A je to travma al samo pretiravam?

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena,

pišeš, da si pri 10. letih doživela neprijeten dogodek in imaš občutek, da je ta dogodek nate močno vplival, kar sedaj opažaš tudi pri svojem vedenju. Glede na opisano ti bom s svojim odgovorom skušala pomagati po svojih najboljših močeh, naj pa te že na začetku pomirim, da smo ljudje prilagodljiva bitja, tako da boš z delom na sebi lahko razrešila vzorce in okrepila sebe, da boš ponovno zaživela.

Zapisala si kar nekaj stvari, predlagam, da začneva kar na začetku. Čisto možno je, da je ta dogodek vplival nate, na tvoje telo in misli v smislu »travme«. Pa si najprej poglejva, kaj travma sploh je. Pri travmi gre za katerokoli izkušnjo, ki osebi povzroči bolečino ali tesnobo in s tem vpliva na njeno vsakdanje delovanje…ponavadi si pod travmo predstavljamo dogodke kot so npr. izredne razmere (potres, poplave, požar), prometne nesreče, vojne (temu se reče travma z velikim T – »Travma«)…obstaja pa še ena vrsta travme, in sicer travma z majhnim t – »travma«, pod katero spadajo manjši dogodki, ki so bolj specifični in jih različne osebe doživijo drugače (nekaterim nek dogodek ne predstavlja stiske, drugim pa ogromno). Čisto možno je torej, da je pri tebi prišlo do »travme« in da posledice tega dogodka nosiš še vedno nepredelane v sebi. Omenila si, da se to kaže v tvojem vedenju, tkanju prijateljskih vezi, odnosu do neznancev… kot pa si že sama naredila povezavo, je torej čisto možno, da je ta dogodek nate vplival na način, da si sedaj v družbi neznanih ljudi bolj sramežljiva, se težko odpreš…lahko pa gre za to, da si tudi »po naravi« sama malo bolj sramežljiva. Rekla bi, da gre torej za preplet vseh omenjenih dejavnikov.

Pri delu s travmatičnimi izkušnjami, predelovanju spominov, rahljanju vzorcev ipd. ti toplo priporočam, da se obrneš na odraslo osebo. Lahko gre v prvi vrsti za starše ali šolsko svetovalno delavko – ne rabiš povedati podrobnosti, lahko jim zgolj poveš, da se ti je nekaj let nazaj pripetil dogodek, ki te zelo bremeni in te ustavlja pri polnem življenju ter da bi se rada rešila vseh teh občutkov. Jaz bi ti predlagala, da potem skupaj najdete kakšno terapevtko/svetovalko/psihologinjo, s katero se boš lahko nekajkrat srečala in s katero bosta skupaj skušali predelati to travmatsko izkušnjo. Se ti zdi, da bi to lahko storila? Torej, se najprej obrnila po pomoč k staršem/svetovalni delavki/psihologinji/osebi, ki ji zaupaš in da bi potem skupaj poiskali bolj usmerjeno pomoč – osebo, s katero bi se lahko o teh stvareh pogovorila? V primeru, da bi se s tem strinjala, a ne bi vedela, kako začeti, mi napiši in lahko skupaj oblikujeva, kaj bi lahko rekla oz. napiševa iztočnice. Vsekakor pa mislim, da bi se bilo dobro pogovoriti z osebo, ki se s temi stvarmi ukvarja.

Omenila si tudi, da te privlačijo starejši moški. Tu te lahko najprej pomirim s tem, da so kar dosti dekletom všeč starejši moški, zato vedi, da nisi sama v tem. V ozadju tega je lahko več stvari, zato se morda lahko vprašaš, kaj ti je na njih najbolj všeč? Kaj te najbolj privlači? Je to videz, karakter, »zrelost«…? Povezavo lahko skušaš narediti tudi s svojim očetom (spomni se na vajin odnos: kako se razumeta, kako izgleda vajin odnos…) – velikokrat se namreč zgodi: a) da so nam všeč stvari, ki jih nismo prejeli od staršev in jih zato idealiziramo v drugi osebi ali pa b) iščemo podobne osebe našim staršem (npr. ženske naredijo povezave z očeti, moški pa z materami). Razmisli, odgovori na vprašanja in mi v primeru vprašanj ponovno napiši. Lahko pa se obrneš tudi na terapevtko, če se boste doma odločili za to.

To, da imaš občutek, da je s tabo nekaj narobe in to, da praviš, da se moraš pretvarjati pred drugim, mora biti zate zelo boleče in težko. Si se poskusila morda o teh stvareh (občutku osamljenosti, pretvarjanju, sramežljivosti) kdaj pogovoriti s starši oz. z odraslo osebo, ki ji lahko zaupaš? Morda bi to lahko omenila svetovalni delavki, ki ti bo morda znala svetovati, kako se bolje vključiti v razred/vrstniško skupino. Jaz imam žal premalo informacij glede razreda, tvojih prijateljev, sošolcev, vrstnikov…da bi ti lahko kaj bolj poglobljeno svetovala glede vključitve v razred/skupino. Lahko pa mi opišeš dinamiko in potem skupaj najdeva kakšno možnost vključevanja v razred:). V primeru, da se boste doma odločili za pomoč psihologinje/svetovalke, pa bo tudi ona lahko oseba, na katero se boš lahko obrnila in ji te stvari tudi zaupala.

Vedi pa, da si zelo mlada in že to, da si to pri sebi opazila, zaznala in poiskala pomoč, je zelo velik korak. Prav tako je odraz moči in si lahko res ponosna nase!:) Boš videla, čim se boš nekomu o teh stvareh odprla in boš to predelala, ti bo potem lažje tudi v odnosih. Do takrat pa bodi prijazna do sebe in si daj čas. Nič ni še zamujenega in jaz verjamem, da ti bo uspelo:).

Upam, da sem ti s svojim odgovorom vsaj malo pomagala, če pa imaš morda še kakšno vprašanje, se lahko ponovno obrneš name.

Lepo bodi in vse dobro ti želim,

Nika Verbič, dipl. psihologinja (un)