Problem

Vprašanja na tosemjaz.net.
Hana4545

Problem

ObjavaNapisal Hana4545 » 15 Okt 2020 10:03

Pozdravljeni! Proism ne objavite javno.

/Izbrisano v uredništvu/
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Problem

Uredništvo » 22 Okt 2020 11:59

Odgovor svetovalke
___________________

Hana, pozdravljena.

Stiska, ki jo opisuješ, je velika. Nova šola, novo okolje, visoki cilji in pred očmi ves čas oseba, za katero meniš, da je v vsem boljša od tebe.
Sprašuješ, kaj je narobe s tabo, da ti nič ne gre in da te nihče ne mara. Pa poglejva na situacijo z malce drugačnega zornega kota.

Si v prvem letniku gimnazije in imaš ocene 5, 4, 4, 4, 3. Veš, ko pridejo starši in 'prvošolčki' prvi dan na našo gimnazijo, jim med drugim povemo tudi to, da je ocena 3 točno to, kar je: dobra ocena v gimnaziji! Povemo jim, da je gimnazijski program najtežji srednješolski program in temu primerno je potrebno delati, temu primerno pa tudi ocene običajno padejo v primerjavi z OŠ. Z ocenami, kakršne imaš, si torej lahko zelo zadovoljna in verjamem, da si zanje morala tudi delati, kot pišeš sama. V prihodnjih letih se boš na nov način dela še bolj navadila in boš lahko ohranjala ocene, ki jih imaš oz. morda posegala tudi višje. Vsekakor so v tem trenutku tvoje skrbi, da bi se čez štiri leta ne mogla vpisati na študij z visoko omejitvijo, odveč.
Na tem mestu naj napišem še eno stvar, ki se mi zdi pomembna za dijake, ki imajo visoke študijske cilje. Ni vedno študij, ki ga imate pred očmi, edini, ki je za vas primeren (glede na interese, želeno delo itd.). A splošno najbolj poznani poklici so zdravnik, pravnik, psiholog, učitelj, arhitekt, ... Ko skozi srednjo šolo zorite, ugotovite, da obstaja še veliko poklicev (in študijev), ki jih niste poznali. Poleg tega nobena stvar ni nedosegljiva, če se jo človek odloči doseči - tudi na študij psihologije ne vodi le ena in edina ravna cesta, ampak je mogoče na ta študij priti po končani 1. stopnji sorodnega študija in na ta način pridobiti želeno izobrazbo, na primer. Študijev, ki te vodijo do dela z ljudmi, je poleg omenjenih še veliko in verjamem, da boš v naslednjih štirih letih odkrila marsikaj novega.

Govoriš tudi o tem, kako se v družbi ne čutiš razumljena, sprejeta, medtem ko tisto drugo osebo ves čas 'obletavajo'. Ljudje imamo različne značaje in temperamente, eni smo bolj družabni, odprti, klepetavi, lahkotno razpoloženi, spet drugi smo bolj razmišljujoči, zadržani, tihi. Verjetno sta si s to osebo različni v marsičem, tudi v omenjenih osebnostnih lastnostih. Zato je razumljivo, da se okolica na vaju različno odziva. Poleg tega iz tvojega pisanja sklepam, da je tvoja samopodoba slaba in zaradi tega si tudi manj samozavestna pri vstopanju v različne odnose. Ljudje to hitro začutimo. Ob tem pa se tudi precej težje pogovarjamo o nekih 'težkih', zahtevnih temah, kot so npr. tvoje težave s tesnobo, strahom pred ocenjevanji itd. Najti med 15-letniki sogovornika, ki bo sposoben razumeti občutke, ki jih opisuješ, res ni lahko. Povedati hočem, da ni težava v tebi in v tvoji osebnosti, ampak verjetno v tem, da si bolj zahtevna sogovornica, ki ob tem tudi ne zaupa vase in ne verjame, da bi lahko bila ljudem všeč. Žal je tako, da nas ljudje največkrat zaznavajo tako, kot se zaznavamo sami, saj te svoje zaznave z vsem svojim bitjem sporočamo okolici, vede ali nevede. Zakaj pa se zaznavamo na določen način? To je vprašanje, o katerem je mogoče napisati knjigo, če se malo pohecam. Vsekakor na to ni lahko na kratko odgovoriti. Zagotovo pa lahko rečem, da si ljudje oblikujemo podobo o sebi preko informacij in izkušenj, ki jih imamo z ljudmi v svoji bližini. Če ponazorim: recimo, da k tebi pristopi čeden, priljubljen sošolec in se s tabo pogovarja; enako ponovi naslednji dan in počasi postaneta prijatelja. Posledično začneš sebe dojemati kot osebo, ki je tega vredna, ki je torej zabavna, lepa, priljubljena, s katero je vse ok - 'samo' zato, ker se je s tabo odločil družiti prijeten sošolec. Si se ti zaradi tega spremenila v drugačno osebo ali gre le za zanavanje same sebe, ki se je spremenilo? Očitno je, da gre za slednje. Seveda, sčasoma bi se ob druženju z osebo, ki te sprejema in ti daje priznanje, da si v redu, spremenila tudi ti - doživljala bi potrditve, postala bi bolj samozavestna, samo sebe bi bolj sprejemala in se imela raje. A ni poanta tega primera v tem, pač pa v ozaveščanju dejstva, da ni s tabo nič narobe - da pa hkrati ne smeš čakati, da ti bodo ta občutek dali drugi, pač pa moraš za to poskrbeti sama. Na vedenje drugih ljudi namreč ne moremo vplivati, lahko pa spreminjamo sebe.

Zdaj boš vprašala, kako to narediti. Prvi korak bi bil, da se prenehaš primerjati z osebo, ki jo opisuješ, da je v vsem boljša od tebe. To zagotovo ni res in prepričana sem, da imaš ti odlike, ki jih ona nima - morda le niso tako na prvi pogled očitne in prepoznane s strani drugih. Torej, nikar se ne primerjaj, ker če se primerjamo z drugimi, bomo vedno našli nekoga, ki bo boljši od nas, vedno.
Ni potrebno, da sedaj na silo brskaš za stvarmi, v katerih si ti dobra (boljša!). Stara si 15 let - sedaj je čas, da se preizkusiš v različnih dejavnostih, znotraj njih raziskuješ svoje interese, talente, potrebe in se na ta način naučiš čim več o sebi. Daj sošolcem in vrstnikom čas, da jih spoznaš in si za družbo izbiraj takšne, ob katerih se boš dobro počutila (obstajajo, verjemi!).

Težnjo po tem, da se ob duševni stiski samopoškoduješ, poskusi preusmeriti v kakšno primernejšo aktivnost, npr., obuj športne čevlje in pojdi na hiter sprehod, pri katerem se boš zadihala, se ogrela in pognala kri po žilah, v možganih pa prebudila hormone dobrega počutja. Po takšni aktivnosti se ne boš počutila krivo in slabo, ampak poživljeno, v misli pa boš lahko hkrati predelala marsikakšno stvar.

Za konec še zelo resen nasvet: če svojih težkih občutkov ne boš uspela premagati in se ti bodo težave poglabljale, je nujno, da si poiščeš pomoč. Že sedaj menim, da bi bilo dobro, da bi se zaupala mami ali/in očetu ali kakšni drugi odrasli osebi, ki ji zaupaš. Verjemi mi, s tem staršev ne boš 'po nepotrebnem' obremenjevala, ampak jim boš dala možnost, da pomagajo osebi, ki jim pomeni največ na svetu - svojemu otroku (starši morda kdaj delujejo, da jim njihovi otroci niso najbolj pomembni, a to gotovo ni res, le pokazati tega včasih ne znajo in jim je potrebno pomagati ;) ).

Želim ti uspešno spopadanje z izzivi odraščanja, če ti lahko še kako pomagam, pa le sporoči. In ne pozabi: na svetu nas je veliko, ki ti bomo pomagali, če nas boš pocukala za pomoč.

Drži se, prijazen pozdrav.
Nives Laul, univ. dipl. psihologinja
hana545454

Re: Problem

ObjavaNapisal hana545454 » 23 Okt 2020 13:02

hej, hvala za vas odgovor. Proism ne objavite javno

/Izbrisano v uredništvu/