</3

Zdravo.

S fantom sva skupaj že skoraj eno leto. Res se ljubiva, čutiva, da bova skupaj celo življenje. Z nikomer se nisva še nikoli počutila tako povezana kot drug z drugim in si med seboj zaupava 100%. 

Vendar pa imam nekaj težav, o katerih si nisem upala še z nikomer govoriti in sem si jih tudi sama težko priznala.

1. Nikoli mi ni bil pomemben izgled, ampak mi gre včasih na živce, da noče skrbeti za svoje telo, kar je meni zelo pomembno. Je nezdravo, kadi, pije (ne veliko, vedno pivo ali dve na dan), se ne giba dovolj itd. Včasih je bil zelo uspešen športnik na veliko področjih, zdaj pa se redi in ne skrbi toliko za svoj izgled.

Poleg tega ni tako zanimiv, kot bi si želela; jaz sem energična, razmišljam veliko in globoko, se konstantno razvijam, on pa se zdi, kot da je isti že 10 let. Da nič več ne razmišlja o življenju, je pasiven, ne želi si nobene spremembe. Tudi seks je dolgočasen (če se sploh zgodi...).

Vem, da je opcija, da greva narazen, ker nisva dovolj kompatibilna, in da je vse že jasno: ljubim ga, ampak če želim biti srečna, moram iti narazen z njim blablabla. Ampak to zame enostavno ni rešitev. Vsaj ne še.

2. Všeč mi je postala ena punca. Ne vem, ali sem tudi jaz njej, morda je taka do vseh, ampak z nikomer še nisem doživela take romance, take globoke, poetične povezanosti ... Ne vem kaj, ampak nekaj je na njej, kar me dobesedno vleče noter. Ker nikoli in res nikoli ne bi varala svojega fanta, se pač poskušam od nje oddaljiti, vendar ne morem nehati misliti nanjo. 

3. Vedno, ko sem bila v odnosih, mi je postal všeč nekdo drug. Vsi moji odnosi so bili dolgotrajni (več let), ampak že od pubertete nisem bila nikoli samska. Tudi ne želim biti. Svet je tako poln ljudi, in stvari, ki jih želim doživeti, želim biti svobodna, ampak se vedno vrniti nazaj k osebi, ki jo ljubim. Toliko ljubezni imam v sebi, da je enostavno ne morem dati vse eni osebi.

Fantu sem predlagala poliamorijo, vendar si ne more predstavljati, da bi si me delil še s kom drugim. Jaz pa se počutim utesnjeno. Včasih bi zase rekla, da sem zahtevna, da zato nihče ne more biti z mano, ampak zdaj vem, da imam samo ogromno potreb, da čutim močno in je pri meni pač vse večje, intenzivnejše.

Vsak moj odnos se je končal z zamerami - preveč sem zahtevala od ene osebe, biti z mano je bilo na začetku nekaj čisto drugačnega, posebnega, intenzivnega, s časom pa vedno bolj naporno, dokler ni moj partner mogel več, jaz pa sem postajala vedno bolj nesrečna.

Mislim, da bi meni res ustrezal način življenja, kjer bi lahko bila z večimi ljudmi hkrati. Včasih si tega nisem mogla predstavljati, vendar se zadnje čase res odmikam od tega tradicionalnega pojmovanja ljubezni, saj se mi zdi nemogoče in neetično od ene osebe zahtevati vse. Vendar mislim, da je skoraj nemogoče najti partnerja, ki bi se s tem strinjal. Nočem pa iskati ljudi na takšnih spletnih straneh in skupnostih, ker si želim globoke ljubezni in intimnosti, ne samo seksa.

Res ne vem, kaj storiti. Nočem, da se zaradi mene še vedno počuti, kot da nikoli ne bo dovolj. Jaz pa nočem biti nesrečna. Res si želim, da bi lahko bila z njo, vendar nočem za to tvegati svojega globokega odnosa s fantom. Včasih se mi zdi, da so moški enostavno preveč enostavni zame. Ona mi daje neke male pozornosti - zapomni si, kaj mi je všeč in kaj rečem, on pa ne glede na to, kako direktna sem, ne naredi tega. Npr. tisočkrat sem rekla, da bi si želela, da bi mi kdaj prinesel kakšen šopek, tudi če sam nabere rože, vendar nikoli ni. Vedno pozabi. Ona pa je drugačna ...

Prosim pomagajte, res ne vem več, kaj sama s stabo. To me razžira. Preveč ljubim svojega fanta in res ni opcija da ga zapustim.