vedela, kako se izražati, zato se mi ni zdel zelo učinkovit. Po pogovoru sem se počutila enako ali celo slabše. To ni njena krivda, saj je bila res dobra, a jaz enostavno ne znam ravnati v takšnih situacijah. Ne znam izražati svojih čustev in občutkov.

Po terapiji se nisva dogovorili za ponovni termin. Ker nisem znala izraziti vsega svojega počutja, se ji verjetno ni zdelo potrebno, da se ponovno srečava. Ne vem, ali naj sama povprašam za nov termin. Bojim se, da spet ne bom znala spregovoriti o vsem, ko bo čas.

O samomoru ne želim govoriti, ker me je strah, da bi me hospitalizirali. O samem aktu nikoli ne razmišljam tako resno, da bi delala načrt ali pisala poslovilna pisma. Nisem dovolj pogumna za kaj takega in ne želim prizadeti bližnjih.

Razmišljam pa, kako bi bilo, če me ne bi bilo. Zanima me, kakšne bi bile reakcije ljudi, če bi izginila, in kako bi se moj čas ustavil, medtem ko bi se življenje drugih nadaljevalo nespremenjeno.

Ne želim si zares umreti. Iskreno, smrti me je strah. Hrepenim pa po nekakšnem izhodu, morda tudi po občutku sprejetosti in ljubljenosti. Zdi se mi, da bi s tem rešila težave, s katerimi se neuspešno borim. Počutim se, kot da življenje ni vredno vsega tega truda.

Z nestabilnim mentalnim stanjem se soočam že dolgo, a do zdaj so prihajala obdobja v valovih, ki niso trajala dolgo. V zadnjih šestih mesecih pa se pojavlja pogosteje in v bolj intenzivni obliki.

Počutim se, kot da samo preživljam dneve namesto da bi jih resnično živela. Nič ne počnem z namenom, vsak dan je enak prejšnjemu. Zvečer sem vesela, da je dneva konec, a naslednji dan je spet isti.

Kako posameznik najde svoj namen? Zakaj sem tu? Zakaj se sploh trudim? Ali je vse to sploh vredno?

Prosim te se naprej vztrajaj. Jaz sem kar podobna tebi recimo se ne najdem med ljudmi pa to ne pomeni da je kj narobe s tabo. Si pac svoja oseba kar se meni zdi super samo imas tezave in si anksciozna zato se tako pocutimo . Tudi mas obcutek da ne pripadas tukaj tudi to razumem ampak prosim ne obupaj. Kako si danes ki je petek? Prosim ne sekiraj se prevec za solo se moja mama mi je rekla da ni vredno . Glede na to da si ne zelis prosim samo vztrajaj v zivljenju. Js se borim se z zdravstvenimi tezavami pa si probam najt nek namen. Vem da ni lahko. Probaj nove hobije v prostem casu in poslusaj glasbo. Mogoce kak krajsi sprehod ali pa v kaksen krozek ce je moznost. Lahko probas tudi telovadit. Karierno mogoce tudi probaj spremenit ce te ne veseli.Zelim ti lep dan in oprosti za poznejsi odgovor.