A je res fora?

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

res mi je žal, da to doživljaš. Najprej želim biti zelo jasen: to, kar opisuješ, ni nedolžno zafrkavanje. Gre za verbalno nasilje in poniževanje, temu pogosto rečemo tudi "slut shaming". Fantje o tebi govorijo in tebi govorijo stvari, ki niso resnične, brez tvojega soglasja. To prestopa meje in ni sprejemljivo.

Razumljivo je, da te to prizadene. In ni prav, da bi to morala prenašati sama ali molče. Če si tiho, drugi to razumejo kot potrditev, če se braniš, je lahko še huje. To ni zato, ker bi ti delala kaj narobe, ampak zato, ker je dinamika takšnega nasilja taka, da žrtev težko najde “pravi” odziv. Problem ni v tebi, ampak v njihovem vedenju.

Razumem tudi tvoj strah, da bi to povedala odraslim. Sram, ki ga ob tem čutiš, je pogost, a pomembno je vedeti, da je odgovornost na tistih, ki te ponižujejo in vzbujajo ta sram. Povedati razredničarki ali šolski svetovalni delavki ni tožarjenje in ni pretiravanje. To je iskanje zaščite.

Morda ti pomaga, da veš, da se da to začeti tudi bolj diskretno. Lahko greš najprej na pogovor in poveš, da te sošolci žalijo in da ti je zelo hudo, brez vseh podrobnosti. Odrasli na šoli imajo dolžnost poskrbeti, da se to ustavi.

Me pa zanima še nekaj. Kako se v tej situaciji odziva sošolec, s katerim si dogovorjena za ples? Bi mu lahko povedala, kako hudo ti je? Včasih pomaga, če imaš vsaj eno osebo v razredu, ki ve, da ti ni vseeno in ki lahko kdaj tudi kaj reče ali vsaj jasno pokaže, da to ni ok.

Če razmišljaš, komu bi bilo najlažje povedati: kdo na šoli se ti zdi vsaj malo zaupanja vreden? Razredničarka, svetovalna delavka, učitelj_ica? Skupaj s to osebo lahko potem razmislita, kako ukrepati naprej.

Če želiš, se kar ponovno oglasi in bova skupaj razmišljala o drugih možnih rešitvah.

Vse dobro,

Aljaž Bogolin, mag. psihologije