To sem jaz, Kristjan

Na  svetu sem že dobrih 19 let dlje kot so mi napovedali zdravniki. Ob rojstvu sem imel zaradi bolezni krhkih kosti 28 zlomov in napovedi so bile zelo temačne, rekli so, da bom živel en teden. Pa je bilo vsak dan dlje. In teh dni se je sedaj že kar nekaj nabralo ... (smeh).

Pristal sem na invalidskem vozičku in sem tetra ... kako že? ... tetraplegik ... tudi z rokami si ne morem pomagati, čutim le telo od pljuč navzgor. Ko sem bil star eno leto, sem za piko na i doživel še dihalno stisko in so me priklopili na ventilator. Uporabljam ga še sedaj, čeprav so se mi pljuča močno okrepila. Ventilator je na nek način postal moj najboljši prijatelj in si ne želim, da me odklopijo in navadijo na samostojno dihanje, preveč sem se navezal nanj. Vem, vem, bilo bi veliko bolj praktično živeti brez tega aparata, ampak nisem še pripravljen. Mogoče bom kdaj ali pa tudi ne ... upam, da ne ... (smeh).

Imam tisoč in en razlog, da imam rad bolnišnice, saj sem nekatere najlepše trenutke preživel tam. V bolnici sem bil krščen, tam sem obiskoval šolo, praznoval veliko rojstnih dni ... tudi poročil bi se tam, če bi tako naneslo (smeh). V bolnišnicah imajo, prisežem, najboljše kave, pa tudi sendviče. Najbolj pa mi je všeč, da se v njih srečam z mojimi najboljšimi prijateljicami, to so medicinske sestre. Tako lepo skrbijo zame, da se vsakič malo zjokam, ko razmišljam o njih. Zelo sem jim hvaležen. Z njimi se veliko pogovarjam, skupaj se smejimo in pokamo šale. Ko sem doma in če vem, da je določena oseba v službi, potem včasih zaigram bolezen, da bi me sprejeli v bolnišnico in bi bil tam lahko v dobri družbi. Seveda mi običajno moja igra ne uspe, na žalost. Rad imam tudi zdravniške posege, to se mi zdi taka super adrenalinska akcija in vse bi dal, da bi se lahko spet peljal z rešilnim avtomobilom, ki bi tulil na vso moč ...  A se vam zdim malo nor, a ne (smeh)?

Na moje fizične ovire se sploh ne oziram, nikoli se mi niso zdele nič strašnega in zdi se mi, da nisem nič slabši človek, če cel dan ležim in sedim. Rekli so mi, da sem bil v prejšnjem življenju vitez in sem se prišel spočiti na ta svet, pa saj to je kar očitno, kajne , ko sem pa toliko v postelji ... (smeh). Zdi sem mi, da sem ena  stara zarjavela duša ... od kod bi sicer jaz kar vedel in razumel določene stvari ... no, najprej se mi vedno zdi, da nič ne vem, potem pa stvari kar same pridejo iz mene.  Rad imam humor in iz večine stvari si naredim zabavo, to imam v življenju najraje ... pa hrano, seveda, obožujem hrano. Če imam človeka rad, ga spustim blizu in mu dovolim, da me hrani, sicer ne. 

Pišem z usti. Ko sem bil majhen, se mi je zdelo brez veze, da se to učim. Roko na srce, ni se mi dalo ... jaz sem bil vedno "na komot", saj veste , bolnišnični otrok, ki mu pri vsem pomagajo. Potem pa se mi je začelo zdeti prav fino in sem tudi slikal s čopičem v ustih. Poskusite tudi vi kaj napisati ali naslikati z usti. Me prav zanima, kako se vam bo zdelo. Zdaj mi to omogoča, da prav zabavno preživim dan, ko s svinčnikom potujem po moji računalniški tablici in raziskujem svet.