samomor,kaj storiti

Vprašanja na tosemjaz.net.
katja::tsj

samomor,kaj storiti

ObjavaNapisal katja::tsj » 14 Nov 2002 08:38

Pozdravljeni,

počasi več ne vem, kam naj se zatečem po pomoč, ker mam en hud problem! Prejle sem zasledila temo samomor in kako ljudje govorijo o tem pa sem se odločila spregovorit tudi sama.Ne vem če mi bo to kakorkoli pomagalo, vendar hujše kot je ne more bit. Tak je torej; jaz več enostavno povedano ne vem zakaj živim! Ne najdem razloga, zakaj se tako trudim, da bi nekaj dosegla,...Skratka v glavnem, nimam več volje do življenja. Rada bi končala enkrat za vselej z tem drekom. Vem da sploh ni prav, da razmišljam v tej smeri, ker imam tako rekoč čudovito življenje; krasnega fanta, ki se na smrt trudi, da bi mi pomagal, samo jaz njemu sploh nočem težit glede tega, ker me bo mel enkrat vrh glave. V šoli mi tudi kar nekak gre, lahko bi šlo boljše, samo je zaenkrat še ql, s starši mam na čase kake prepire smo bo. Potem pa se vprašam, zakaj se torej tak naveličana vsega, kar se dogaja okrog mene?! Rada bi še živela, uživala, vendar me na čase prime in se moram prav stran držat, da si ne naredim česa! PROSIM, POMAGAJTE mi, ker si sama več ne znam:((((
P.S.:razmišljala sem tudi, da bi se šla pogovorit, z šolsko psihologinjo, vendar spoh ne vem kaj naj ji rečem, ko pridem tja?

Lep pozdrav vsem skupaj!
Tadej::tsj

Re: samomor,kaj storiti

ObjavaNapisal Tadej::tsj » 15 Nov 2002 10:32

Zdravo Katja. Veš, tudi jaz sem včasih tako razmišljač, ko sem se moral za nekaj truditi, pa zakaj se trudim?. Kje je smisel življenja in podobno... Jaz sem imel in jim imam še vedno, dosti problemov in sem res dostikrat zgubil volja do vsega, a obupal nisem nikoli. In povem ti, splača se TRUDITI!!!In sedaj sem prišel do spoznanja, da je živeti lepo in da se splača živeti ter da si lahko rada, da živiš, da sta ti starša dala življenje!!!
A si zaslužijo tvoji starši, ki te imajo 100% radi, pa tvoj fant, ki te ima rad in bi zate naredil vse, da jih prizadeneš. Ti ljudje si želijo, da si srečna, da jih spremljaš skoz življenje. Splača se živeta, RAZMISLI!!!

Meni je zaradi mojih problemov, naša socialna delavka, priporočila, da bi šel včasih na pogovor k pedagogu na našem centru za socialno delo. In morem ti reči, ni mi žal! Ti ljudje so hodili za to v šolo, da znajo pomagati ljudem in ti res lahko pomagajo. To so moje izkušnje in jih imam zelo DOBRE!S tem pedagogom sva zelo dobra prijatelja in grem res dostikrat k njemu in res razvozlama vsako uganko. To ti govorim za to, da če imaste mogoče kakšno čudno psihologinjo na šoli, da veš, da niso ti ljudje samo na šoli, ampak tudi na centru za socialno delo. Sicer pa ti naj strokovnjak pove, h komu bi bilo najbolje, če bi šla. Jaz hodim k pedagogu in kot sem rekel, sva zelo dobra prijatelja in mi ni žal, da sem sprejel ponudbo socialne delavke. Po moje ni s tabo nič narobe, smao ti ljudje ti pač razjasnijo neke tvoje hotenja in ti povedo, kako razmišljati, ti obrazložijo, zakaj človek tako odreagira pri nekateri situaciji, zakaj so ljudje takšni in drugačni, (saj boš videla)... so za to v šoli hodili in vedo, zakaj se gre!

VERJAMI MI, DA JE TEMU TAKO!!!

LEPO TE POZDRAVLJAM, ŽIVETI JE LEPO. TRUDI SE ZA FANTA, OSREČI GA!!!


TADEJ
katja::tsj

Re: samomor,kaj storiti

ObjavaNapisal katja::tsj » 15 Nov 2002 19:18

Ola,
hvala za nasvet, se zaj mi je že malo boljše, samo prav čutim da se mi bo kmalu, kar precej vtrgalo, tak da bi te prosla, kak prit do centra za socialno delo! ker se res moram z nekom odkrito pogovorit, ker mam zadaj še kake druge težave pa jim počasi več ne vidim ven;(((
Pa vseeno hvala, res sem ti hvaležna za spodbudo!
lep pozdrav
Tadej-popravek!!::tsj

Re: samomor,kaj storiti

ObjavaNapisal Tadej-popravek!!::tsj » 18 Nov 2002 15:16

Pozdravljena Nina. Kako priti do centra za socialno delo? Če si kje s štajerskega konca, sem te sam pripravljen peljati k našemu pedagogu. Sam ga bom vprašal, kdaj ima čas in če te lahko sprejme in verjemi, ne bo ti žal!

Sicer pa ni tako enostavno, te razumem. No, saj ni zapleteno, ampak vem, da ti bo nerodno, ko boš šla sama nekam v vašem kraju v CSD... te razumem. Pač greš tja, do vaše socialne delavke (vsaka mestna četrt ina svojo socilalno delavko, na CSD seveda)in ji poveš, kaj te muči in da starši nič ne vedo o tem ter da bi se zelo rada pogovorila s pedagogom, psihalogom in jo vprašaj za nasvet, kam naj greš in se bosta zmenila, kdaj in kam. Ali pa če koga poznaš, ki je že bil tam in te tja pelje. Saj vem, da ti bo nerodno, ampak zaupaj v družboslovne vede. Ne rabiš se ničesar bati, ti ljudje razumejo stvari in ti bodo pomagali, zaupaj mi. Če te bom peljal k mojemu prijatelju, pol pa tako al tako ni dvoma o uspehu. Je profesionalec v svojem poklicu! Verjemi, da ti bo uspelo.

Lepo te pozdravljam,

Tadej.
katja::tsj

Re: samomor,kaj storiti

ObjavaNapisal katja::tsj » 20 Nov 2002 18:15

Pozdravljen tadej,

sploh si ne mores mislit v kaksno pomoc si mi in s kako sem vesela, da is mi pripravlej pomagat. jaz sem sicer iz maribora in bi z veseljem sla s teboj tja,samo me je malo strah se s tabo dobit nekje na samem,ker sem imela nekoc nekogrozno izkusnjo z tujci.brez zamere!
Ves pa sem razmisljala pa bi bila zelo vesela ce bi se pa lahko s tabo kaj pomenila tudi tako preko maila,ker se mi zdi da bi me nekako lahko razumel.ce ti je seveda potem bi mi pa lahko bol natancno razlozil kako in kdaj iti na CSD!
problem je tudi v tem,da se zadnje case ne pocutim ves cas tako grozno. na case sem še prav dobre in razigrane volje, vendar potem kar iz nenada pride tisti gromozansko tezek oblak nad mano,ki ga nikakor ne morem odgnat. in on tko zelo zelo boli. kot bi me hotel ubiti! ne vem no vec kaj mi je,jasno pa je da me nobeden od mojih prijateljev vec ne razume. in tudi to boli;((

lep pozdrav in hvala se enkrat ker si tako strpen in lepo se mej se naprej
katja::tsj

Re: samomor,kaj storiti

ObjavaNapisal katja::tsj » 21 Nov 2002 08:27

Ponovno pozdravljen,

oprosti, da ti nisem prej odpisala, vendar mojih prispevkov niso objavili! Kot vidim, si ze lo razumen clovek in se trudis, da bi mi pomagal in to vresnici spoštujem! Veš, malo je takih, ki bi me razumeli al se vsaj trudili razumet! Prijateljem to ne uspeva ravno:( Mogoce bi mi te strasne misli o mojem koncu lahko pregnal že pogovor z nekom, kot si ti! Sej ni potrebno v živo, magari samo preko e maila. Ce je prevec osebno ni potrebno, res ne! Sej ves zadnje case sem vcasih tudi dobre volje, vendar potem zopet pride tista gromozanaska žalost in jeza,...

Lep pozdrav tebi in vsem skupaj
odgovor svetovalca::tsj

Re: samomor,kaj storiti

ObjavaNapisal odgovor svetovalca::tsj » 22 Nov 2002 14:09

Draga Katja!

Na praktično enake stiske, kot so tvoje, je pred kratkim bolj obširno in podrobno odgovoril psiholog Rado Palir in najbolje bo, če njegov odgovor v celoti povzamemo. Naj bo sedaj namenjen tebi in menim, da boš tudi ti v njem našla mnogo odgovorov in pojasnil na svoje stiske in da ti bo lahko pomagal.
Vsekakor pa ti svetujem, da bi se odločila in šla na razgovor k šolski psihologinji. Že s tem, ko boš nekomu spregovorila o svojih težavah, ti bo lažje, psihologinja pa ti bo lahko skozi razgovore in svetovanje tudi strokovno pomagala.

Brane But, univ. dipl. psih.


Odgovor psihologa Rada Palirja:

Ob branju sporočil, kakršno je Tvoje, vsekakor napisano z najbolj tenkočutnim zazrtjem vase, človeku zares ni mogoče ostati ravnodušen – kot da se naleze Tvoje pobitosti, Tvojega brezupja – občutja, za katerega se hitro ugotovi, da ni narejeno, ampak resnično, pristno. Čudenje zajame človeka zlasti ob pomisli, da imaš najbrž vse pogoje za življenjsko zadovoljstvo, če že ne srečo, mogoče še katerega od njih v izobilju, vendar je kljub temu svet zate puščoben, dolgočasen, nespodbuden in v ničemer sprejemljiv, prazen, nesmiseln. Praviš, da si naveličana, otopela, brez ciljev, brez ambicij, brez upanja, brez vrednot, brez moči, skratka kot zakleta. Vse, s čemer razpolagaš in kar ti je dosegljivo, Ti ne pomeni ničesar. Vse je razčarano, obrezsmišljeno: svet nastopa kot moreč privid. Takšna temna občutja izpraznjenosti in nemoči srečamo včasih kot posledico izživetosti in skrajne blaziranosti – kot izraz zasičenosti z dobrinami in pozitivnimi vidiki življenja in kot atribut skrajnega individualizma in hipertorofiranega jaza, toda Ti si vendar še tako mlada, takorekoč na pragu življenja in zato tega pri Tebi (še) vendar ne bi smelo biti. Ena sama kriza – kriza doživljanja, kriza identitete, kriza temeljnega življenjskega občutja, kriza vrednot, kriza smisla, eksistencialna kriza –od kod vendar tako zgodnja zatemnitev življenja in njegovih perspektiv? Kam je iztekla energija, s katero je praviloma dobesedno nabita človekova mladost?

Nedvomno je depresija, in to huda, resna, ime za klavrno aktualno stanje Tvojega duha, v katerem se nahajaš, kar nekako otrpnjena v enem samem neprekinjenem stresu izpraznjenosti in izgube življenjske moči. Vsekakor bo treba poiskati visoko strokovno pomoč, se pravi psihiatra ali kliničnega psihologa specialista oziroma psihoterapevta, zlasti še zato, ker obstaja verjetnost, da je vse skupaj pri Tebi dodatno spremljano s samomorilnimi fantazmi oziroma ideacijami, ali pa verjetnost bega v instantno ostvarjani »umetni raj« (mamila). Tudi brez tega so stvari dovolj resne in terjajo (psiho)terapevtsko ukrepanje, saj ko duhu umanjka volje do življenja, v bistvu tudi življenja ni več!

Ob vsem tem pa glede na dejstvo, da v življenju vendarle sorazmerno uspešno funkcioniraš, nastaja tudi pomislek, da morda vendarle ne gre prvenstveno za depresijo: depresija z uspešnostjo v šoli in ukvarjanjem s športom namreč nikakor ne gre skupaj, zlasti še na daljši rok. Mogoče si padla v tisto značilno duhovno praznino v obliki odsotnosti doživljanja in odtujenosti tako od sveta kot od same sebe, ki je blesteče tematizirana v Camusovem romanu Tujec (upam, da je ne boš skušala kot amusov »junak« pretrgati z umorom!).

V stanju, v kakršnem se nahajaš, bi Ti bilo koristno, in to zlasti zaradi nadaljnjega razmišljanja, vedeti tole in pomisliti na tole: Ko bi ne bila oskrbljena z vsem bistvenim za življenje, s čemer po vsej verjetnosti si, se pravi, ko bi bila lačna, žejna, podhranjena, premražena oziroma slabo oblečena, brez strehe nad glavo in brez naklonjenih Ti ljudi okrog sebe (kar Ti seveda nikakor ne želim), do Tvojega sedanjega stanja izpraznjenosti in vsegasitosti, zlasti pa ob zadovoljenosti osnovnih – bioloških potreb, ne bi prišlo, ker bi se Tvoj duh in Tvoj organizem nagonsko oziroma v skladu s samoohranitvenim nagonom ubadala z osnovno temo – preživetjem in bi se Tvoja energija mobilizirala v tisto smer. Premisliti takšne misli bi moralo tudi pri Tebi pomeniti sestop s sedanjega individualizma, egocentrizma, samousmiljenja, pestovanja samega sebe in svoje muke, neskončnega ukvarjanja s samo seboj v krog socialnega, v območje sočloveka, soljudi in s tem pristne soudeležbe v njihovem bivanju kot novi bivanjski možnosti. Doslej si namreč v življenju v glavnem (le) prejemala. Preobrat bo nastopil, ko boš dozorela za odločitev za dajati – za samopodarjanje ljudem. Kdor daje, gotovo nekaj ima, in ker ima, mora dajati, in več kot daje, več ima. To paradoksalno dialektiko razumemo samo, če jo živimo, jo udejanjamo v svojem življenju!

Če Tvoja depresija vendarle ni skrajna in kronificirana, skratke če ne gre za takoimenovano »črno noč duha« (kar je hermetistični izraz za stanje , ko se dotaknemo dna življenja: včasih pomeni pasti na dno, dotakniti se dna pogoj za to, da se odženemo navzgor in poletimo kvišku, proti nebu…), in če to (še) zmoreš, pojdi poiskat trpljenje drugih, da primerjaš svojega z njim. Stopi npr. v dom za ostarele – tam se boš srečala z drugimi vrstami in silovitostmi trpljenja, kot je Tvoje in ki si ga sedaj niti predstavljati ne moreš. To trpljenje bo v Tebi relativiziralo Tvoje trpljenje. Trpeti se ne moremo učiti od tistih, ki imajo, dobivajo in zmagujejo, ampak od tistih, ki nimajo in izgubljajo – ti namreč potrebujejo in razvijajo umetnost življenja! Vendar pa je na koncu vsakdo sam mojster svojega trpljenja: kar je naloženo nam, moramo trpeti in dotrpeti mi sami, trpeti dostojanstveno in samoumevno, da se nas kot nagrada oprime Budov mir in vdano sodelovanje v igri sveta. Nikar se pretirano ne boj trpljenja, saj »bolečina nas dela ljudi«, kot pravi pesnik – v njej, ne pa v cenenih zadovoljstvih in uživaštvu se prečistimo in dozorimo v ljudi. Zato ne verjemi v sodobni mit o življenju brez trpljenja. Trpljenje namreč ima svoj globoki pomen za osebnost in njeno rast, čeprav nam ta velikokrat ostaja skrit! Ne moremo doživeti sreče, če nismo kdaj izkusili, občutili nesreče. Drugo vprašanje pa je seveda, da vsako trpljenje še zdaleč ni produktivno in smiselno…

V Tvojem poročilu – izpovedi o sebi me je zbodla izjava, da si kljub vsemu (že) doseženemu »nič« in »nihče«. Ali si mogoče po nareku prenapihnjenega ega (vzhodnjaki ga za razliko od nas zahodnjakov skušajo demontirati, ukiniti!) postavljaš neustrezne, previsoke in preambiciozne življenjske cilje ali pa ti takšne dirigirajo drugi, npr, starši? Morda Ti bo treba radikalno prevrednostiti Dosedanje cilje in izbire ter sistem in hierarhijo vrednot nasploh.

Veliko je vrednot, ki jim je smiselno posveečati svoje življenje: od bolj abstraktnih, »visokosfernih«, kot so Človeštvo, domovina, Narod, Napredek, dobro, Pravica, Lepota, Ljubezen, Smisel, Bit, Bog, do konkretnih, bolj »prizemljenih« v obliki družine, prijateljev, poklica, konjička, športa, glasbe, delovanja na socialnem, humanitarnem in ekološkem področju, samouveljavitve, udejanjanja svojih potencialov itd. Treba je samo sprostiti svoje čute, z odprtimi očmi hoditi skozi življenje, ohranjati Otroka v sebi, se opreti na dobronamerne nasvete in izkušnje drugih in se ne zapirati vase, ampak se na sebi ustrezen način poklanjati ljudem, ki nas potrebujejo. Do vrednot in smisla pridemo v tem, ko se odpremo sočloveku! Življenje je prevelika in preresna stvar, da bi se ga dalo instrumentalizirati, uzurpirati zase, ga pretvoriti v sredstvo egoističnega pridobivanja zadovoljstva in užitka zase oziroma samo zase. Zares je včasih ne samo koristno, ampak nujno živeti iz pojma mi in dati svoj jaz v ozadje.

Ne odlašaj torej: ko boš občutila v sebi dovolj moči za tak korak, obišči osamljenega bolnega in brezpomočnega človeka ali pa težje telesno prizadetega otroka pa se samo pogovarjaj z njim – samo za kratko urico mu pokloni svoj čas, kajti s tem mu boš poklonila samo sebe. Nič Te ne bo stalo, učinek pa je zagotovljen: začutila boš, da si prevzela del njegovega bremena. Občutek, da si naredila nekaj prijaznega, dobrega, plemenitega, Te bo napolnil z morda doslej neznanim zadovoljstvom in olajšanjem in vsaj za dan ali dva Ti bo lažje...

Pri razkrajanju naše lastne bolečine in občutja brezizhodnosti in brezperspektivnosti nam preverjeno učinkovito pomaga tudi doživljanje Lepote – tako v naravi kot v umetnosti. En sam pravočasno izbran sprehod v jutranjo prebujajočo se naravo je lahko za nas vrednejši od serije psihoterapevtskih seans. Objemaj svoje brate drevesa v gozdu in svoje sestre rože na livadi: morda boš doživela vsaj del mističnega doživetja Enosti, enostnosti z Enim, Transcendenco, kot je to doživel veliki asiški ubožec Sv. Frančišek. Beri knjige starih mojstrov modrosti in življenja, verskih in etičnih učiteljev, poglabljaj se v religije. Dela in gradiva za razmišljanje Ti v tem nikakor ne bo zmanjkalo. Več kot blagodejen učinek na zlomljeno dušo ima tudi doživljanje umetnosti, zlasti glasbe in poezije, in pa seveda ustvarjanje katere od teh dveh. Spomnimo se npr, samo velikanov glasbene zgodovine – Beethovna, Smetane in Mahlerja, kako so svojo neizrazljivo veliko duševno bolečino zdravili s svojo nesmrtno glasbo (Beethoven oglušitev, druga dva smrt svojih otrok)! Kot nekaj novega zase poskušaj npr, s pisanjem poezije – po Tvojem pisanju sodeč zagotovo razpolagaš vsaj z nekaj talenta za to področje. S pesnijo pesnik pretvori svoj boleč doživljaj, svoje trpljenje v utripanje lepote in ju s tem nadživi ter podeli s sočlovekom. Kot preverjenega samozdravilnega sredstva samoizraza poleg pesniške samoizpovedi nikakor ne smemo pozabiti tudi pisanja dnevnika –intimnega dnevnika, v katerem Tudi skušamo ubesediti svoje, soljudem največkrat skrito, notranje dogajanje - 4 - in najtišje odmeve samega sebe. Iz starih lastnih dnevnikov lahko podrobno spremljamo svoj osebnostni razvoj, svojo osebnostno rast z vsemi njenimi vzponi in padci.

To bi bilo nekaj nasvetov za premagovanje bednega stanja, v katerem se povsem proti svoji volji nahajaš in iz katerega ne najdeš izhoda. Od njih bo korist zate samo, če jih boš vzela resno in brez predsodkov, kakršni radi izvirajo iz potreb samoobrambe jaza, ki se upira spremembam. Spremembe pa so pri Tebi nujne. Upam, da boš kljub vsemu našla v sebi dovolj moči zanje, zlasti pa za začetek delovanja v njihovo smer. V kolikor pa zares ne moreš uresničiti nobenega od priporočenih ukrepov zoper svoje nedvomno bolno stanje, pri čemer pomisli na to, da se tudi pot okrog sveta začne z enim samim običajnim korakom, kot je bilo že rečeno, nemudoma poišči pomoč pri psihiatru.

Za konec naj Ti zaželim vse dobro in ti izrazim svojo vero vate, čeprav Te ne poznam in ne vem veliko o Tebi. Sonce z neba sije za vse nas in bo zato nekoč nedvomno posijalo tudi v Tvojo noč in Te obudilo k življenju, se pravi k najlepšemu in vrednejšemu, kar kot ljudje premoremo.

Rado Palir,univ. dipl. psih.
odgovor svetovalca::tsj

Re: samomor,kaj storiti

ObjavaNapisal odgovor svetovalca::tsj » 25 Nov 2002 08:39

Draga Katja!

Iz uredništva “To sem jaz” so me prosili, da ti posredujem podatke o tem, kako poiskati center za socialno delo in ti takoj odgovarjam. Glede na to, da si napisala, da si iz Maribora, ti posredujem nekaj naslovov institucij v Mariboru, kamor se lahko mladostniki obrnejo v različnih svojih stiskah in težavah:

Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše
Lavričeva ul. 5, Maribor
tel.: 02/251-26-81

Krizni center za mlade
Trubarjeva 27, Maribor
tel.: 02/250-26-60
(ta deluje neprekinjeno 24 ur dnevno vsak dan)

Center za socialno delo Maribor
Enota za varstvo mladostnikov
Trubarjeva 27, Maribor
tel.: 02/252-72-71

Vem pa, da ti verjetno ne bo enostavno potrkati na vrata neznane osebe in poiskati pomoč. Če boš želela, mi piši na moj e-naslov (brane.but@siol.net) in rad ti bom pomagal navezati kontakt z ustreznim strokovnjakom v Mariboru in dogovoril tvoj obisk, saj jih osebno veliko poznam in mi ne bo težko.

Upam, da si prebrala odgovor psihologa Rada Palirja, ki sem ti ga posredoval in da ti je vsaj malo pomagal.

Lep pozdrav!

Brane But, univ. dipl. psih.
Tadej.::tsj

Re: samomor,kaj storiti

ObjavaNapisal Tadej.::tsj » 29 Nov 2002 14:39

pozdravljena katja. če si malo spremljala moje komentarje, si lahko ugotovila, da sem vaju zamanjal z Nino. Meni je iskreno žau, da ti nisem odpisal prej in sem na račun uredništva dal dosti neopraičenih kritik, ampak nič ne de. Na napakah se učimo in jaz se bom potrudil, da bom to popravil in da se to več ne bo ponovilo.
Hvala da imaš dobro mnenje o meni in za vse druge lepe besedena na moj račun.
Jaz se trudim biti čim boljši, kako mi uspeva, naj povedo tisti, ki me osebno poznajo. SIcer pa sem prepričan, da imam dovolj življenskih in da lahko morda komu pomagam.
Vsekakor, sem pripravljen s tabo komunicirati, preko mailov, pa tudi v živo, če želiš.
Če še nisi naredil, kar ti je rekel strokovnjak, da si šla na vaš CDS vaš v MB, bom z veseljem vprašal mojega prijatelja, če bi se hotel pogovoriti s tabo. Od MB pa do mene je približno 20min vožnje z avtom, torej če uporabiš eno izmed osnovnih fizikalnih formol in zemljevid, lahko približno predvidevaš, od kod sem. :) Več v e-mailu.


V upanju, da sem ti morda res pomagal, te lepo pozdravljam.

Tadej

tadej_19@email.si