ADHD - ADD - motnja pozornosti - hiperkinetična motnja

Pozdravljeni!
Jaz pa bi odprla temo na področju ADHD, kjer bi prosila vse, da pišejo kar o tem vejo (psihiatri o zdravilih, simptomih, pacietni o osebnih izkušnjah, poznavalci o opažanjih ... skratka več glav več ve!).

Bom začela. Stara sem 18,5 let in obiskujem 4. letnik gimnazije. Sumim, da imam ADHD in se obračam na svetovalce, poznavalce, psihiatre in psihologe. Prebrala sem ogromno člankov na temo ADHD predvsem o razširjenosti in simptomih med odraslimi in ženskami ter dekleti. Glede na to, da so me celo življenje označevali za hiperaktivno - ampak zmotno, vidite, jaz sem samo tako vesela da živim in sem bila vedno zelo ekspresivna v svojem entuziazmu do sveta in ljudi - sem letos prvič pomislila, da je morda kaj na tem (glede na to, da sem to slišala od ogromno učiteljev, inštruktorjev, prijateljev, znancev ... ). In glede na to, da kažem/občutim vse simptome ki so na seznamu se nikoli nisem želela samodiagnosticirati – še zdaj se nočem. Hočem pa izpostaviti vzorec, ki sem ga opazila. Prav tako sem imela 3 depresivne epizode in sedaj, ko je zadnja že za mano – še vedno ne pridem na zeleno vejo kar se tiče šole, hobijev, odnosov. In s tem vzorcem/vprašanjem se obračam na vse, ki to berete.

ADHD se razvije v otroštvu, zato bom začela tam.
VRTEC: Ko sem bila čisto majhna, me mami nikoli ni našla - ker sem vedno tekala in plezala povsod (kot vsi otroci! – avanturističen duh in otroška razposajenost nista bolezen).
1. in 2. TRIADA: Ko sem začela z osnovno šolo sem bila zelo zgovorna, glasna (ker se pri meni doma vsi glasno pogovarjajo), rekli so da sem brez dlake na jeziku (ker me ni sram povedati kaj si mislim in ker mene že ni strah - to je bila vedno moja razlaga). Ljubila sem šolo! Oboževala sem pouk in moje sošolce - najraje sem imela odmore in učne ure, kjer smo se odpravili v gozd, na igrišče, šolski vrt. To je bila majhna, vaška šola sredi čudovite narave in z majhnimi razredi (nas je bilo 15 učencev). Zato so lahko učitelji ure naredili res zanimive s poskusi ipd. Pri urah mi je šlo zelo dobro in vedno sem dvigovala roko. Včasih tudi samo, da sem povedala mojo osebno izkušnjo na to temo. Drugače pa sem izjemno rada brala knjige. Brala sem lahko po več ur brez premikanja. Ko sem se v 3. razredu naučila brati, sem od septembra dalje brala Harry Potter zbirko in v nekaj mesecih prebrala celo. In nato še enkrat in enkrat in vse do 7krat. Jaz pa sem med branjem pozabila, da svet obstaja. Zato so me imela za zelo načitano in pridno deklico. Prepoznali so me tudi za nadarjenega učenca. Brez učenja sem dobivala čisto dobre ocene in uživala sem. Bila sem res vesela in energična. Kdaj pa kdaj sem se s kom »zravsala«, vendar razen tega nimam spomina na kakšne druge težave.
3. TRIADA: Nekaterih predmetov nisem prebavljala - npr. zgodovine. Tam sem v zvezke risala, kracala in pisala pesmice(kot vsak učenec, ki mu je dolgčas). Veliko sem tudi razmišljala o vsem drugem – fantazirala skratka. Ko sem bila že malo starejša sem ugotovila, da se sploh ne učim - vse kar sem se naučila sem se v šoli, s sodelovanjem in zanimanjem (ker je bilo naravoslovje najboljša stvar na svetu!). Kljub temu, še vedno sem na testu zgodovine dobila 4 ali 3, vendar nisem nič kaj razumela in točno sem vedela kakšen je razgled iz šolskega okna, kako je zgrajeno okno samo ipd. Moje ocene so bile kanček slabše pri predmetih kjer je bil pomemben postopek – običajno sem se zmotila – vedno sem storila neko napako pri računanju, ki ga obvladam, ker sem namesto 7 prištela 9 ali kaj takšnega.
Kadar sem se morala učiti sama, doma, ni ravno delovalo. Še domače naloge sem pisala ponoči. Zakaj ponoči? Vedno sem si mislila, da mi je lažje ker že vsi spijo in me nihče ne moti ali mika s pogovorom. Opazila sem, da mi tudi ta adrenalin (ponoči, ko bi morala spati - ali malo pred rokom za oddajo naloge) pomaga.
Tako sem od začetka pubertete spala približno 4-5 ur na noč in se normalno udeleževala pouka, plesnih treningov (4-5 na teden) in glasbene šole (2 na teden). Vem, veliko krožkov - ampak samo zato, ker me vse tako hudo zanima. In da mi ni dolgčas! Najraje sem s sovrstniki in počnem različne stvari. Ampak včasih sem čutila, da si želim in moram spočiti - pa si nisem mogla. Ko sem ležala sem težko zaspala in spala zelo slabo. Cel čas sem imela občutek, da sem nekaj pozabila narediti in sem razmišljala o 100 različnih stvareh. Če sem sploh lahko razmišljala - ali sem razmišljala 120km/h ali pa 2km/h. Včasih sem imela občutek, da mi je kdo vrgel opeko v glavo in sedaj zaradi te napetosti v čelu ne morem funkcionirati. Tako sem se večkrat popolnoma odklopila in nisem vedela kdaj je preteklo toliko časa.
Tako sem OŠ zaključila odlično, z raznimi priznanji in pohvalami - ker me je vedno veliko stvari zanimalo in ker sem spretna z besedami, kadar se moram opravičiti zakaj spet zamujam k uri.

SREDNJA ŠOLA: No, v 1. letniku pa sem se poskusila ogromno učiti. Bilo je grozno. Hotela sem imeti 5, 4 - a ni šlo. Pol leta sem vztrajala in izgubljala spanje (tako sem spala tudi po 2h/noč), zmeraj sem vse pozabljala in želela sem se motivirati za učenje. Na koncu sem se vedno učila v stiski, malo pred testom in seveda precenila koliko časa potrebujem. Nekajkrat po celovečernem učenju sploh nisem vedela nič več o tem kaj sem se učila. Ogromno sem ostajala pri babici, ki je poleg mene reševala križanke, da me je poskusila motivirati ko sem se vstala od mize in želela početi vse drugo. Seveda – nihče se ne uči rad to kar se mora. Od šolskih ur (kjer so profesorji večinoma vodili monotone recitacije) nisem odnesla skoraj nič! Tako se vedno koncentriram na to, da se moram koncentrirat. Včasih celo tako zelo, da se pozabim in je zgodovine naenkrat konec – jaz pa se komajda zavedam o čem smo govorili.
Na testih sem bila površna, ampak samo zato, ker 1.) želim čimprej odgovoriti in se rešiti testa, samo da bo mimo –in 2.) pa zato ker zdaj še vem odgovor in ga moram zabeležiti hitro preden ga pozabim. Na testih imam tudi sloves po risbah in pesmih, ki jih puščam na zadnjih straneh ali robovih! Malo zato, ker se mi zdi da moram tako narediti in malo ker se hecam. Veliko pa zato, ker imam čas ali pa si mislim, da bom samo hitro to naredila, ker je to res boljše kot reševanje testa – in potem bom dalje reševala test. Tako sem kmalu dobila prvo 1 in nato še več slabih ocen. Večkrat se mi zgodi, da so zvoki iz ulice grozno glasni in zelo težko prebiram navodila za kemijsko nalogo. Večkrat tudi pišem osnutek za esej tako dolgo, da mi ostane le 25minut, da spišem celi esej. Ali pa sploh ne pišem osnutka, ker me zamotijo zvoki na šolskem hodniku, dihanje profesorice, škripanje tal, škrabljanje pisal. Ampak, če smo pod stresom nas to vse moti – samo jaz se moram bolj potruditi, da bom sodelovala. Včasih test rešujem čisto dobro, poleg imam plastenko vode, ki jo pijem in čigumi- včasih še kakšno mandarino.
Vsa drama s šolo me je zelo potrla. Pa tudi to, da sem prišla v ogromno mestno gimnazijo in sem se čutila rahlo nedobrodošlo. Tako sem imela pozimi v 1. letniku 1. depresivno epizodo, ki jo je pospremilo ogromno tesnobe. Začela sem verjeti, da sem neumna in nesposobna. Za nekaj časa sem celo nehala jesti, ker sem verjela, da si ljudje, ki so tako butasti kot jaz ne zaslužijo hrane. Mojega veselja do življenja ni bilo nikjer, tudi moja ekspresivna energija se je obrnila navznoter. Vse bolj sem se počutila kot da me koža stiska, duši. Vedela sem, da moram storiti nekaj – ampak nisem vedela kaj. Zato sem delala bedarije – šla sem tekati ob 2 zjutraj, ležala sem v snegu dokler nisem čutila stopal, usedla sem se na sredino križišča in tekla ko je prišel 1. avto, celo poskusila droge. Počasi, po nekaj mesecih ni bilo več tako grozno – vendar sem potrebovala skoraj 1 leto, da sem se dokončno pobrala.
Nisem več marala šole, ker sem očitno preneumna in prelena. Vse razen učenja, ur in ocen pa imam rada! Moji sošolci so izjemni in tudi nekaj zlatih profesorjev imam. Ti zlati profesorji me imajo radi, ker se vedno javim, da dvignem in razdelim kopije, da grem po atlase v kabinet ipd. Ko govorijo o snovi me je običajno preveč strah sodelovati, ker nočem, da mi bo kdo rekel da sem neumna. Kadar je prenaporno vprašam, če smem uporabiti toaleto in se grem izven razreda sprehajati in gledati čez okno – nato se vrnem in je malo boljše. Če pa ni, poskušam počakati na konec ure in potem med odmorom poiščem prijatelje in hodim po šoli, malo tekam, malo kričim. Tako večkrat pozabim, da sem kdaj zmenjena za kakšen termin in me profesorica zastonj čaka, tako mi sošolci zastonj pišejo SMS-e, ker običajno sploh ne vem kje imam telefon ali pa ga imam v žepu in pozabim.
Če pa sem pri manj zlatih profesorjih sem še toliko tišje. Ne počutim se dobro in se odklopim in sanjam o vsem možnem. Na malo skušam poslušati, vendar velikokrat pozabim. Kot domačo nalogo ali kakšen rok za oddajo plačila. Ne vem kako, imam koledar in si pozabim tudi zapisati. (Imam polno beležk in rokovnikov, ki jih stalno založim ali pa se jih preprosto naveličam po kakšnem mesecu) Ampak sem tako spretna z besedami, da se iz skoraj vsake situacije izgovorim z nasmeškom in pretentanimi stavki. Ali pa se vsaj pohecam sama iz sebe in upam, da mi bodo šolski delavci prizanesli. Vseeno pa sem skoraj vsako leto dobra (ocena 3). Ker sem imela same ekstremne ocene in skoraj nobene 3. Nekako z golo logiko sem se prebila skozi teste (samo, da bo 2 pri stvareh ki me ne zanimajo)– razen pri matematiki, ki jo obožujem in razumem sem vedno dobila 3 (ker sem storila toliko šlampastih napak). Pri nekaterih predmetih pa mi je tako zanimivo, da se vem ker pri urah sodelujem ali pa ker se doma enkrat, eno noč, celo noč učim (jeziki so moja močna točka!). Včasih me je kaj tako navdušilo, da sem se brez problema učila 4h in več in potem sem želela narediti vse! Tudi ko sem ob 3.00 šla spat, sem se želela dalje udejstvovati – misli so mi divjale! Potrebovala sem skoraj celo uro ali več, da sem samo zaspala.
Govorila sem si, da je normalno da sem ob prehodu v SŠ žalostna. Seveda je težje, saj je to gimnazija. Samo bolj se moram potruditi sem si rekla. In šola ni vse, kar na obstaja! Zato sem imela mnogo hobijev. Hodila sem v gledališki krožek, na plesne vaje in kasneje tudi na borilne veščine in nemščino. Morala sem, samo tako sem se počutila zaposleno. Dala sem ven ta stres (in tudi, da mi je vsaj nekaj šlo od rok!). Moji hobiji so zelo zanimivi, vendar sem kmalu opazila, da pri plesnih po 40 min (manj kot polovica) gledam na uro in čakam na konec. Pri gledaliških pa želim poslušati, ampak moram oz. nekako hočem ščipati sošolko za roko in jo cukati za majico ali lase. In ko mentor reče naj ga poslušamo in ne skačemo okoli me napade krivda. Res ga želim poslušati (vendar lahko to delam tudi kadar se premikam!). Razumem, da to ni spoštljivo in se zato ustalim na mestu kjer sučem glavo, vijem prste in se prestopam. Ter gledam kako mentorju brki smešno stojijo ter kakšne barve so. Ampak še zmerom vse slišim! Vedno sem vsem z veseljem razlagala kako dobra sem v multitaskingu, ha ha – ne vem če je še vedno tako.
Letos sem imela še 1 depresivno epizodo, tudi kot odziv na družinsko stisko. Sedaj sem ok in ker so bile okoliščine letos hujše, mi je mami pustila da obiščem psihologa in psihiatra. S psihologinjo sma kmalu ugotovili, da sem intelektualno gledano na vseh področjih nadpovprečna, vendar da slabo načrtujem in da imam grozen delovni (Kratkotrajni) spomin. S psihiatrom pa sem poskusila antidepresive (ki so se izkazali za napačne oz. premočne, imela sem samomorilne misli in nisem čutila pozitivnih efektov) in pomirjevala za hude panične napade (pri napadu malo pomagajo– ampak ob splošnih občutkih nemira ne pomagajo čisto nič, vsaj tako jaz občutim).
Zelo dolgo sem verjela, da sem razvajena in čustvena, preveč občutljiva (na veselje in žalost in vse vmes). Vedno so me označili za glasno »drama queen«. Ampak kadar so bile situacije resne, sem zmrznila - na zunaj. Ko so moji starši kričali name sem zmrznila in utihnila - grizla sem si notranjo stran lica, ker so mi najbolj očitali da govorim nazaj. Večkrat mi je kakšna pripomba ušla, ampak nekako sem večkrat dovolj grizla lice da sem ostala tiho. Pri tem sem napenjala in sproščala mišice, pri tem sem zvijala nožne prste v čevljih – ker če sem se preveč premikala je izgledalo kot da ne poslušam – to pa so moji starši vzeli za zelo nespoštljivo in osebno. Ko bi le vedeli, da sem poleg razmišljala še o 3943449 drugih stvareh. Takšni čustveni dogodki so me vedno zelo pretresli. Moji sorojenci so jokali, se jezili še kakšno uro ali dve – jaz sem običajno jokala tudi do 4h ali dokler le nisem uspela zaspati. Kot da bi me nek motor poganjal v tem čustvu. Hotela sem se umiriti, pa nikakor ni šlo. Tudi ko spoznam koga novega ali pa sem blizu koga, kjer se počutim neprijetno in celo ne varno – zmrznem. Takrat zadušim in/ali preusmerim te impulze navznoter. Večkrat se mi zdi, da bi to lahko kontrolirala, če bi se le dovolj potrudila. Ampak se mi zdi da ne znam ali ne morem. Včasih je to moteče tudi za sošolce, prijatelje. Marsikateri sošolec mi je že rekel naj se umirim in bolj potrudim, ker jih motim. Medtem ko moji prijatelji moj entuziazem sprejemajo kot del mojega karakterja in mi ne zamerijo preveč kadar jih prekinjam, ker se (vsaj poskušam) vedno na hitro opravičim in povem kar moram – in navajeni so me že. Govorim veliko, navdušeno in hitro, včasih pa sama, vendar prepozno opazim, da kateri prijateljici sploh nisem dala prostora, da bi kaj rekla v pogovoru. Med poslušanjem delam še druge reči ampak vedno povem da poslušam. In tudi jih! Le včasih se mi zgodi, da odtavam z mislimi.
Pred kratkim pa sem naletela na en članek o motnji ADHD in zakaj jo pri ženskah tolikokrat spregledajo. Kažem/občutim vse simptome (že od nekdaj, zavedam pa se jih odkar me drugi nanje opomnijo), vendar sem vedno rekla da jaz sigurno nimam ADHD-ja, ker se ne počutim tako (kot tipično hiperaktivni otrok). Sedaj pa sem prebrala ogromno tudi o ADHD-ju med odraslimi in se lahko z večino stvari poistovetim, hkrati pa imam težave v življenju, nekako se mi zdi da ne morem živeti za naprej – ker še kar naprej popravljam stvari za nazaj in se trudim slediti sedanjosti.

/Izbrisano v uredništvu/

Pozdravljena,

tudi jaz sem stara 18 in sem ravno pred kratkim dobila diagnozo adhd. Če ti psiholog in psihiater ne prisluhneta in se z njima ne razumeš, ju čimprej zamenjaj. V Sloveniji jih je ogromno in zagotovo najdeš koga, ki ti bo pomagal. Ne vem iz kje si, ampak bi ti priporočala Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov Brezovica. Sama sem hitro prišla na vrsto (diagnozo sem dobila v dveh mesecih) in se s psihologinjo dobro razumem. Z veseljem bi ti še pisala, tako, da, mi lahko, če želiš, pišeš na mail muca.kuza.hrcek@gmail.com.

Upam, da se še slišiva.