A mogoče pretiravam?

Res redko se odprem ljudem in to se mi pozna. Ne znam se odpret, nabirajo se mi porblemi, težave, pomisleki za katere se mi zdi, da jih ne bo nihče razumel. 11 let imam že ločene starše, z očetom sem skregana že več mesecev.

Živim z mami, ki ima probleme z neukrotljivo jezo do mere, da se sploh nočem pogovarjati z njo. Imam občutek, da ji je postalo vseeno zame. S sestro opažava, da je njeno dretje šlo predaleč in izven meja. Dere se za vsak manjši nesporazum in za vsako pozabljeno podrobnost. Ne primer: ne pomijem za sabo enega krožnika- kriva sem za vse in zdaj sem dolžna poslušati, da sem nevzgojena egoistična smrklja, ki je vse negativne lastnosti podedovala po očetu. Dobro ve, da o očetu ne želim slišati, najmanj pa v smislu, da me z njim primerja in na meni izpostavlja kaj jo spomni nanj.

V šoli se dobivam s psihologinjo, ki ji lahko zaupam, vendar pol ure na teden ni dovolj za sprotne razprave o težavah doma in mojih skrbeh. Včasih se vprašam, če sploh rabim pomoč psihologa ali če pretiravam s tem. Moji starši ne vedo, da se dobivam na pogovorih z njo in tudi nočem, da vejo. Mami ima negativen pogled na psihologe, psihoterapevte, psihiatre, ker pravi, da nič ne pomagajo ampak želijo le tvoj denar. Omenila sem ji že, da bi mi pogovor z neko tretjo osebo lahko precej pomagal razumeti moj položaj in spremembe, ki se dogajajo znotraj mene. Začela se je norčevati in me vprašala, če se želim zgledovati po kakšni sošolki, ki ima prav tako tovrstno pomoč in če želim biti "ta boga" in "v trendu". Ne razumem njenega mišlenja in pogleda na situacijo. V mojem kraju ni nobene nevladne ustanove, ki bi nudila pogovore brez tega, da bi za to izvedeli starši ali da bi proces potekal preko napotnice zdravnika. 

Posledično se zaradi težav doma težje učim in domov prinašam najslabše rezultate do zdaj. Doma se težko učim, ker poslušam konstantno dretje in vpitje. Raje sem v šoli kot pa doma.

Baje se bomo vsi v družini pogovorili vendar noben pogovor ali dogovor sklenjen znotraj gospodinjstva do zdaj še ni pomagal za več kot pol ure.

Na tej točki izgubljam upanje. Res ne vem kaj lahko še naredim. Vesela bom kakršnegakoli odgovora. 

ov.prov grozno mi je bilo to brati. moje sožalje za vse to:(

priporočam da se zmeniš z psihoterapetkov za dlje časa alli pa povej točno te probleme učitelju, ki ti najbolj ustreza in sse zmenita za ocene. lahko se po šoli zadržiš v kakšnem parku in si tam 1 uro in se greš učit. doma pa probaj ignorirati dretje. reci staršem da je to že too much, pa da nej te pustijo za de učiš. če te bojo kregali, drug dan povej to učiteljici in ona ti bo znala pomagati.

če imaš kakšno teto,strica,babico,dedka pojdi med vikendi tja in jim resno povej kaj se dogaja. lahko jim zaupaš in bojo oni to povedali tvojim staršem, če te oni neposlišajo.

vrjamem da bo vse uredu, ampak mislim da moraš poiskat pomoč še pri bljižnih in pri učitejih. te pa čisto razumem; kdaj pogovor enostavno nepomaga.

srečno

lp

definitivno NE pretiravaš. nasvet iz moje strani, najdi si nekega psihologa, širšo pomoč, vendar ni treba da za to ve mama. ne vem če je ta nasvet koristen in iz neke pedagoške slike vredu, ampak to bi bilo moje mnenje. šolski psihologinji omeni da ti pogovori z njo niso dovolj in če ti lahko skupaj najdeta širšo pomoč. 

želim ti le nabolje :)

Pozdravljeni,

iskreno se va zahvaljujem za vaš odgovor. Glede na to, da sem pisala že nekaj časa nazaj, so se stvari malo uredile. Mami mi je pomagala najti pomoč, tako da bom imela podporo tudi izven šole. Sicer je bilo za to potrebnih malo več kot samo en pogovor, vendar mi je uspelo. 

Kar se tiče centrov za duševno zdravje mladih in podobno, verjemite mi, da sem že vse natančno preiskala in da lahko rečem, da sem tam kjer ni muh. Pomoč sem našla pri neki čisto drugi osebi.

Okoli ocen sem še vedno malce zaskrbljena, vendar tudi ta problem postopoma rešujem.

Lep pozdrav,

zamišljena