pomoč

Odgovor svetovalke:

Draga Carica,

najprej te lepo pozdravljam. Veseli me, da si izbrala To sem jaz kot zaupanja vrednega sogovornika. Veseli me, da si ponosna nase, ko si zmogla presekati s šolanjem na dveh srednjih šolah hkrati. In veseli me, da si ohranila stik z glasbo in si ob tem poiskala še druge hobije. Vse to kaže na to, da imaš notranje moči, ki ti bodo zelo prav prišle pri spopadanju s težavami. In ja, vredna si, da ti odgovorimo, zelo vredna, edinstvena, neponovljiva. 

Tvoj zapis sem skrbno prebrala. Zelo jasno, konkretno in nazorno si opisala svoje težave. V kolikor na kratko povzamem tvoj zapis. Sebe opredeljuješ kot perfekcionistko, z obsesivnimi mislimi, anksioznostjo, ki je vezana tako na šolsko delo in odnose. Sebe ocenjuješ kot vredno takrat, ko tvojemu vedenju in opravljenemu delu sledi pohvala drugih. Imaš podporo šolske svetovalne službe, v aprilu si naročena pri kliničnem psihologu z namenom poglobljene diagnostike in oblik pomoči. Verjetno, glede na zapis, sklepam, da si odlična učenka, čeprav se čudiš o višini svojih razultatov, pred odločitvijo, da prenehaš, si še poleg gimnazije obiskovala srednjo glasbeno šolo. Tu si na vsak način hotela ustreči ciljem učiteljice in povozila svoje potrebe in želje. 

Do sebe imaš, kot praviš, visoka pričakovanja. Morala bi delati še več, če temu ni tako, nisi vredna življenja zapišeš, ker ne boš po tvojem menju izpolnila tudi pričakovanj drugih. Ob tem pa se ti pojavljajo še kot praviš prisilne, obsesivne misli, ki so zate naporne, obremenjujoče in te, kot praviš spravijo v jok. Prepravljajo te skrbi, kako bo s tabo, bom kdaj dovolj dobra, me bodo še imeli radi, me bodo sprejemali, v kolikor ne bom odlična, najboljša, dobra, z napakami, lahko to, da naredim kakšno napako  sprejmem?

Čeprav se ti bo mogoče zdelo, da gre za izgubo časa in lenarjenje, bi ti predlagala, da za namene sprostitve, preusmerjanja pozornosti začneš s prakso tehnik sproščanja (trebušno dihanje, progresivna mišična relaksacija...) - glej povezavo https://www.tosemjaz.net/razisci/custva-in-psihicne-stiske/?topic=38. Bi to šlo?

V nadaljevanju pa te želim usmeriti v razmišljanje - ob kakšnih rezultatih v šoli bi ti zase še rekla, da si dobra? Je to tudi takrat, ko dobiš oceno 2, 3, 4 in ne vedno 5. Je možno, da poskusiš sprejeti ocene, ki so objektivno dobre in niso 5. To bi namreč pomenilo, da si dovoliš napako, spodrsljaj. Bi to šlo? Najbrž bi bilo to zate zelo naporno z veliko mero notranje napetosti. A kaj najslabšega se lahko zgodi ob oceni, ki po tvoji oceni ni popolna? Govoriva namreč o perfekcionizmu, ki je izrazito naporen in utrujajoč. Nemogoče je biti popoln, ker to pomeni popolno kontrolo nad vsem, znanje vsega kar ste se učili, prepričanje, da je potrebno vse znati in še več, do kam? Imam predlog - se lahko dogovoriva, da si za ta in prihodnji teden zapišeš, katere "napake" bi lahko tolerirala pri sebi v šoli, pri učenju, v odnosih, s samo seboj, in to spremljaš? Ob tem tudi misli in občutja, spremembe v telesu. V začetku bosta najbrž napor in napetost intenzivna, a bo ob več poskusih ta napetost začela upadati. Ko govoriva o razponu ocen, spregovoriva tudi o času, ki ga nameniš za učenje. Tu je smiselna omejitev in informacija sebi, toliko časa sem si namenila, potem pa je dovolj. V urniku, v kolikor ga imaš za popoldan, je pomembno zapisati tudi čas za prosti čas. Urnik naj vsebuje tudi obroke in pa čas za odhod v spanje. 

Spregovorila si tudi o obsesivnih mislih. V kolikor gre za samomorilne misle, morda tudi nagovor k samopoškodbenem vedenju, je pomembno, da o tem nujno spregovoriš s svetovalno delavko, starši. Je tvoje razmišljanje šlo v smer razmišljanja o samomorilnem načrtu? Z obsesivnimi mislimi je naporno. Predlagam ti, da ob pojavu le teh, uporabljaš stop tehniko. Ko pride obremenjujoča misel, predlagam, da ji rečeš stop. V kolikor ne gre, jo poskusi nadomestiti z nevtralno, naprej pripravljeno.

Čeprav nisi o tem pisala, upam, da imaš podporo staršev oz. kakšnega odraslega, ki te lahko podpre. In tudi kakšnega prijatelja, prijateljico, ki prav tako predstavlja podporo. 

Zelo pomembno je, da bosta s kliničnim psihologom opravila diagnostiko, in da boš dobila ustrezne oblike pomoči, ki ti pripadajo. Do takrat pa ti predlagam, da si v stalnem stiku s svetovalno delavko. Verjamem, da ti je in ti še bo v pomoč tudi v prihodnje. 

Na koncu bi želela, da skleneva zavezo za življenje, do naslednjega tvojega zapisa. Ko bo hudo in ne bo nikogar, ki bi ti lahko od bližnjih pomagal, je tu TOM telefon, pa naš e-chat, pa svetovalnice Posvet itd. Izkoristi jih. 

Veselim se tvojega ponovnega zapisa. Do takrat pa velik objem.

Lepo te pozdravljam,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Draga Carica, 

prav ponosna sem nate, ker si v teh dneh, ko si se znašla v stiski in se ti je, kot si zapisala nabralo ogromno stvari, izbrala zapis na To sem jaz. Mogoče se ti ne zdi, a to je že ena od pomembnih oblik samopomoči. Zapis situacije, v kateri si se znašla, pomeni, da si skrbi izrekla, zapisala na papir in ob tem na tak način poiskala pomoč. Veseli me, da ste  skupaj s starši poiskali pomoč pri klinični psihologinji, da si v stiku s psihiatrinjo, ki ti je predpisala zdravila in da imaš tudi ustrezno podporo v svetovalni službi. Ob tem pa vse boljše razumeš svoj perfekcionizem in mehanizme delovanja. Imaš podporo sošolcev in sošolk, kar je pomembno. 

Zapisala si, da se je zgodilo toliko stvari, ki jih težko zmoreš in so naporne. Obremenjuje te dogajanje v razredu, kjer si kot zapišeš planila v jok in da te vsaka malenkost spravi iz tira, obremejuje te dogodek v šoli v naravi in skrb za profesorice, ob vsem tem pa depresivno razpoloženje, nezmožnost vstajanja iz postelje, manjši apetit, samomorilne misli (načrta praviš, da nimaš?) in želja po smrti in odvzem zdravila, ki ti povzroča neprimerne stranske učinke. 

Če se osredotočiva na zgornji del mojega zapisa govori o tvojih močeh in aktivnosti, ki si jo že zmogla, da si stopila na pot okrevanja. Sprejemaš pomoč in želiš okrevati. Na tej poti imaš ustrezno podporo. Pričakovanja, da bo ta pot hitra in brez pomikov nazaj v ustaljene vzorce vedenja in funkcioniranja, so lahko pretirana, nerealna in zate preobremenjujoča. Tu so pomembni mali koraki, brez občutkov krivde do sebe, da ne gre. Odrasli, ki te obkrožamo in smo tvoja podpora, bomo zmogli. Skrbi za nas si ne nalagaj - tu imam v mislih profesorici. 

Predlagam ti, da je tvoj dan zelo rutinsko naravnan. Zjutraj, četudi je težko vstani s postelje in se odpravi v šolo. Jutri, prav? Čeprav bo težko, je potrebna aktivacija. V šoli se boste dogovorili kako naprej z ocenjevanji, pomočjo, mogoče bo smiseln dogovor, da se v šolo vračaš postopoma in z vsakodnevnim obiskom pri svetovalni delavki, da se že pred poukom pogovorita, načrtujeta dan. Tako boš zmanjšala anksioznost in dan bo bolj predvidljiv, varen. Doma se poskusi izogibati postelje skozi dan, v kolikor gre, bodi v stiku z domačimi, predlagam sprehod, zvečer pa naj bo tudi higiena spanja utečena.

Poskušaj slediti navodilom in napotkom zdravnikov in klinične psihologinje, izkoristi pomoč v šoli. Ko bo hudo in boš potrebovala nujen pogovor, je tu TOM telefon, omenjam še enkrat.

Verjamem vate, v tvoje moči. Do naslednjega zapisa, ki bo kmalu :-), pa se zavezujeva k življenju. Obljubiš?!

Pošiljam ti velik, velik objem in te iskreno lepo pozdravljam.

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Draga Carica,

hvala ti za takojšnji odgovor. Verjamem, da ti bodo na oddelku za mladostniško psihiatrijo zagotovili ustrezno podporo in pomoč. Dovoli si pomoč še naprej, pomembni so majhni koraki, napake pa so dovoljene.

Želim ti vse vse dobro in ti pošiljam velik objem.

Lepo te pozdravljam,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Draga Carica, 

prav vesela sem tvojega ponovnega zapisa in hvala ponovno za zaupanje. 

Čestitam ti, da si zmogla dosedanje korake in da si si ob tem dovolila strokovno pomoč ter podporo staršev in prijateljev. Bolj sprejemaš samo sebe in to je pomembno. 

Proces zdravljenja se ni zaključil s končano hospitalizacijo. Namen le te je bil obseg pomoči in podpore, da s pomočjo potrebne medikamentozne terapije, ambulantne obravnave nadaljuješ z zdravljenjem ob tem ko se vračaš v svoje okolje, v proces šolanja, v krog prijateljev, torej v vsakodnevno življenje. 

Proces zdravljenja, okrevanja ni linearen. Kot ni življenje, ki pred nas postavlja mnogo izzivov. V tem procesu, sredi katerega si, se učiš kako premagovati težave, kako pri sebi prepoznati le te, kako si pomagati ob anksioznosti, depresivnih stanjih. 

Sprašuješ koliko časa se antidepresivi "nalagajo", kdaj začnejo delovati. To je sicer vprašanje za psihiatra, a kolikor ti lahko "laično" odgovorim, je za ustrezno delovanje potrebno redno prejemanje zdravil vsaj 2-3 tedne. V tem času se telo privaja in pojavljajo se lahko stranski učinki. Te si beleži in jih sporoči zdravniku. 

Na oddelku, v bolnišnici, so bile ob tebi mladostnice z različnimi težavami in oblikami samopomoči. Med njimi (sklepam) tudi takšne z izkušnjami samopoškodbenega vedenja in poskusi samomora. Morda ste bile skupaj v sobi, vključene v skupinske terapevtske pogovore. Namen le teh ni učenje s posnemanjem ampak medsebojno poslušanje, pogovor o težavah in učenje konstruktivnih načinov reševanja težav. Sklepam, da ste se pogovarjali o tem - pisanje dnevnika, aktivnosti na prostem, pogovor, poslušanje glasbe.... Četudi zna biti mamljivo, primerno za eksperimentiranje, je takšno vedenje povezano s telesno bolečino, občutki krivde. Pomoč, to izkušnjo že imaš, boš dobila brez, da bi morala izbrati tovrstno vedenje. Enako je s kajenjem in vejpanjem. Odrasli velikokrat izbiramo oblike vedenja, ki so škodljive in nam pomenijo samopomoč v stiski, čeprav vemo za škodljive učinke. Enako je z drogami. Tu sem mnenja, da vam nismo vzor in nismo primerni za posnemanje. Kaj bi s tem pridobila? Izberi raje načine, ki te ne bodo vodile v telesno in psihično odvisnost. 

Ostani na poti zdravljenja, ki ste jo začrtali v bolnici in v ambulanti. Kot veš, je pomembno gibanje, higiena spanja in hranjenja in pogovor, ko ti ni ok. 

Želim ti vse dobro, sem prav ponosna nate. 

Do naslednjič ti maham in te lepo pozdravljam,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Draga Caricaa, 

zelo sem vesela, da si se ponovno oglasila in hvala, za ponovno zaupanje. Veseli me, da si zmogla bolnišnično zdravljenje in se nadaljuješ pot krepitve svojih moči v domačem okolju. 

Zapisala si, da se še vedno pojavljajo občutki tesnobe, sploh zvečer. In da se takrat vedno znova pojavlja potreba po sprostitvi čustvene napetosti s pomočjo samopoškodbenega vedenja. Tega si ne želiš, še več, zapišeš, da se bojiš sebe, svojih rekacij (?). Tesnobo ti (imam prav?) povzročajo tudi misli, komu se boš lahko zaupala na taboru, kjer mama ne bo prisotna. 

Draga Caricaa. Tesnoba, neprijetne misli, strahovi - vse del anksiozne motnje - ne bodo popolnoma izginili, ne s pomočjo medikamentozne terapije ali psihoterapevtskih pristopov, ki si jih bila tekom zdravljenja sigurno deležna. Pomembno je, da pri sebi prepoznaš znake, razumeš situacije, v katerih je pojavnost večja in da si znaš v teh situacijah pomagati s pomočjo tehnik, ki si se jih naučila. To je tista pomembna popotnica, ki jo nosi s seboj. Tudi na tabor. Kako si lahko pomagam, ko pridejo občutki tesnobe? Znam prepoznati nerealistične misli, ki jih lahko razumem kot pasti in me ovirajo? Jih znam nadomestiti z bolj realističnimi, imam za njih dokaze? Vem katere tehnike sproščanja uporabiti? Koga takrat poiskati za pomoč? Tudi na taboru - ali se lahko v naprej s starši pogovorim z vodjem tabora, kako mi lahko takrat, ko je stiska prisotna pomagajo, mi nudijo razbremenilni pogovor. Kaj meniš, bi to bilo lahko smiselno? 

Večeri so sploh zanimiv del dneva. Kot praviš ti, je takrat tesnoba bolj prisotna. Navadno se zvečer umirjamo, razmišljamo o dnevu, smo bolj sami s seboj (v stiku) kot skozi dan. So pa tudi večeri čas, ko čas lahko (zelo priporočam) namenjamo hvaležnosti - pisanje dnevnika, kaj dobrega se je zgodilo skozi dan, za kaj smo hvaležni. Pa tu ne gre samo za naša dejanja, gre za dejanja drugih do nas, hvaležnost za npr. sončen dan, že to, da sem vstala s postelje, ko pa je bilo to zelo naporno, zaradi občutkov nemoči itd. Ob vsem tem pa pomembna info - pomembni so majhni koraki, dovoljene so napake, ker to prinaša življenje.  Ne pričakuj preveč do sebe, ker nerealna pričakovanja ponovno vodijo v občutke žalosti, obupa, in krog tesnobe se zavrti. 

Predlagam, da o zapisanem razmisliš in se ponovno oglasiš, ali se ti zdi takšna priprava na tabor smiselna. Ob tem ti predlagam, da si prebereš prispevke, ki govorijo o samopodobi, čustvih in psihičnih stiskah, kjer boš našla veliko koristnih nasvetov. 

Čakam na tvoj ponoven zapis. Lepo te pozdravljam in ti pošiljam velik objem.

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Draga Caricaaa, 

čestitke, čestitke, čestitke za izpeljano bivanje in sodelovanje na taboru, izbiro strategij, s katerimi si nadomestila potrebo po samopoškodovanju, boljše razumevanje s starši in podporo prijateljev, odlično, da delaš prostovoljno v vrtcu. Upam, da zmoreš videti koliko truda in vztrajnosti si zmogla, da si sedaj tu, kjer si.

Stiske, ki jih omenjaš (se zavedaš, da bodo prišle), so del naših življenj. V odnosih z nam pomembnimi (starši, prijatelji, ljubezenski partnerji) in v odnosu s samim seboj se zgodijo dogodki, ki nas obremenjujejo. To je težko preprečiti. Lahko pa se naučimo kako v takih situacijah postopati, reagirati, kako razumeti svoje razmišljanje, svoja čustva, vedenje (si odgovoriti zakaj, kako, ali imam na vse kar se dogaja vpliv itd.) in razumeti, da so napake, ki jih naredimo del našega delovanja. Ob vsem tem pa da se učiš sprejemati sebe in svoje lastnosti, telo, način govore, reakcije, uspehe in neuspehe itd. In to je bistvo psihoterapije, terapij, ki si jih imela v bolnici in z njimi nadaljuješ. 

Želim ti prijetno in dolgo poletje, odmor potrebuješ in si ga zaslužiš. 

Do naslednjič te lepo pozdravljam. Objem.

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Draga Caricaaa, 

zatem najprej opravičilo, ker že nekaj časa čakaš na moj odgovor. Potem pa takoj zelo hvala, ker si se ponovno oglasila in zapisala kako je potekalo tvoje zdravljenje, kaj se ti dogaja sedaj. In velik objem, ker si uporabila in uporabljaš svoje moči na poti okrevanja.

Veseli me, da imaš psihiatrično pomoč in da v šoli sodeluješ s svetovalno delavko, ki je v šoli, v okolju, v katerem preživiš največ časa. Kot si zapisala skupaj iščeta rešitve. Zelo lepo je brati, da si se dobro vključila v razredno in šolsko skupnost ter si nadoknadila učno snov od lani. Tako sebi dokazuješ, da zmoreš in da si marsikatero obremenilno situcijo v šolskem prostoru zmogla. 

Izpostavila si dve temi, ki te obremenjujeta in se tudi ne nujno izključujeta. Samopoškodbeno vedenje in odnos z očetom oz. družinski odnosi po ločitvi staršev. 

Samopoškodbeno vedenje ima svoje vzroke, sam potek in posledice. S svetovalno delavko bosta, verjetno pa sta že, razmišljali o situacijah, ki lahko predstavljajo potencialne sprožilce za tovrstno vedenje. Zapisala si, da uživaš v bolečini, hkrati ti je blizu misel, da si tako dokažeš, da imaš probleme. Zakaj bi potrebovala takšen dokaz? Kaj zate pomeni informacija - imam probleme? Kaj to pomeni za odnose, ki jih imaš z drugimi? Imaš tako več pozornosti? Se s tem oddaljuješ od drugih? Razmisli. Zapisala si, da poznaš kar nekaj stop tehnik. Pri uporabi le teh poskušaj biti vztrajna in do sebe potrpežljiva. Predvsem pa skupaj s psihiatrinjo in svetovalno delavko raziščita kje so vzroki. 

Je eden od teh odnos z očetom? Starši po ločitvi. Povsem normativno je, da te obremenjujejo odnosi med mamo in očetom, ter obema do tebe. O tem je pomembno, da se pogovorite. V kolikor ne gre, prosi za pomoč svetovalno delavko, tudi svojo psihiatrinjo, verjetno pa ste obravnavani tudi na CSD - tam ti bodo prav tako prisluhnili. Verjamem, da ti bodo v oporo. Starši nikakor od otrok ne moremo zahtevati, da prevzemajo odgovornost za naše vedenje. Na tem mestu je jasno sporočilo - tako mama kot oče sta tista, ki si morata urediti življenje, pri tem poiskati pomoč, če ne gre. Kot starša pa morata skrbeti zate in opraviti dovolj dobro svojo nalogo. Se strinjaš? Povedati spoštljivo, jasno in skrbno, pri tem pa izražati svoje stališče. 

Draga Caricaaa, dogovoriva se, da si še piševa in ostajava v stikih. Velja. Čakam na tvoj zapis in tvoje razmišljanje. 

Velik objem,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Draga Carica, 

hvala ti za ponovno zaupanje in čakanje na odgovor. Toliko dogodkov se je tudi meni odvilo v tem tednu, da nisem uspela zapisati odgovora. Se opravičujem.

Zelo me veseli in ponosna sem nate, da si o samopoškodovanju, ki - se strinjaš? - da v neki meri izhaja tudi iz občutka krivde - v smislu - kot zapišeš - nimam dovolj težav, spregovorila s svetovalno delavko in pedopsihiatrinjo. Prosim, da si večkrat prebereš naslednji stavek - Zaslužim si pomoč, pogovor, to je moja pravica. Kdo lahko meri kdaj je stiska dovolj velika, vredna omembe, kdo je poklican, da bo opredeljeval ali se lahko jaz počutim žalostno, jezno, me je sram, sem ponosna, vesela. Ti sama in dogodke, občutja, čustva so tvoja lastna interpretacija dogodkov. Zaradi nizke samopodobe, izražene anksioznosti, depresivnih razpoloženj ali drugih težav, motenj, je sicer naša/tvoja/moja interpretacija dogodka izkrivljena. To pa je potem predmet pogovorov s psihologom, pedopsihiatrom in odkrivanje bazičnih prepričanj o sebi ter nadomestitev teh misli, vedenj z bolj realnimi mislimi, ki se tako tudi odražajo v vedenju. 

Čestitke za odlično izbrana nadomestna vedenja ob stiski, ki bi rezultirala v samopoškodbenem vedenju. Igranje klavirja, pisanje pesmi, pisanje občutkov na papir, tu je še narava, pogovor itd. 

Zapisala si, da razumeš, da za očetova vedenja in njegove probleme nisi odgovorna in res je težko to v praksi. To nikakor ne pomeni, da ne izražaš naklonjenosti do njega, ljubezni, sprejetosti, a tu je pri reševanju težav najbolj na potezi prav on. Na voljo mu je pomoč zdravnika, psihiatra, psihologa, prijateljev ...in verjamem, da je šel nasvet s tvoje strani tudi v to smer. Vsekakor je smiselno, da mu poveš svoja razmišljanja, ne postavljaj pa se v vlogo rešitelja. 

Ostajava v stikih. Se veselim tvojega naslednjega odziva.

Velik objem in vse dobro,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Draga CaricaM, 

kako sem vesela tvojega pisma in zapisa. Bravo, res. 

V šoli, si zapisala, ti gre dobro. Odlično. Strategije, ki si jih izbrala in delujejo, uporabljaš še naprej. Dobro ti gre s prijatelji. Si ustvarjalna in skladaš, uau. In tvoje komade bodo zaigrali. Čestitke. Odnos z očetom je boljši, kot praviš. Ko si v stiski, si uspeš dovolj dobro pomagati brez samopoškodbenega vedenja, sodeluješ s svetovalno delavko. 

Draga CaricaM kot sem zapisala napake so dovoljene, padci tudi, pomoč drugih si zaslužimo in pika. To velja tudi zate, kot velja, da imaš pravico biti srečna, ljubljena, žalostna, jezna itd. In ja, vedno ne bo šlo vse kot si želiš, pričakuješ, pomembno pa je, da imaš vedenje, da si v preteklosti zmogla in da ti je šlo dobro in ti gre dobro. To naj bodo tvoji viri moči. 

Ločitev staršev je zelo stresen dogodek in tu potrebuješ čas, pa pogovor s starši, s svetovalno delavko. Dovoli si - poskusi ubesediti svojo jezo, žalost, razočaranje, in pa najti v tem tudi kakšno priložnost zase. 

Pošiljam ti velik objem in ti želim vseeee dobro tudi v letu 2024. Ostajava v stiku, veselim se tvojim prihodnjih sporočil. 

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

O, draga Carica!

Tvojega sporočila sem zelo vesela. Hvala, ker si si vzela čas in zapisala tvoja doživljanja, tvoje misli v situacijah, tako v povezavi do sebe, v odnosih z vrstniki, s šolskim delom in očetom. Iz tvojega zapisa je razvidno, da ti gre dobro in razumeš, da je ok, če se pojavijo ovire, ali pa če kaj ne gre tako kot si si zamislila ali pričakovala od sebe. 

Naredila si pomembne premike in fino je, da vsa znanja in veščine, ki si jih pridobila, uporabljaš in razumeš njihov pomen za tvoje funkcioniranje. 

Sedaj se kmalu za vas šolarje začenja precej obremenjujoče obdobje. Verjami vase, korak po koraku, z realnimi pričakovanji do sebe. 

Veselim se tvojih prihodnjih zapisov. Želim ti vse dobro,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja