Ali bo kdaj bolje?

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

žal mi je, da že kar 4 leta biješ bitko, ki ti prinaša toliko trpljenja, občutkov krivde, celo misli, da si tpljenje zaslužiš. V tej zanki čustev in misli se posledično samopoškoduješ. Dr. Daniel Amen pravi, da ne verjamemo vsemu negativnemu, kar nam sporočajo možgani. Ne zaslužiš si trpljenja. Le-to je del našega življenja, še posebej, ko izgubimo nekoga, ki nam je vreden, pomemben. In babica in prijatelj sta bila pomembna, danes ostaja spomin nanju in na skupno, kar si z njima doživela. Sprejemanje izgube ljube osebe zahteva čas in podporo.

V zapisu opazim, da babico in prijatelja ceniš in prepoznavaš, kako veliko dobrega sta naredila. Obletnice okrepijo občutke, ki jih prinaša izguba, od smrti babice pa je šele komaj mesec dni. Si mislim, da vrzel odhoda postaja večja – še posebej, ko čutiš v krogu, kjer živiš, da si sama, brez čustvene podpore, kot bi jo ti rabila. Misel: »Vedno kričijo, govorijo da nas bodo tepli, če nečesa ne naredimo prav.« ne deluje spodbudno niti podporno. In tvoj odziv je, kot razumem, meja, ki jo želiš postaviti: »Ne kričite name!« Dobro se mi zdi, da je nekaj prijateljev, odrasla oseba, ki pa si jim zaupala tudi najtežje odločitve in dejanja.

Mislim, da ob trpljenju in krivdi, ki ju opisuješ, domuje tudi žalost in jeza. Imam prav? Pogumno je, da si nam pisala, še posebej, ker imaš izkušnjo, da te skoraj nihče ne razume. Dobro pa je tudi razumeti sebe, da se žalost zaradi smrti babice in prijatelja preobleče v hotenje, da bi ti umrla. To razumem kot posledico čustvenih preobratov, ki jih povzroča globoka stiska. Žalost in pogrešanje ne izgineta hitro, staro in nezaželeno vedenje se tako lahko ob pomanjkanju podpore vrivata v vsakdan.

Misli, ki se vračajo, da želiš umreti in tvoj načrt, da bi v tem mesecu ponovno poskusila s »samoumorom«, so znaki, da si v veliki stiski in da nujno potrebuješ več podpore in pomoči, kot jo imaš zdaj.

Ob vsem napisanem verjamem, da se okrepi tudi vprašanje smisla in črnogledost prihodnosti. V takšnih okoliščinah se zdi misel o končanju lastnega življenja kot rešitev in konec trpljenja, lahko kljub mislim izbiramo drugačne rešitve in povedati o svoji stiski, kot si naredila tokrat.

Tudi v prihodnje te prosim, poskusi še enkrat poiskati pomoč čim prej. Obstajajo posamezniki in strokovnjaki, ki želijo in znajo pomagati osebam v stiski, tudi ko se zdi, da doma in med vrstniki morebiti ni niti varno niti razumevajoče.

Danes se ne odločaš za vselej, prosim te, da se odločiš za sedaj, za ta trenutek, v katerem vedno znova izbereš zavezo za življenje. O njej govori tisti del tebe, ki mu je težko in ki je zaskrbljen. Sama v tem prepoznavam namero, da želi(š) živeti. Oglaša se tudi drugi, ki je glasnejši. Pomembno je, da daš prvemu dovolj prostora in da dobiš čim prej podporo za čas, ko imaš občutek, da ne boš zmogla.

Zato te lepo prosim, da že danes izbereš eno ali celo več možnosti, ker so časovno različno dostopne, nekaj sem jih zbrala, nekatere med njimi so dostopne ne glede na to, kje si doma:

1. Povej nekomu, ki mu zaupaš, da se bojiš zase in da imaš samomorilni načrt za ta mesec. Rekla si, da vejo tvoji 3 najboljši prijatelji in 2 odrasli osebi. Prosim, obrni se na eno od teh oseb že danes. Če težko govoriš, jim pokaži pismo, ki si ga napisala nam.

2. Pokliči ali piši tja, kjer ti bodo takoj odgovorili in te poslušali anonimno, brez obsojanja:

• TOM telefon za mladostnike: 116 111 (vsak dan od 12. do 20. ure) - lahko tudi klepetaš na tom-telefon.si
• Klic v duševni stiski: 116 123 (24 ur na dan)
• Zaupni telefon Samarijan: 116 123
• SOS telefon za otroke in mladostnike: 080 11 55
• Če se počutiš v neposredni nevarnosti, pokliči 112 ali pojdi na najbližjo urgenco (ZD, Enota za krizno intervencijo, Grablovičeva ulica v Ljubljani, odvisno od kraja bivanja). Lahko greš tudi v najbližji Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov.

3. Enkrat na mesec in pol je res premalo, ko se počutiš tako. Povej ji točno to, kar si napisala nam, da si že dvakrat poskusila, da imaš načrt za ta mesec in da se bojiš zase. Imaš pravico reči, da potrebuješ pogostejše termine. Če ti pri njej ne ustreza ali nima možnosti ponuditi več terminov, lahko skupaj z očetom/starši ali s šolsko svetovalno delavko ali s TOM telefonom poiščete koga drugega.

4. Za trenutke, ko te občutek preplavi zelo močno:

• Poskusi ga odložiti in si reci: "počakam še 10 minut, eno uro, do jutri". Čustva so kot val, ki pride in se umakne, ...
• Bodi ob nekomu, ne sama v sobi. Pojdi k prijateljici, na sprehod, pokliči nekoga. Ponovno se javi tudi k nam.
• Poskusi nekaj, kar te malo »prizemlji« - mrzla voda po rokah, globoko dihanje, stiskanje žogice, risanje po koži namesto rezanja, pisanje vsega kar čutiš na papir.
• Odstrani stvari s katerimi bi se lahko poškodovala, če lahko.

Še več idej je v priročniku Kaj lahko naredim, da mi bo lažje?

Grožnje staršev na način, kot si opisala, niso v redu in verjamem, da slednje vpliva na to, da se jim težje zaupaš. A kljub vsemu, pomisli, morebiti bi vseeno lahko povedala komu od staršev. Komu? Ali naj ti druga oseba pomaga pri pogovoru s starši. Pomembno je, da se v počutiš dovolj varno v okolju, kjer živiš.

Rada bi, da se odločiš vedno znova vsak dan za »za danes«, da boš ostala na »varni strani« in poiskala pomoč. Piši nam še naprej.

Želim si, da čim prej dobiš pomoč, ki jo potrebuješ. Ena od teh v tem trenutku je tudi možnost, da se priključiš na chat pogovor.

Pošiljam objem na daljavo, takšenega, kot ga izbereš.

Javi se mi čim prej.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka