Samomor & samopoškodovanje

Vprašanja na tosemjaz.net.
Stella773

Samomor & samopoškodovanje

ObjavaNapisal Stella773 » 13 Jan 2021 01:33

Pozdravljeni!
Hm pravzaprav ne vem kje nej začnem. Torej moja prijateljica želi naredit samomor. Pravzaprav sem to slutila že nekaj časa zato sem ko sva se pogovarjali (dopisovali) načela to temo in sem ugotovila da je že velik hujše kot sem mislila. No v resnici se še ne poznava najboljše ker sva se spoznali šele pred neki meseci na eni delavnici in si pa velik piševa sam da bi po telefonu govorili al pa zoom al pa kej pa ravno ne. V glavnem zelo me je pretreslo in probala sm ji tko povedat da mi ni vseen da je nočem zgubit pa 101 razlog ji dat zakaj ne ampak mam nekako občutek da nisem nič uspela doseči. Je pa ona tko ful proti vsem psihologom in vsem psihološkim knjigam in vse. Rada bi ji pomagala jo rešla vn iz tega pa ne vem kako. Kako nej sploh začnem? Pa tut res nimam nobenga odraslega al pa kej da bi se lahko z njim pogovorila. Nimam pojma kaj nej nardim. Kaj lahko nardim? Kako lahko ravnam v takem primeru? Ji lahko še več škode nardim s kšnim odgovorom (npr da bi se ji zdel da pametujem pa se nebi želela več pogovarjat al pa da bo kej narobe razumet)? Sej pazim da ne govorim neumnosti ampak vseen? Kako jo lahko prepričam za psihologa al pa da vsaj na TOM pokliče če je res ful proti temu?
Še eno vprašanje. Pred neki časa (npr. en mesec) se mi je začela močna želja pojavlat da bi se rezala. Mislim nikol se nisem nit se nimam namen zato sploh ne razumem zakaj. Od zmeri sm nekako to ok razumela ampak vseen zavračala. Brala sm da to pride iz preniske samopodobe in želje po samokaznovanju. Je to res? Ampak js mislim da nimam ne enega ne drugega (no za prvo nisem ziher načeloma mam v redu samopodobo samo včasih naprimer zvečer al pa en dan posebi izrazito mam pa tut resnično čist nizko in sm zelo nagnjena k samokritičnosti) in zato se mi zdi blazno čudno. Ampak vem da si želim sploh če mi je nerodno al pa če sm žalostna. Obstaja še kšna druga razlaga za to? Skrbi me tudi če je samopoškodovanje vedno razumska oz. zavestna odločitev al je lahko avtomatska (v smislu če se odločim da se ne želim rezat in da se ne bom je to sigurno al obstaja verjetnost da se nekako avtomatsko npr če ravno delam z nožem in me nekaj spravi na to da se želim rezat je možno da bi se nekako podzavestno čeprav razumsko tega nočem nardit)? Bo ta želja izzvenela sama?
Vem da je zmedemo in čudno, ja. Hvala za branje. In najlepša hvala za odgovore ;-)
brivwP

Re: Samomor & samopoškodovanje

ObjavaNapisal brivwP » 13 Jan 2021 12:19

http://www.lifeplatform.net/sos/
or
double suicide (dazai-san recommends)
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Samomor & samopoškodovanje

Uredništvo » 14 Jan 2021 23:54

Odgovor svetovalke
__________________

Draga Stella773,

tvoj zapis nikakor ni zmeden in čuden, prav nasprotno. Daje dober vpogled v tvoje razmišljanje o samopoškodbenem vedenju in tvojo pomoč prijateljici, ki razmišlja o samomoru. Upam, da ti bodo moji odgovori in priporočila v pomoč ter uporo.

Strinjam se s tabo, da nikakor ni lahko, ko ti prijatelj zaupa, da razmišlja o samomoru. Preplavijo nas neprijetna čustva - strah, negotovost, celo občutki krivde, pa cel kup vprašanj - kaj naj storim, bom to povedal prav, ali naj kaj sploh rečem, kako naj ga vprašam o tem kaj razmišlja, kaj bo storil, ali sploh omenjam samomor. O tem pišeš tudi ti. Veseli me, da si s prijateljico vzpostavila zaupen odnos, v katerem se je (in se) počutila dovolj varno, da ti je zaupala svojo stisko in povedala, da razmišlja o samomoru. Pogovore ohranjajta in ostanita v čim pogostejših stikih. Namenjeni naj bodo razbremenitvi tesnobe, žalosti, nemoči. Poskušajta se pogovarjati o razlogih za razmišljanje o samomoru, o načinih reševanja težav v preteklosti, o njenih in tvojih občutkih, o tem kdo bi jo vse pogrešal, kaj jo veseli, na katere osebnostne lastnosti je najbolj ponosna, dogodke, pretekle prijetne spomine bi lahko delila ... Vsakič, ko končata pogovor si izrečita obljubo za življenje - v smislu, nič si ne bom naredila, do jutri oz. do naslednjič, ko se spet slišiva. Pomoč ob pojavu samomorilnih težnjah je zelo pomembna, zato prijateljico kar direktno vprašaj kdo bi lahko za njo v njenem družinskem okolju predstavljal možno podporo, komu bi lahko zaupala (govoriva o odrasli osebi). Oblik strokovnih pomoči je kar nekaj. TOM telefon je zelo primeren, kot si zapisala sama, pa klic / obisk osebnega zdravnika, tudi šolske svetovalne službe, pa portal Živ živ, pa Nebojse.si. Usmeri jo na Tosemjaz. Kaj praviš? Čeprav ne želi vstopiti stik s psihologom, naj poskusi(ugibam - četudi je kdaj imela neprijetno izkušnjo s tovrstnimi strokovnjaki). Še vedno lahko prekine stik. Prilagam ti link do priročnika za pogovor o najtežjih življenjskih vprašanjih - https://www.hippocampus.si/ISBN/978-961-7055-90-0.pdf, ki ti je lahko v pomoč (tudi zaradi možnih oblik pomoči). Ob tem želim poudariti še, da tvoja naloga ni prevzemanje odgovornosti za njeno življenje. Tu si, da jo poslušaš, usmerjaš k oblikam pomoči. Z dosedanjimi pogovori, usmeritvami k pomoči si storila pravilne oz. primerne korake. Bravo.

Drugo področje, ki pa se nanaša nate, je tvoje razmišljanje o samopoškodbenem vedenju. Samopoškodbeno vedenje je navadno povezano z močno napetostjo ob izraženih čustvih jeze, žalosti, nemoči (v stresnih dogodkih) in ob tem nezmožnost uporabe primernih strategij za reševanje problemov. Samopoškodba predstavlja začasno pomiritev, nato pa občutke krivde, sram, bes, razočaranje nad sabo, občutek nemoči in krog se ponovi. Vedno težje je kontrolirati tovrstno vedenje, tak način reševanja stisk se utrjuje. Nizka samopodoba, nizko samospoštovanje sta dejavnika tveganja, ki vodita v tovrstno vedenje. To ugotavljaš tudi sama. Predlagala bi ti, da se pogovoriš s šolsko svetovalno delavko, v kolikor je mogoče s psihologom (napotnico oz. delovni nalog dobiš pri osebni zdravnici), z namenom, da okrepiš svojo samopodobo, raziščeš kje so razlogi za tvojo samokritičnost in kako ravnati z negativnimi, avtomatskimi mislimi. Poskušaj vsak dan končati in pričeti z zahvalo, pohvalo sebe, svojih lastnosti, dejanj, reševanja tudi najmanjšega problema ... Ko se pojavi želja, misel po samopoškodbenem vedenju poskušaj s tehniko stop (ustavi to misel), preusmerjanjem misli. Poskušaj se naučiti tehnik sproščanja. Predlagam ti, da si pomagaš s članki, ki so objavljeni tu na portalu Tosemjaz pod naslovom Verjamem vase (https://www.tosemjaz.net/clanki/verjamem-vase/).

Zapisala si, da nimaš odraslega, s katerim bi se lahko pogovorila. Razmisli kdo bi pa vendarle lahko bil tebi upora, kontakt pomoči. Poskušaj najti vsaj eno osebo, bo lažje.
Za vsa dodatna vprašanja, razmišljanja, dvome in še kaj, sem ti na voljo. Pravzaprav se zelo veselim tvojega naslednjega zapisa. Lepo te pozdravljam in ti pošiljam velik objem.

Srečno do naslednjič,
Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja
Stella773

Re: Samomor & samopoškodovanje

ObjavaNapisal Stella773 » 16 Jan 2021 23:52

Pozdravljeni,
Najlepša hvala, Vaš odgovor mi je res v veliko pomoč in spodbudo. Res pa imam še tudi nekaj dilem in razmišljanj.
/prosim, ne objavite tega javno/

/Izbrisano v uredništvu/
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Samomor & samopoškodovanje

Uredništvo » 21 Jan 2021 10:32

Odgovor svetovalke
_________________

Pozdravljena, Stella773!

Veseli me, da si se ponovno oglasila. Opravičujem se ti, ker si nekoliko dlje čakala na odgovor.

Temeljito si opisala doživljanje sebe, vzpostavljanje odnosov in vzdrževanje le teh z vrstniki, pa tvoj odnos s starši, svetovalnimi delavkami, mediatorko in psihoterapevtko, ki jo obiskuješ ter imaš z njo toplo-hladen odnos. Sklepam lahko, da si prebrala že marsikatero poljudno psihološko ali pa tudi strokovno knjigo, članek. Rada preizkušaš sogovornike, kot si sama zapisala.

Na tvoja razmišljanja in vprašanja bom odgovarjala kar glede na tvoj zapis.

Najprej se dotakniva tvojega opisa sebe. Zapisala si, da si močan empat, da se navezuješ, na ljudi, ki potrebujejo pomoč in da se težko držiš ob strani, čeprav bi se morala. Nikomur ne privoščiš nič slabega. Ne zmoreš se jeziti na druge, nisi maščevalna … Izpostavila si, da kopiraš vedenje drugih, pogosto si žalostna, utrujena, brezvoljna. Kot sama veš, smo si ljudje po doživljanju in vedenju ter telesnih značilnostih zelo različni. Prav je tako, to nas dela zelo unikatne in posebne, zanimive. Pomembno pa je, da znamo postaviti sebe v odnos do drugih. Kaj želim povedati? To pomeni, da je vsekakor dobro da znam prisluhniti pomoči potrebnim, podelim nasvet ali informacije, a da znam in zmorem oceniti kdaj je dovolj. To pomeni, da nikakor ne prevzemam odgovornosti za dejanja drugih, pričakujem, da bodo nasvete upoštevali in se, v kolikor jih ne, počutim krivo, nesposobno, neumno itd. Vpliv na druge se tu konča. Pri tem pa je koristno, da se naučimo kdaj, ko ocenimo, da je to smiselno in varovalno, reči tudi ne. Govorim o asertivnem vedenju. Sprašujem se, zakaj se pojavlja toliko obrambnih mehanizmov v tvojem vedenju v odnosu z drugimi? Zakaj posnemanja vedenja drugih? Pretiran strah, da te bodo, v kolikor boš ti res ti, zavrnili? Razmisli. Je vredno, smiselno? Imeti ves čas masko oz. se skrivati za sarkazmi itd. je najbrž strašno naporno. Verjamem in prepričana sem, da te imajo in bodo imeli prijatelji radi prav tako kot si, brez maske, posnemanj ...

Govoriš o lažni samopodobi, nagnjenosti k samokritičnosti. Glede na tvoj zapis, bi sklepala, da si nagnjena k perfekcionizmu, do sebe imaš visoka pričakovanja. Čeprav si glede na rezultate odlična, briljantna učenka, še ni dovolj. Kdaj boš sploh zadovoljna? Kaj zate pomeni splošna razgledanost, ki je po tvojem mnenju nimaš? Vseh področij znanosti, umetnosti, informacij iz vsakodnevnega življenja žal ni mogoče poznati. Navadno smo bolj doma na tistih področjih, ki nas zanimajo. Nenehno razmišljanje, prespraševanje sebe zakaj nisem še boljši, kaj še lahko naredim, ugibanje o vseh mogočih scenarijih prihodnosti, je lahko zelo naporno, neučinkovito in povzroča slabo voljo, povečuje anksioznost. Poskušaj se osredotočiti na vsak dan posebej, se veseliti kaj prinese dan. Ne naloži si preveč, raje po korakih, ob tem pa kakšna sprostitvena dejavnost, tudi dolgočasje. Nič narobe, nič. Veseli me, da poznaš tehnike sproščanja. Preizkušaj jih, ne obupaj. Vadi jih, ko bo tvoje razpoloženje dobro, z namenom, da jih boš lažje in bolj učinkovito uporabljala, ko bodo nastopila, kot praviš močna čustva, čustvena nihanja.

Sprašuješ ponovno o samopoškodbenem vedenju, ob tem navajaš primere oblik tovrstnega vedenja (namerno zapikujejo nohte v dlani, z ravnilom/palico udarjajo po sebi, se praskajo in zbadajo z iglicami …). Kadar prihaja do samopoškodbenega vedenja, so tik pred tem dejanjem čustva zelo intenzivna in jih je zelo težko, nemogoče kontrolirati. Po dejanju pa njihova intenzivnost upade. Meja je tam, kjer lahko rečeš tega ne počnem, torej ničesar kar bi poškodovalo moje telo in tam, kjer temu ni tako. Gre pri tebi tudi za preizkušanje, eksperimentiranje, posnemanje vrstnikov? Biti in? O možnih načinih pomoči sva že govorili.

Zapisala si, da so tvoji starši precej zaščitniški, tudi tvoji sestri te zmoreta nadvladati. Še enkrat bi opozorila na pomen asertivnega vedenja, postavljanja mej med menoj (torej teboj) in ostalimi. Ko dovoliš, da drugi upravljajo s tabo, to verjetno povzroča notranje napetosti, jezo, žalost, spraševanje zakaj dovolim vse to in ob tem nemoč, nejasnost kdo sem itd. V kolikor si pri sebi poskušala najti kakšne psihološke, bolje rečeno psihiatrične diagnoze, predlagam, da s tem prenehaš. To samo še ovira tvoje vedenje, doživljanje. Zapisala si, da si kot školjka, ki se drugim ne pusti odpreti. Sprašujem se kaj bi bilo, v kolikor bi vzpostavila resnično iskren in zaupen odnos s psihoterapevtko? Kakšne bi bile koristi zate? Morda bi lahko začeli tako, da ji pokažeš pismo, ki si ga napisala meni. Zapis je dober in dobra osnova za delo, govoriti o sebi pa je zelo težko, se strinjam. Tudi v odnosu s svetovalnimi delavci ti svetujem, da si dovoliš poslušati, verjamem, da je kakšen nasvet lahko koristen. Kako pa zaupaš svojim staršem? Kako poteka komunikacija v vaši družini? Skrivate čustva pred drugimi, ste zelo storilnostno naravnani? Kakšen je odnos med očetom in mamo v procesu ločitve, kako to vpliva na tebe in tvoji sestri?

Na koncu pa še k prijateljici. Storila si dobro. Povej ji, da takšnih skrivnosti in informacije o tem, da resno razmišlja o samomoru, ne moreš in ne smeš zadržati zase. Usmeri jo, čim prej k osebnemu zdravniku, na TOM telefon, ŽIV ŽIV, naš portal, obvesti njene starše. Deklica potrebuje strokovno pomoč. Do takrat pa jo poslušaj (a ne prevzemaj odgovornosti), pomagaj si s knjigico, četudi se ti zdi preveč idealistično napisala.

Ostaniva v stikih. Veselim se tvojega naslednjega zapisa, kako gre tebi in tvoji prijateljici. Morda pa se nam oglasi tudi ona.
Vse dobro in objem,
Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja