Depresija, žalost

Vprašanja na tosemjaz.net.
H2O je voda

Depresija, žalost

ObjavaNapisal H2O je voda » 19 Mar 2020 16:27

Živjo. Stara sem 14 let, in trenutno obiskujem 9. razred osnovne šole. Hodila sem v glasbeno šolo, sedaj ne hodim več, preprosto nimam več volje do tega. Zadnjih nekaj let opažam da postajam vedno bolj doresivna , vedno bolj izgubljam voljo za vsakodnevne dejavnosti in dejavnosti ki sem jih prej z veseljem počela. V šoli nimam prijateljev, šolska svetovalka, sošolci, razredničarka kar naprej silijo vame, češ da naj si poiščem družbo. Bila sem tudi v situaciji, ko me je razredničarka morala vprašati če se 'režem'. Odgovor je ne. Ne režem se. Trenutno se imam še dovolj rada da o temu samo razmišljam, pa še to redkokdaj. Kot sem omenila nimam prijateljev. V razredu nimam niti ene osebe za katero lahko rečem da je moj prijatelj. Imela sem prijateljico vendar me je ta, po dveh letih druženja izdala, širila lažne govorice o meni, kot so npr... "ona je iz moje prejšnje šole. Baje je ubijala ljudi.",ko sem odšla v dom za mladoletnike Rakitna za 14 dni in nisem bila pri pouku pa je začela širiti govorice o tem da "sem v popravnem domu"....To ni res, pri pouku imam dosti uredu ocene. Prej sem imela same petice, ko so se težave začele so ocene padle na 2 in 3. Znam snov, vendar ko pišem test vse pozabim. Sošolci me nenahno zbadajo s tem da nimam prijateljev, da lažem, kadim, kradem,.... kar ni res. Edino kar od tega drži je to da nimam prijateljev, kar boli bolj kot ostale stvari. Starša sta se ločila ko mi je bilo 7 let. Nenehno sta se prepirala, zgodilo se je tudi da sta se udarjala. Trenutno situacija ni nevem kaj boljša, le da se je oče odselil. Nenehno prihajajo tožbe, mami se joka, oče mi govori stvau za katere vem da so laž. Boli da se ti lasten oče laže v obraz. Zelo boli. S sošolci se velikokrat skregamo, nikoli me niti ne poskusijo poslušati. Vse kar naredim je za njih grozno in narobe. Počutim se totalno nesposobno. Vem da so stvari, ki mi jih govorijo laži, a počasi jim še sama začenjam verjeti. Hočem živeti, ampak boljše kot sedaj. Doma ne počnem bistveno ničesar, včasih sem risala, mami pravi da zelo dobro, vendar sem to opustila zaradi govoric sošolcev. Sedaj samo spim, jem, spim, grem v šolo, spim,... kot da bi bila v popolnem transu iz katerega ne morem priti. Počutim se kot bi bila balon, in ta balon počasi odnaša zmeraj dalje in dalje proč od resničnosti. Včasih se balon kot je moj vrne nazaj, vendar v mojem balonu preprosto ni več upanja. Dva tedna nazaj pride do mene 7-letna soseda, in me vpraša zakaj nimam prijateljev. In poznam odgovor vendar ga ne povem naglas. Resnično povedano, sploh nimam več volje za prijatelje. Všeč mi je tako kot je zdaj. Brez prijateljev in sama z sabo. Včasih sem sama svoj najboljši prijatelj, vendar se ta prijatelj spreminja v najhujšega sovražnika. V roku 2 let mi je umrlo 5 oseb iz družine, vse osebe so umrle za rakom. Med njimi tudi 27 letna sestrična, ki je imela dva otroka. Kadarkoli vidim ta otroka se spomnim nanjo, in to me zelo boli. Ni fer da dva tako mlada otroka (3 in 5 let) ostaneta brez matere. Ni pravično. Bila je dobra oseba. Ni si zaslužila umreti tako mlada. Upam da so to le sanje vendar niso. Kadarkoli hočem jokati, nemorem. Preprosto ne gre. Na zunaj zgledam mirna, imam smisel za humor, nihče niti ne posumi kakšna je situacija zares. Naša družina zgleda popolna, vendar ni. Na zunaj tudi jaz zgledam mirna, vendar globoko v sebi kričim. Hočem kričati in jokati pa iz sebe ne spravim niti glasu. Počutim se kot čebela ki se utaplja v medu. Družina od mene pričakuje to da sem in bom popolna. Vendar nisem. Od mene zahtevajo bistveno preveč, in kadar to omenim sem kaznovana ali pa me naderejo. Ko dobim petico sploh niso veseli, ko dobim dvojko me naderejo. Mislijo da bom jaz tisti popolni zlati otrok, vendar ne bom in ničem biti. Sem to kar sem, ampak oni tega nočejo slišati. Za njih sem stroj za dobre ocene. Nihče me ne vidi več kot človeka z čustvi. Sem kot marionetta v gledališču. Rabim pomoč pa ne vem kje jo dobiti. Če bi staršem povedala za depresijo, bi to zanikali ali pa se samo zamejali. Sem jim že nekajkrat omenila a vendo sem dobila isti odgovor. "Nisi depresivna. Saj se smeješ"Ni res. Tudi če se smejem sem lahko depresivna. Nasmeh je lahko lažen, kar večino časa tudi je. Je pa še en problem. "Zaljubljena" sem v nekoga, ki živi precej daleč proč, še vedno v Sloveniji vendar na drugem koncu. Ta oseba je moj edini prijatelj za katerega lahko rečem da me ne bo zapustil. Ta oseba je 2 leti starejša. Torej 2. letnik. Vem, da je zaljubljen v nekoga drugega, in s to osebo se vedno več druži. Občutek imam kot da pozablja name in da me bo zapustila edina oseba ki sem jo kadarkoli imela rada.
Bilo bi lepo, če bi mi lahko kdo od vas svetoval.
Hvala ker ste prebrali ta esej o moji bedi.
Okug7

Re: Depresija, žalost

ObjavaNapisal Okug7 » 20 Mar 2020 10:15

Živjo!
Hotela sem ti samo reči da nisi edina. Počutim se enako brez prijateljev in bedno in neprijetno mi je ko mi kdo reče da nimam nikogar res neprijetno po eni strani sem vesela da nisem edina po drugi strani pa mi je žal zate ampak ti greš naslednje leto v srednjo šolo in tam bodo novi ljudje spoznala boš sigurno nove prijatelje tako kot večina no jaz pa se bom lahko še eno leto ukvarjala sama s sabo včasih bi se tudi kar ubila ker imam dovolj vsega ampak še tega nemorem pa tudi občutek imam da v srednji šoli ne bo nič boljše. Nočem te obremenjevati s svojimi težavami zato bom končala želim ti povedati da zmoreš in da se ne zmeni za besede drugih res se ne smeš uživaj v tem kar rada počneš in ni važno to koliko imaš prijateljev ampak koliko v čem uživaš ja vem da bi sama lahko to upoštevala ampak nemorem ker preprosto neznam. Pa tudi jaz se bojim da bom izgubila nekoga in mislim da ga že ljudje včasih kar pozabijo na nekoga ko spoznajo nekoga drugega in to res ni prav da te potem kar zavržejo kot vrečo krompirja sama nisem in tudi ne bom nikoli taka tudi če bi spoznala deset drugih super ljudi ne bi pozabila na tiste ki mi največ pomenijo. Upam da ti bom kaj v pomoč ali pa sem bila samo nadležna oprosti če sem neuporabna. Veliko sreče ti želim in pošiljam ti en objem❤. Adijo
bekaaa
Objave: 3
Pridružen: 21 Mar 2020 21:35

Re: Depresija, žalost

ObjavaNapisal bekaaa » 21 Mar 2020 23:20

Pozdravljena. Deloma se lahko postavim v tvojo kožo, zato ti bom lahko le deloma svetovala. Dobra novica je ta, da greš jeseni v drugo šolo in začenjaš novo poglavje(če boš to dopustila. Dovoli si, da spoznaš prijatelje). Kaže, da sta tvoja starša nevede nate prevalila vse kar se je in se še dogaja med njima. Razumem kako je, ko se smeješ in si optimističen na videz. Vem kako je, ko nosiš masko. Bojim pa se, da ti nisi depresivna ampak anksiozna. Mogoče se motim, saj nisem zdravnik. Priporočam ti, da lahko za pomoč in anonimen pogovor pokličeš na TOM telefon(https://www.e-tom.si/), kjer ti bodo svetovali in ti pomagali. Predlagam ti tudi obisk osebne zdravnice, saj se tvoji simptomi lahko še stopnjujejo. Zdravnica pa je tudi oseba, ki ti izda napotnico, da obiščeš psihoterapevta, kar ti toplo priporočam. Če boš rabila še kaj, se javi(velja za obe, ki sta predhodno napisali težave). Vse dobro obema.
H2O je voda

Re: Depresija, žalost

ObjavaNapisal H2O je voda » 22 Mar 2020 22:51

Sedaj sem šele to videla. Nisi nadležna. Hvala ti, i appreciate this. Polepšal mi je dan, čeprav je ura že 22:51 ko tole pišem. Tudi en velik objem temi, pstani zdrava pa pazi na ta virus, pa to.
Hvala ♡ UwU
radpomagam
Objave: 25
Pridružen: 11 Mar 2020 23:36

Re: Depresija, žalost

ObjavaNapisal radpomagam » 22 Mar 2020 23:10

Pozdravljena, H2O je voda!

Najprej bi se ti rad zahvalil, ker si zbrala dovolj poguma, da si svoje težave delila z nami. Vedi, da tega poguma nima vsak.
Upam, da ti bom s svojim odgovorom pomagal, zato grem kar po vrsti:

Praviš da si za mnoge stvari izgubila voljo. Rad bi ti svetoval, da vseeno poiščeš vsaj kakšno stvar, ki te zanima. Omenila si, da si včasih veliko risala, zdi se mi, da bi bilo prav, da s tem nadaljuješ. Četudi se ti sprva ne bo dalo, si za začetek postavi majhne cilje, npr. dokončaj kakšno risbo, ki si jo želiš dokončati ali kaj podobnega. Ni tako pomembno kaj, pomembno je samo, da začneš korakati v pravo smer. Zadaj si majhne cilje in jih postopoma večaj, poskusi razmišljati pozitivno, pomisli na vse lepe stvari, ki so se ti zgodile in na vse lepe stvari, ki se ti bodo še zgodile. Pomisli na prijazne ljudi, ki jih boš srečala, na dogodke, ki ti bodo ostali v lepem spominu.

Glede prijateljev pa imam več za povedati. Najprej bi rad izrazil svoje mnenje glede tvoje "prijateljice", ki te je izdala in o tebi širila laži. Verjemi, to so najslabši "prijatelji", ki te bodo prej ali slej izdali in dobro je, da si jo spoznala v pravi luči. Taki ljudje ne vedo, kaj zares pomeni biti prijatelj, in dobro je, da si to ugotovila, hkrati pa mi je žal, da si izgubila zaupanje v osebo, kateri si najbolj zaupala.

Napisala si, da nimaš nobenega prijatelja. Vem, da je to zelo slab občutek in da ti je pomembno, da imaš nekoga. Glede na opis tvojih sošolcev, sklepam, da niso v podporo in, da ne vejo, kaj je biti dober prijatelj. Ne razumi me narobe, moj namen ni kritiziranje kogarkoli, a bi rad povedal, da mi ne delujejo kakor prijetni sošolci, če te vedno zbadajo, da delaš stvari, ki jih ne in če si zaradi njih prenehala risati. Zato ne želim, da dvomiš vase, le zaradi bedne družbe.

Glede na to, da obiskuješ 9. razred, bi ti rad povedal naslednje: Jaz obiskujem 3. letnik gimnazije in iz prve roke ti lahko povem, da prave prijatelje spoznaš šele v srednji šoli ali gimnaziji. Zagotavljam ti, da je v srednji šoli/gimnaziji veliko bolje in kakor je napisala že Okug7, res boš spoznala nove ljudi in prepričan sem, da boš dobila veliko novih prijateljev. V gimnaziji/srednji šoli se človek najbolje počuti, bolje kakor v OŠ ali kasneje na faksu, zato ti svetujem, da malo premisliš, kam se imaš namen vpisati in kaj bi v življenju rada počela.

Glede tvoje družine, bi najprej rad izrazil sožalje, da so te za vedno zapustile osebe, ki si jih imela rada. Vem, ni pošteno, da kdorkoli umre, še najmanj pa mlad človek, človek, ki ima majhne otroke. Vem, da je bolečina velika, a spomni se, da smo vsi mi tu zato, da ti pomagamo in da s svojo bolečino in žalostjo nikdar nisi sama.

Žal mi je, da je situacija tvoji družini takšna kot je. Poskusi si ne jemat k srcu laži, ki jih slišiš od kogarkoli pa naj bo to oče, mama, sošolci ali kdo drug. Izkoristi talente, ki so ti dani, saj si le ti gospodar svojega življenja.
Ne, ne rabiš biti popolna, bodi to, kar si. Bodi ti. Potrudi se za ocene, ne zaradi staršev, ampak zaradi sebe. Za svojo prihodnost. Vedi, da nihče ni popoln, zato nihče ne more od tebe pričakovat, da boš ti. Če imaš namen iti na kakšno gimnazijo/srednjo šolo, ki ima omejitev, se ti splača potruditi za dobre ocene, in glede na to, da si prej imela same petke, verjamem, da ti bo uspelo.

Kar zadeva tvojo ljubezen: vsi smo bili že kdaj zaljubljeni, zato razumem, kaj čutiš. Napisala si, da je ta oseba tvoj edini prijatelj, ki te ne bo zapustil, hkrati pa te skrbi, da te bo zapustil in pozabil zaradi svoje ljubezni. Seveda ne vem, kakšne so okoliščine, a vseeno se mi zdi, da te ne bo zapustila ali pozabil nate. Praviš, da je on trenutno edina oseba, ki si jo kadarkoli imela rada, a zagotavljam ti, da boš imela še veliko ljudi rada. Veliko ljudi boš srečala in imela rada, nekatere kot prijatelje, nekatere pa tudi kot nekaj več.

Rad bi vedel, da nam še kaj pišeš in ne pozabi: vsi mi bi ti iskreno radi pomagali. Življenje je razburljiva pot, včasih težka, zato pa prav pride roka, ki ti pomaga ven iz najhujšega.

lp ,radpomagam

P.S. Če moj odgovor bere tudi Okug7, bi tudi njej rad povedal par stvari:

Pozdravljena, Okug7!

Glede na tvoj zapis sklepam, da obiskuješ 8. razred. Glede prijateljev bi ti rad povedal podobno, kot sem že H2O je voda. V OŠ učenci pogosto ne vejo, kaj zares pomeni biti prijatelj.
Zapisala si, da imaš občutek, da ne bo v srednji šoli nič bolje. S to trditvijo se ne strinjam, lahko ti povem, da je v gimnaziji/ srednji šoli veliko bolje kot v katerikoli OŠ, prepričan sem, da bos v srednji/gimnaziji dobila veliko prijateljev in kar verjemi mi, saj sem bil priča mnogim takim primerom. V srednji šoli se ustvarjajo najmočnejša prijateljstva, ki pogosto trajajo vse življenje. V srednji boš zagotovo spoznala tudi kakšno simpatijo, skratka želim povedati, da je srednja šola veliko, veliko boljša kakor osnovna.
Tvoje življenje je preveč dragoceno, da bi ga vrgla stran. Ne želim, da razmišljaš o takih stvareh, saj imaš še celotno življenje pred sabo in še veliko lepega se ti bo zgodilo. Sploh se ne zavedaš, kaj vse boš še doživela, tudi jaz se nisem, ko sem bil v OŠ, zdaj pa sem v gimnaziji in življenje je lepše. Ne išči izhoda iz življenja, poišči najbolj divjo in razburljivi pot. Zadaj si cilje, poišči stvari, ki te zanimajo in med tem boš zagotovo tudi spoznala zanimive in prijetne ljudi, s katerimi boste sklepali najbolj trdna, tista prava prijateljstva.
Ja, se strinjam, da so nekateri ljudje pač taki, da jih, ko spoznajo nove ljudi, stari prijatelji več ne zanimajo. Strinjam se tudi, da to ni prav, a zato ne smeš misliti, da so vsi ljudje taki. Tisti, ki nam največ pomenijo nas nikoli ne zapustijo in tudi mi ne tistih, ki nam največ pomenijo.
Upam, da sem tudi tebi vsaj malo pomagal in tudi ti nam še kaj piši. In še enkrat: ti si gospodar svojega življenja, le ti imaš krmilo v rokah in nihče drug. Še za vsako nočjo je posijalo sonce in če ne vidiš svojega sonca, bodi sonce.


Lep pozdrav obema, upam, da se še slišimo :)

radpomagam
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Depresija, žalost

Uredništvo » 23 Mar 2020 15:40

Odgovor svetovalke
___________________

Draga H2O je voda,

kar nekaj tvojih vrstnikov je skrbno prebralo tvoj zapis. Zapisali so tako svoja doživljanja kot izkušnje ter kar nekaj dobrih nasvetov, ki bi ti lahko bili v pomoč ali vsaj v razmislek.

Iz tvojega zapisa je mogoče izluščiti nekaj področij, ki bremenijo tvoje misli in posledično vplivajo tako na tvoje telesno in psihično počutje ter vedenje.

Najprej je to (1) - razpoloženje - brezvoljnost, žalost, razmišljanje o samopoškodbenem vedenju; (2) izobraževanje - motivacija za učenje, učni rezultati in delo za glasbeno šolo, pričakovanja staršev glede tvojih učnih rezultatov; (3) odnosi s sošolci oz. vrstniki - navajaš, da si brez prijateljskih vezi, omenjaš le enega prijatelja, do katerega pa gojiš ljubezenska čustva; (4) odnosi v družini - ločeni starši, pomanjkanje občutka varnosti in sprejetosti z njune strani, trajajoči konflikti med njima, smrt ljubljenih oseb...Verjamem, da se zelo težko osredotočiš na šolsko delo, ko ob tem razmišljaš zakaj nisi sprejeta med vrstniki, zakaj si žrtev zbadljivk, laži, podtikanj..., zakaj se oče in mati ne razumeta in s tem rušita tvoj občutek varnosti in sprejetosti ter še ostali zakaji, ki zapolnjujejo tvoje misli. Verjetno bo šlo lažje, če boš vsaj na enem od naštetih področij začutila napredek oz. neko spremembo, ki ti bo dajala moči in potrditev, da si ok, da zmoreš in da si vredna. Katero je to tisto področje? Je to učenje, so to odnosi z vrstniki, razmisli. Mogoče bi lahko to bilo učenje, ker si v tem procesu odvisna od svoje delovnosti, motivacije in ciljne naravnanosti. Tu bodo učinki hitreje vidni, tudi skozi ocene, ki si jih želiš imeti in boš nanje tudi ponosna (pa ne govoriš o peticah..ki jih pričakujejo tvoji starši). Na tem mestu lahko začneš proces v dveh delih (1) postavitev realnih učnih ciljev do konca šolskega leta in v povezavi s tem načrta učenja in v drugem, zelo pomembnem delu (2) spremljanje svojih misli, čustvenih odzivov in vedenja v povezi z učenjem - v smislu kako se naučiti sproščanja, preusmerjanja negativnih misli in učenja samopohvale. Pomagaj si s povezavami na članke Tosemjaz - https://www.tosemjaz.net/clanki/verjamem-vase/. Kaj praviš, bi to šlo? Seveda bo trajalo nekaj časa, in bodo tudi dnevi, ko bo zelo hudo, a ne obupaj. Ko boš bolj verjela vase oz. se sprejemala glede učenja, se bo to poznalo tudi na drugih področjih. Bolj se bo slišal tvoj glas. Kar je zelo prav.

Pri reševanju odnosov z vrstniki boš potrebovala več pomoči, predvsem pa usmerjanja in pogovora zakaj prihaja do težav v odnosih, kakšna je tvoja vloga in kako se na to odzivajo tvoji vrstniki. Trenutno stanje kaže na začaran, predvsem pa nekako utrjen krog, ki ga vsi udeleženci vzdržujete. Sošolci, vrstniki so začutili da se te lahko privoščijo in to potem počnejo. Zgolj kot predlog - morda bi bi bil na tem mestu smiseln pogovor s to sošolko, ki širi laži, morda še najbolje ob pomoči šolske svetovalne delavke, razredničarke. Seveda, ko pridete nazaj v šolo. Ker sklepam, da je razredničarka zelo dobro zaznala tvoje razpoloženjsko stanje, mogoče lahko v času, ko si doma in pouk poteka na daljavo, stopiš v stik z njo in jih poveš v kakšnem stanju si se znašla. In kakšno pomoč z njene strani bi potrebovala.

Veseli me, da omenjaš vsaj enega prijatelja. Glede na to, da do njega gojiš ljubezenska čustva, ki so (vsaj po tvojem zapisu) enostranska, je lahko njegova zavrnitev še en dodaten vzrok tvoje notranje bolečine. Pogovori se tudi z njim.

Vrstniki so ti povedali, da boš jeseni stopila v novo sredino. Strinjam se z njimi, ko pravijo, da boš tam lahko začela na novo. A tu je potrebno dodati, da je zelo pomembno, da v novo sredino prideš okrepljena, dovolj močna za soočanja z novimi izzivi.

Odnosi v primarnih družinah so pogosto zapleteni in se ob težkih ločitvah staršev še bolj zapletejo. Kar lahko narediš je, da poveš dovolj naglas, da se bo tvoj glas slišal, čeprav se lahko zgodi, da bo prišlo do obtoževanja, da te je eden od staršev zmanipuliral in obratno. Primeren partner pri zaščiti tvojih pravic in potreb je CSD (verjetno je bil ta zavod vključen, v času ločitve...), morda tudi varuh otrokovih pravic. Predvsem je tu pomembno, da se sliši tvoj glas in da imaš ob sebi strokovnjaka, ki ti stoji ob strani.

V času bivanja na MKZ Rakitna, verjetno v Šoli zdravega odraščanja, si pridobila nekaj koristnih informacij o možnih oblikah samopomoči. Lahko uporabiš? Verjetno si še spremljana tam in tudi s starši so se strokovnjaki pogovorili.

Verjetno se po zapisanem kar strinjava, da je področij, ki te trenutno hromijo preveč in jih boš zelo težko reševala sama, brez konkretne strokovne podpore. To ugotavljaš tudi sama. Kot so ti predlagali že tvoji vrstniki, je zelo pomembno, da dobiš pomoč, ki bo zate hitro dostopna in primerna.

Na portalu Tosemjaz lahko s pomočjo povezave https://www.tosemjaz.net/kam-po-pomoc/ poiščeš ustrezne strokovnjake glede na tvoj kraj bivanja ter nato stopiš z njimi v stik. Vsekakor ti predlagam, da v času hude stiske pokličeš TOM telefon, tako boš najhitreje prišla do strokovnjaka, ki te bo poslušal in ti tudi pomagal v stiski. Tudi ponoven klic ali stik z MKZ Rakitno je zelo primeren.

Vsekakor bi želela, da ostaneva v stikih, sploh sedaj ko smo vsi doma in je možnih realnih stikov manj, s tem pa tudi možnih poti za reševanje stiske. Prav?

Zelo lepo te pozdravljam in ti pošiljam objem,
Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja
H2O je voda

Re: Depresija, žalost

ObjavaNapisal H2O je voda » 23 Mar 2020 16:44

Živjo,
(spet jaz)
Te odgovori so mi nekako pomagali, če ne drugega vsaj polepšali dan. Trenutno sem v karanteni in nimam nič za delat zato bom spisala še en esej.
No verjetno ne bo lih esej, ampak sam sporočilo(?) da sem živa, kul pa to. Nisem pri volji da spišem zej neki ful tko da se slišmo kasneje(enkrat pač že)
Žalost112019
Objave: 64
Pridružen: 07 Feb 2020 23:30

Re: Depresija, žalost

ObjavaNapisal Žalost112019 » 23 Mar 2020 18:29

Ojla!

Jaz sem enaka kot ti H2O je voda. Imam 14 let, izgubljam/izgubila sem voljo za prijatelje in za vse (čeprav še kar hodim v glasbeno). Skoraj ne vem,kaj pomeni beseda prijatelj. Tudi jaz sem bila v MKZ Rakitna (na rehabilitaciji in intengraciji) in to skoraj 1 mesec (imela sem šolo - sama sem i razporejala kaj bom delala pri pouku, in kot vem jo imajo tudi ŠZO, pa čeprav le 3 predmete), ko sem se vrnila so vsi učitelji, ki vedo da sem bila tam začeli drugače gledati in se obnašati do mene, a jaz to ignoriram. Sošolci pri meni imajo podobno mnenje kot pri tebi, le da je kdaj še hujše ko se njihovim foram, smeji moj brat, ki sva skupaj v razredu. Ko učitelji to slišijo se ne ozirajo nanje ne name.Tudi jaz ne morem jokati, tudi jaz ne morem kričati, NIČ NE MOREM, nekaj časa tudi ničesar ne čutim več. In vem kako je ko ti umrejo osebe, ki ti nekaj pomenijo; tako je meni pred več kot letom umrl tata, ki pa mi (je)pomeni več kot 10 oseb (preživel je kar 4 rake, 2 infarkta ko ga je treti pokončal, čeprav zame ni mrtev, NE NI! ).

Pri meni je le problem, da se tudi nimam dovolj rada in (sem) se samo poškodujem (sedaj malo manj).

Da končam... Poskušam, poskušam, poskušam in se ne vdam, čeprav sem se že, a mi načrt do konca ni uspel ;), ker vse ima razlog!

Ko si na koncu poskusi tole:
1. roko daj na srce
2. Čutiš?
3. To (utripanje) je z razlogom ;)

Oglasi se še kaj, lahko tudi na moj "tajni" meil (nikomur te ne bom izdala, saj vem kako je): racman.jaka.05@gmail.com

EN VELIIIIIIIK OBJEM IN OSTANI ZDRAVA

Žalost
Okug7

Re: Depresija, žalost

ObjavaNapisal Okug7 » 23 Mar 2020 20:12

Živjo!
Hvala bekaa za ponudbo pomoči in hvala tebi H2O je voda in hvala tudi tebi radpomagam iskreno nisem pričakovala da se bo kdo sploh zmenil zato kar sem napisala. Ja upam da bo v srednji šoli res bolje kako pa je prvi dan? Kako začneš pogovor ? Kako je pri malici/ kosilu se kdo kar sam začne pogovarjat s tabo? Bojim se da bom izbrala napačne ljudi ali pa da nobenega preprosto nebom zanimala ubistvu je to da bom končno šla čez eno leto edina svetla luč in komaj čakam da začnem na novo. Včasih mi je tako težko ko nimam nikogar s katerim bi preživljala čas in tudi nimam tistih pravih prijateljev s katerimi bi se pogovorila vse se mi zdi tako nesmiselno in dolgočasno in izčrpavajoče imam tudi neke vrste socialno anksioznost zelo se bojim raznih dogodkov in ljudi ker me je strah kaj si bodo mislili o meni in zelo težko mi je že nekam samo vstopiti ker si ustvarjam vse mogoče scenarije. Nisem nevem kaj samozavestna znam biti ampak na splošno nisem. Izčrpava me tudi to da ves čas premlevam situacije in razmisljam in na koncu pridem do zaključka da sem bila čudna in sem nekaj narobe rekla. Vse me tako obremenjuje vse stvari dogodki ki so se zgodili. Jezna sem tudi sama nase ker nisem naredila koraka v ljubezni zdaj pa ga je najbrž vse minilo saj mene bi tudi če nekomu jasno nekaj kažeš on se pa ne odzove ampak preprosto se nimam za dovolj lepo in dobro da bi bila nekomu všeč pa tudi lažje bi naredila korak če bi on že končno res jasno nekaj naredil kot rečeno da bi končno " položil karte na mizo" vem lahko bi tudi jaz ampak nisem imela dovolj poguma.
H2O je voda

Re: Depresija, žalost

ObjavaNapisal H2O je voda » 24 Mar 2020 18:52

Hvala vam vsem!
Tole mi je zagotovo malo polepšalo dan

Hvala vam za vse kar ste napisali, za vaš trud in dejansko zanimanje za moje probleme.
Govorila sem z razredničarko že nekajkrat o situaciji v razredu, za zdaj še vedno brez učinka.
Glede varuha otrokovih pravic
Kje pa sploh lahko stopim v stik z nekom ki je varuh otrokovih pravic?
Živim napreč na kraju, ki je precej oddaljen od Ljubljane, in sama zagotovo ne bi morala v Ljubljano
Staršem bi lahko rekla ampak bi me zavrnila, zaradi korone, ali pa bi rekpa da tega "ne rabim"
Na CSD-ju sem bila že prej, ni mi pomagalo. Vse kar se je po tem zgodilo je bilo še več prepirov med staršema, in ko sem se nazadnje vrnila iz stavbe sem prisegla da tja ne grem nikoli več.

-H2O je voda