A JE TO NORMALNO?

živjo,

v sebi držim skrivnost. To je, da so mi ušeč punce. Ker sem tudi sama punca, se marsikomu to zdi sporno in tudi sama si nisem in nisem želela priznati, vendar nemorem več lagati ne sama sebi, ne drugim. Že v 6. razredu sem vedela, da sem istospolno usmerjena. Nikoli nisem nikomur povedala ker bi me isklučili iz družbe. Tudi sama sem želela biti "normalna" in sem se pogovarjala z več fanti, z nekaterimi sem šla celo na zmenek. Nikoli se nism počutila v redu. Vedela sem da to ni prav, ampak sem se na vsak način želela prisiliti, da so mi ušeč fantje. Z enim sem se celo poljubila, da bi videla,če se res ni možno v to prisiliti. To je bil moj prijatelj, vem da sem mu bila že dolgo ušeč, zato nisem želela, da izgleda kot da se igram z njim. Na koncu sva se pogovorila in rešila stvari, a zdaj res vidim da to ni izbira. Najbolj me je strah to povedati prijateljem in družini. V družbi večkrat slišim "to je izbira, samo pozornost iščejo, to je nalezljivo, vse je za pobit, nikol se nebi družil s takimi..."to vse je prišlo iz ust mojih prijateljev. tudi doma velikokrat zasledim, kako mami razlaga prijateljicam, da mi noben fant ni usec in da me noben ne zanima, da sploh ne ve ali bo imela vnuke,... ko to slisim iz ust kogarkoli me stisne in že dlje časa razmišljam in sem previdna okoli ljudi, da se nebi izvedelo, ker me je strah reakcij, glede na to da je večina homofobov. Druga stvar pa je, da me privlačijo starejše ženske... nevem zakaj, ampak noro hitro se navežem npr. na vodičko na potovanju, profesorico,trenerko... v eno od profesoric sem celo noro zaljubljena čeprav vem, da je to narobe ampak jo imam rada in velikokrat delam v glavi različne zgodbe z njo... ne vem kaj naj naredim, ker ne želim biti isključena oz. deležna žaljivk zaradi tega, po drugi strani pa želim da me ljudje spoznajo za to kar sem...

Hvala za odgovor

Lp

Dobro, da previdno iščeš nasvete in ne prehitevaš. Izvoli nekaj smernic, ki ti bodo mogoče v oporo:
-če tvoja družba govori tako sovražno in neprimerno, je mogoče dobro, da si začneš iskati novo družbo, ki ustreza tvojim načelom.
-pritožbe staršev, češ da ne vedo, ali bodo imeli vnuke, to sploh ni njihova stvar. Ne čuti se dolžno delati karkoli samo zaradi psihične prisile staršev, ker na koncu ne boš srečna. Vsi starši niso primerni starši, še posebej tisti, ki ne vidijo otroka kot samostojnega človeka, ampak podaljšek sebe.
-dopuščaj možnost, da je zaljubljenost v svoje mentorje čisto lahko samo naklonjenost, reakcija na intelektualno ujemanje, navezanost zaradi pozornosti (če se boš poglobila v psihologijo, vse izhaja iz izkušenj med odraščanjem/vzgojo/odnosi s starši). Pusti času čas in morda se bo izkazalo, da preživljaš samo naravno fazo odraščanja, medtem ko se ti telo prilagaja na hormonske spremembe. Po domače povedano - počutiš se nenormalno, vendar to je delovanje človeške biologije in te bo minilo. V najslabšem primeru lahko z nepremišljenim in prehitrim reagiranjem (izkazovanje čustev v neprimernem razmerju) izgubiš dobrega mentorja/učiteljico, ki bi odreagirala čisto drugače, kot si predstavljaš.
-glede tega, da bi se izpovedala družini in prijateljem, je po mojih izkušnjah najbolje najprej se samo malo pošaliti, potem pa glede na reakcije in namigovanje nadaljevati s pogovorom v tej smeri. Vsak si zasluži, da bi ga najbližji slišali in razumeli, za dušo je to zelo zdravilno in osvobajajoče, vendar samo ti sama najbolje veš in poznaš svojo najbližjo okolico, ali je kdo res primeren, da se mu povsem zaupaš in te ne bo izpostavil ali drugače prizadel.
Če te še kaj zanima, vprašaj. Good luck!