Vsak dan težje in kmalu bo konec

Vprašanja na tosemjaz.net.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Uredništvo » 29 Apr 2020 19:22

Odgovor svetovalke
____________________

Pozdravljena Žalost,

to, kar se je zgodilo s sestro, kako se je obnašala do tebe, to seveda ni ok. Njeno obnašanje bi lahko opredelili kot fizično (brcanje) in psihično nasilje (različne žalitve). Razumem, da te je vse skupaj potrlo, upam pa, da tudi razumeš, da je sestrino obnašanje posledica njenih stisk (napisala si, da ima tudi sama duševne težave) in da ti nisi razlog za njeno suicidalnost. Ali si mami povedala, kaj se je zgodilo? Se lahko z njo o tem pogovoriš? Praviš, da ne veš ali je mama poklicala zdravnika za napotnico. Jo lahko vprašaš? Mislim, da bi bilo dobro, če bi ji rekla naj pokliče čimprej, da boš tudi datum dobila čimprej.

Razumem, da se ti na trenutke zdi, da ne bo nikoli bolje, ampak vpozdbujam te, da ohraniš potrpežljivost in pogled naprej. Prebrala sem, kakšno lepo pismo podpore si dobila od tiste igralke. Poskusi črpati tudi iz njenih besed – nisi sama. Ali imaš še srečanja s šolsko psihologinjo?

Lepo te pozdravljam, mislim nate,
Saška Roškar
Doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja
Žalost112019
Objave: 65
Pridružen: 07 Feb 2020 23:30

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

ObjavaNapisal Žalost112019 » 08 Maj 2020 22:46

Pozdravljeni!

Oprostite za pozno pismo...

Mama je poklicala in trmim že iščejo. Kontakt imam tudi s šolsko psihologinjo.

Poskušam vsak dan živeti kolikor le morem vsaj nekako pozitivno, a mi ne gre vedno.

Tudi sedaj imam nekaj skrbi, če bom ali ne bom sprejeta na gimnazijo,...

Težko še kaj napišem, saj sem z vami predelala že vse, ampak stiske še vedno so in bojo, zato ne vem.... seveda bom pa pisala ko bo res gromozanska stiska...

Hvala Vam za vso podporo!

Žalost
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Uredništvo » 12 Maj 2020 14:48

Odgovor svetovalke
__________________

Pozdravljena Žalost,

lepo, da si se oglasila in sporočila, kako ti gre. Verjamem, da ne gre vsak dan vse po načrtu, a pomembno je, da se trudiš in ne odnehaš. Skrbi, s katerimi se trenutno ubadaš (ali boš sprejeta na gimnazijo), so skrbi, ki v tem trenutku verjetno pestijo veliko devetošolcev. In takšna občutja so normalna, sploh zato, ker vem, koliko bi ti pomenilo, če bi bila sprejeta v tisto gimnazijo, na katero si želiš (če se ne motim, je to gimnazija Želimjle). Držim pesti, da ti uspe.

Fino, da si v čakalni vrsti za datum pri pedopsihiatrinji in da si v stiku s šolsko psihologinjo. Lahko si ponosna nase, saj si naredila ogromne in pomembne korake.

Oglasi se, kadarkoli se želiš,
lep pozdrav,
Doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja
Žalost112019
Objave: 65
Pridružen: 07 Feb 2020 23:30

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

ObjavaNapisal Žalost112019 » 15 Maj 2020 15:44

Pozdravljeni!

Ponovno se oglašam; upam da nisem tečna, ampak imam velik strah/skrb
Prosim,da nadaljevanje cenzurirate in objavite le odgovor.

/Izbrisano v uredništvu/
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Uredništvo » 18 Maj 2020 15:01

Odgovor svetovalke
_________________

Pozdravljena Žalost,

torej, če prav razumem, imaš zdaj najprej datum pri kliničnemu psihologu, ki te bo usmeril naprej k pedopsihiatru. Vesela sem, da imaš datum že kmalu, lahko pa razumem, da te to spravlja v stisko. Zelo dolgo, predolgo si stisko nosila sama in verjetno si se tega že nekako navadila. V živo nekomu povedati, kako se počutiš, da ti je tako hudo, da razmišljaš o tem, da bi si nekaj naredila, ni lahko. Je pa zelo, zelo pogumno in modro. Naredila si pomemben in pravi korak v smeri tvojega okrevanja. Razumem, da te je strah trenutka, ko bo mama izvedela, v kako hudi stiski si. Ne bo ji lahko, ampak mama je odrasla in ne rabiš je ščititi. Poleg tega pa si vsaka mama za svojega otroka želi najboljše in mame smo, verjemi, zelo trpežne. Prenesemo marsikaj. Zato razmišljam, da bo tudi tvoji mami odleglo, ker boš dobila pomoč. Mogoče se s klinično psihologinjo lahko zmenita tako, da se najprej pogovarjata sami in potem ona mami sporoči, kako je s tabo, če meniš, da bi bilo tebi pretežko. Kako začeti pogovor in koliko zaupati? Pomembno je, da si s psihologinjo iskrena in da ji poveš, tako kot je. Kot sva se že enkrat pogovarjali, so psihologi usposobljeni za takšne stvari in navajeni takšnih situacij. Tam so zato, da ti pomagajo. Predvidevam, da bo pogovor začela psihologinja s kakšnim vprašanjem o tem, kako si ali kaj ji želiš povedati, ti boš odgovorila in pogovor bo stekel. Mislim, da se ne rabiš obremenjevati s tem, kaj in kako boš rekla. Najlažje bo, če boš preprosto povedala tako, kot je. Tudi sama si napisala, da ti je dovolj izgovorov in laži, kar tudi razumem, saj to vzame veliko energije, če človek vedno razmišlja in je na preži, kaj bo rekel kot naslednje, da se “ne zagovori”. V tvojem pismu sem začutila nek strah pred tem, da boš napotena naprej k pedopsihiatru. Imam prav? Ne razumem ali se tega bojiš, ker ne veš, kaj in kako dela pedopsihiater ali se tega bojiš, ker misliš, da boš morala večkrat na pregled in ne veš, kako bi svoj izostanek v tem primer razložila sošolcem. Pedopsihiater je zdravnik psihiater, ki je specializiran za težave v duševnem zdravju pri otrocih in mladostnikih. Dela na enak način kot klinični psiholog, le da poleg tega lahko predpiše še zdravila. Ko sva ravno pri zdravilih – zapisala si “kaj če spet pristanem na antidepresivih?”. Kakšno izkušnjo imaš z antidepresivi? Običajno so to zdravila, ki jih osebe dobro prenašajo in so tudi povsem varna. Tako kot pri angini moramo dobiti antibiotik, tako je pri depresiji in/ali tesnobi včasih potrebno, da oseba dobi predpisan antidepresiv. Zdravila lahko razumeš kot berglo, kot pomoč pri okrevanju, ni pa to dovolj. Pomembno je tudi, oziroma predvsem tvoje sodelovanje, kar lahko bistveno pospeši okrevanje (npr. da se ukvarjaš s stvarmi, ki so ti všeč). Razumem, da ljudje težje sprejmemo duševno stisko oziroma bolezen, kot denimo telesno bolezen. Ampak ni potrebno, da imamo takšna dvojna merila. Tako kot ne pričakujemo, da bo nekdo sam pozdravil svoj diabetes ali visok krvni tlak (in se nam zdi povsem normalno, da za to prejema zdravila), tako tudi ni prav, da od sebe ali od koga drugega pričakujemo, da bo sam pozdravil svojo duševno bolezen.

Za konec naj nagovorim še tvoje misli o smrti. Napisala si, da misliš, da boš olajšanje začutila samo ob smrti. Smrt je dokončen konec vsega, predvsem pa trenutnih težav. Kar želim poudariti je, da ti verjamem, da je v tem trenutku zate res zelo težko, a da hkrati tudi verjamem, da bo to minilo in da bodo prišli lažji, boljši časi. Že zelo daleč si prišla, tako da si lahko ponosna nase. V zadnjem času si naredila ogromno pomembnih korakov in zaupam ti, da boš znala in zmogla tako tudi naprej. Všeč mi je bilo, ko si napisala, da se neizmerno veseliš gimnazije. Želim ti, da ti radovednost do nove šole pomaga čez ta čas, ki zate ni najlažji, predvsem pa, da ti pomaga najti voljo do življenja.

Sem tukaj.

Lep pozdrav,
doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja
Žalost112019
Objave: 65
Pridružen: 07 Feb 2020 23:30

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

ObjavaNapisal Žalost112019 » 19 Maj 2020 09:23

Pozdravljeni!

Prosim za cenzuro :)

/Izbrisano v uredništvu/
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Uredništvo » 20 Maj 2020 13:07

Odgovor svetovalke
_________________

Pozdravljena Žalost,

razumem, da te skrbi za mamo, sploh če ima, kot si napisala, tudi druge skrbi. Sebi in mami boš najbolj pomagala s tem, če boš s psihologinjo odkrito spregovorila o svoji stiski, o tem, kako se počutiš, da boš lahko čimprej dobila ustrezno obravnavo in če bo potrebno tudi zdravila. Koliko boš sošolcem razkrila o svoji bolezni, se boš odločila sama. Ko boš šla na kontrolni pregled, ti ni potrebno povedati in razlagati, da greš k pedopsihiatru, če tega ne boš želela. Učenci manjkjajo pri pouku iz različnih razlogov. Mogoče to svojo skrb izpostavi tudi takrat, ko boš na obravnavi pri psihologinji in bosta skupaj našli rešitev. Lahko pa se zgodi, da se boš z določenimi učenci v razredu tako povezala, da jim boš želela povedati kam greš. Boš videla kako bo. Antidepresivi se običajno vzamejo enkrat na dan. Mislim, da boš to lahko opravila tako, da drugi ne bodo videli.

Praviš, da so misli o smrti ponovno bolj pogoste. To ni najboljše, a vendar so misli samo misli. Med več deset tisoč misli, ki jih imamo preko dneva, so med njimi lahko tudi takšne, ki nas vznemirjajo, so negativne, se jih mogoče celo ustrašimo. Kar želim povedati je, da s temi mislimi ne rabiš ničesar narediti. Poskusi jih pustiti tam, kjer so. Poskusi svoj pogled usmeriti naprej, proti septembru, ko boš sedla v gimnazijske klopi. Ne ukvarjaj se že danes s tem “kaj če ti ne bo dovolj zanimivo”, “kaj če….”, z vsem tem se boš ukvarjala takrat ko oziroma če sploh bo potrebno. Ali imaš že točen datum pregleda?

Lep pozdrav, mislim nate,
doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja
Žalost112019
Objave: 65
Pridružen: 07 Feb 2020 23:30

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

ObjavaNapisal Žalost112019 » 25 Maj 2020 18:54

Pozdravljeni!

Prosim, da pismo skrijete oz. prekrijete niegovo vsebino (cenzurirate ).

/Izbrisano v uredništvu/
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Uredništvo » 26 Maj 2020 15:54

Odgovor svetovalke
__________________

Draga Žalost,

vedno je smiselno poiskati pomoč. Vedno. In vedno, ko se boš oglasila, ti bom odpisala. Branje tvojih pisem in najina komunikacija zame ni “porabljanje časa” pač pa je to zame komunikacija s tabo, zame pomembno 14 letnico, ki se trudi, bori in vztraja, kljub temu, da ji je zelo težko.

Hvala, da si bila v svojem zadnjem pismu tako iskrena. Hudo mi je zate, da ti ne morem drugače pomagati kot preko računalnika, ker mi ni vseeno, kaj se dogaja s teboj. Pravzaprav me zelo skrbi. Dopisujeva si že nekaj mescev, vmes je bilo hudo, bilo pa je tudi že boljše. Pisala si o tem, da se veseliš gimnazije, da ti je psihologinja na šoli pomagala, da gredo stvari na bolje…

Tvoj zapis, da si si včeraj poskušala vzeti življenje, se me je zelo dotaknil. Tako rada bi ti pomagala. Prosim napiši mi, kaj se je včeraj (in v zadnjih dneh) zgodilo, da si bila v takšni stiski, da, kot si napisala, ni šlo več. Ne morem sprejeti, da si želiš umreti, zato ker verjamem, da ima življenje s teboj še velike in lepe načrte. Razumem lahko, da se tebi zdi, da si v slepi ulici, ampak če si predstavljaš, da hodiš po cesti, potem veš, da se ti obzorje in poti odpirajo sproti, ko hodiš. Tako je tudi s tvojim življenjem in z življenjem vseh nas. Pridejo trenutki, ko se zdi, da ne bomo (z)mogli več naprej. To se zgodi vsakemu od nas. Tudi meni se je že zgodilo. Čeprav je zelo težko in lahko kdaj zelo boli, moramo ravno takrat nadaljevati in tudi če v polžjem tempu, postavljati eno nogo pred drugo. Razumem, da ti je v tem trenutku res težko, a poskušam si te predstavljati čez nekaj let, ko končaš gimnazijo in slediš svojim poklicnim sanjam, in nam kot mlada odrasla pošlješ pismo, v katerem napišeš “Res mi je bilo težko, a imeli ste prav. Danes sem zadovoljna, da sem ostala tukaj in živa”.

In nisi boječka. Ti si borka, ki rine naprej v življenje. Zaupam ti, da bo tako tudi naprej. Kako je s tvojim datumom za obravnavo pri kliničnem psihologu? Ga že imaš? A si komu povedala za svoj poskus samomora? Kako meniš, bi reagirala mama? Dobro, pravzaprav nujno bi bilo, da dobiš pomoč takoj. Prosim te, da mami ali kateremu drugemu odraslemu zaupaš svojo stisko. Poskusi s telefoni za pomoč v stiski, ki si si jih shranila v svoj telefon. Kaj imaš za izgubiti? Nič. Lahko samo pridobiš.

Prosim sporoči mi, kako ti lahko še pomagam. In oglasi se še.

Čakala bom na tvoj odziv,
doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Uredništvo » 28 Maj 2020 07:54

Odgovor svetovalke
__________________

Draga Žalost,

velikokrat pomislim nate in upam, da si dobro.

Vesela bom, če se boš oglasila. Če želiš, se lahko slišiva tudi po telefonu. Svoj kontakt prosim pusti v uredništvu.

Sem tukaj.

Lep pozdrav,
dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja