Dilema

Vprašanja na tosemjaz.net.
Sanja::tsj

Dilema

ObjavaNapisal Sanja::tsj » 02 Avg 2002 12:56

Pozdravljeni!
Imam en velik problem, ki se mi iz dneva v dan zdi bolj nerešljiv. Situacija je taka: lansko pomlad sem se odselila skupaj s 6-letno hčerko od moža. Mož me ni kar tako pustil oditi. Prosil me je da ostanem, obljubljal, da ne bo ljubosumen, da bo vse naredil za boljšo prihodnost, povečal stanovanje, tudi odselil bi se drugam, če me njegova "žlahta" tako moti...vse bi naredil.
Jaz pa sem ga neopisljivo sovražila in se odselila. Kljub temu, da sem vedela, da mi bo težko sami plačevati najemnino in vse ostale stroške (tudi vrtec), in kar je še huje, da se bo vse to odražalo na moji najbolj ljubljeni osebi, moji hčerki, kljub vsemu temu sem odšla, da bi se ga le rešila (tega težaka) in svobodno zadihala.
Samo jaz sem videla izraz na hčerkinem obrazu, ko je dojela, da sedaj gre pa zares, ko sem položila denar za najemnino. Svoj obraz je držala med dlanmi, ustnice so se ji tresle, tako se je zadrževala da se ne bi razjokala. Še danes mi gre na jok, ko se spomnim tega. Ne, jaz sem bila preponosna in kljub temu, da me je vse to ganilo do srca in še dlje, sem se egoistično odselila.
Vmes sem spoznala "super" fanta, ki je sicer že bil vezan, pa ga to ni motilo, da bi se spečal z menoj. Jaz sem se, seveda noro zaljubila, saj je bil - najboljši. Ker me je za spremembo od moža pustil pri miru, me ni klical za vsako stvar, me ni preveč spraševal, se dobival z menoj samo, kadar sem bila frej (ko je bila hči pri možu) in predvsem proti koncu najine zveze, samo za strasten sex. Ampak sex seveda ženskam pomeni nekaj več kot moškim. On je imel to le za kompenzacijo v svoji nepopolni zvezi, nič kaj preveč povezano s čustvi, jaz pa sem z vsakim dobrim sexom do njega čutila več. No, ker mi je šlo že počasi na živce, da me je poklical samo še takrat, ko je potreboval sex, sem to zvezo končala. Hvala bogu, ga hčerki nisem predstavila.
Vmes je imel tudi moj mož zvezo z neko punco, kar me sploh ni motilo, v bistvu sem bila vesela, saj mi je zato dal mir, drugače me je še vedno klicaril in mi težil na milijon načinov. Dokler! je ni predstavil moji hčerkici in ta jo je začela kar obispavati z darili. Eno popoldne ji rečem, hmm, kako lepe rokavičke ti je oči kupil. Pa je bila do večera tiho, nakar me ob prebiranju pravljice za lahko noč skoraj v joku vpraša, če ne bom žalostna če mi nekaj pove. Seveda sem rekla, ne bom žalostna, kajti midve si lahko vse poveva. Nato mi je z žalostnim glasom povedala, da ji je tiste rokavičke prinesla od očija punca. Da ji je punca sicer všeč, ampak ni tako lepa kot mami, in da bo vedno mene imela rajši kot njo. Ona je še otrok, pa mora že tako odraslo razmišljati, in tolažiti mene, starša?!?
Ne vem, če si lahko kdo predstavlja, kaj vse mora res otrok pretrpeti, če se starša razideta, zlasti, če ga imata oba res tako rada, kot imava midva najino hči in kot ima ona naju.
Vse to me je tako prizadelo.
Ko je hči praznovala svoj rojstni dan to pomlad, sva se morala z možem pogovoriti glede vsega tega. Začutil je, da sem prijazna in zato mi na prijazen način zopet ni dal miru. Gremo skupaj na kosilo, izlet... Ker sem opazila, da je hči veliko boljše volje, sem vse to sploh dopustila. Najprej moža niti v oči nisem mogla pogledati, dolgo časa je trajalo, da sem se sploh kolikor toliko normalno začela z njim pogovarjat, sprva samo, kar se hčere tiče, kasneje šele o drugih stvareh. Sedaj sva recimo že toliko prijatelja, da greva skupaj sama v kino in se imava kar fino, dokler me pusti pri miru. Ko pa me hoče prijeti za roko, že nastane problem, kaj šele, da bi me lahko poljubil. Ne vem točno, v čem tiči problem, toda ne morem si naju več predstavljati v kakršnem koli intimnem odnosu.
Naj povem samo še to, da ko sva še bila skupaj, sva le poredko še imela spolne odnose, čisto zadnji odnos pa je bil prava katastrofa, saj sem komaj privolila v to, še to samo zato, da bi imela potem nekaj časa mir. Po tem odnosu me je vse bolelo, kot da bi še enkrat rojevala in takrat so čustva v meni do njega dokončno umrla. Kdaj so začela umirati? Mislim, da nekje eno leto po rojstvu hčerke. Zakaj? Če mene vprašate, je njegovo vedenje (ljubosumni izpadi, nedopuščanje svobode meni - na drugi strani pa veliko svobode zanj, grdo obnašanje, razen takrat, ko je hotel kaj več) pripeljalo počasi do tega, da sem se do njega čisto ohladila. Če bi vprašali njega, bi vam povedal, da sem vsa svoja čustva in čas prenesla na otroka, da se njemu nisem dovolj posvetila.....tudi možno.
Problem je v tem, da mi sedaj razum govori, naj se s hčerko vrneva, saj bo vsem lažje, po drugi strani pa se srce še vedno kar upira. Kadar sem z njim, in mi govori, kako me ima rad, da bi zame in za družino vse naredil, vedno mislim na "super" fanta, ki pa v resnici vseeno ni bil tako super, lahko bi rekla, da je imel še več slabih lastnosti kot mož.
Torej, naj poslušam razum in se vrnem in se poskušam prisiliti, da bom še kaj več začutila do njega kot samo to, da ga kot očeta svoje hčere sigurno imam rada, ali naj zaživim svoje življenje, kar bi bilo sedaj v tej situaciji še težje, kot je bilo na začetku "ločitve"???
Sem pred pomembno življenjsko odločitvijo, vem, da je odločitev samo na meni, prosim le za kakšen dober nasvet. Najlepša hvala.
ANIta::tsj

Re: Dilema

ObjavaNapisal ANIta::tsj » 05 Avg 2002 10:56

js upam, da ti bo znal kdo dobro svetovati (da boš dobila tud nasvet kakšnega strokovnjaka) in da se bo vse dobro isteklo!!

ne vem kaj naj še napišem... verjamem da mora bit to hudo tako za tvojo hčerko kot zate!!

dobro premisli preden kaj ukreneš.

LP, Anita
odgovor psihologa::tsj

Re: Dilema

ObjavaNapisal odgovor psihologa::tsj » 08 Avg 2002 07:22

Spoštovana Sanja!

Dejansko ste pred pomembno življenjsko odločitvijo in pravilno se zavedate, da mora biti odločitev samo vaša in s tem tudi odgovornost, problem pa se vam iz dneva v dan zdi bolj nerešljiv. Pa poskusiva vaš problem malo analizirati, da bo vaša odločitev lažja in seveda pravilna.
Poglejva najprej medosebni odnos med vami in vašim možem, predvsem vaš odnos do moža. Navajate, da so vaša čustva do njega pričela umirati nekje eno leto po rojstvu hčerke. Konflikti med vama so vedno bolj naraščali, vi ste ga pričeli že sovražiti, dokler se lansko pomlad niste odločili in se odselili od njega skupaj s hčerko in s tem je prišlo do razdora vaše življenjske skupnosti. Vzroke iščete predvsem v moževi ljubosumnosti in njegovem lastniškem odnosu do vas. Pravite, da ste ga zapustili, da bi se le rešili (tega težaka), da bi svobodno zadihali.
Menim pa, da ga nikoli niste ljubili oziroma imeli resnično radi. Sprva ste bili vanj najverjetneje zaljubljeni, morda tudi za zaljubljenost ni šlo, ampak za drugačna čustva naklonjenosti, simpatije in poročila sta se (morda predvsem zaradi otroka?). Ko pa so prva čustva pri vas minila, sta se medsebojno pričela spoznavati takšna, kot v resnici sta. Ohladili ste se in do njega niste čutili več nobenih pozitivnih čustev, pač pa vse bolj negativna, vse do sovraštva. V času, odkar ste ga zapustili, so se pa tudi ta čustva umirila. Vsekakor pa ga kot partnerja ne morete več sprejemati (problem nastane že, ko vas hoče prijeti za roko, ne morete si vaju več predstavljati v kakršnemkoli intimnem odnosu . . .).
Da ni bilo med vama prave ljubezni, se je odražalo tudi na področju spolnosti. Spolne odnose sta imela le poredko, najverjetneje zelo slabe kvalitete in nezadovoljive. Vaše nezadovoljstvo oziroma nezadovoljenost na področju spolnosti se je odrazilo v vaši epizodi s »super« fantom, s katerim pa vas zopet niso vezala prava čustva, ampak zgolj seks (zapisali ste, da ste z vsakim dobrim seksom do njega čutili več), kar ste pa sami opazili in to zvezo tudi končali.
Lepo je, da se z možem pogovarjata o hčerki, da greste skupaj na kosilo, izlet . . . Ne glede na to, da nista partnerja, ki živita v življenjski skupnosti, sta še pa vedno otrokova starša in v tej vlogi bosta ostala v vsakem primeru! Otrok potrebuje oba starša, ne glede na to, ali živite skupaj ali pa ločeno. Kot starša sta pa tudi oba odgovorna, kako bo vajina hčerka doživljala vajin razdor kot življenjskih partnerjev. Težke čustvene situacije, ki jih doživljajo otroci ob ločitvah svojih staršev, povzročajo predvsem njihovi starši, ki ne znajo oziroma ne zmorejo razlikovati svoje vloge kot medsebojnih partnerjev in svoje vloge kot staršev. Otrok bo ob ustreznem odnosu svojih staršev razumel, da se starša nimata več rada, da nista več življenjska partnerja, da pa sta še vedno in bosta tudi ostala njegova starša, ki ga imata oba rada.
Edina prava osnova kvalitetnega in zadovoljivega skupnega življenja moškega in ženske je vzajemna, medsebojna ljubezen partnerjev, ne pa otrok ali hiša in druge materialne dobrine. Če ni več medsebojne ljubezni, ni več prave osnove njunega skupnega življenja, pride do razdora, če pa partnerja v takšnem primeru ostaneta skupaj, pa ne živita več drug z drugim, pač pa drug ob drugem. Velika napaka je, če se dva poročita (ali vztrajata v življenjski skupnosti) samo ali predvsem zaradi otroka, ne pa zato, ker se imata rada. Otrok je samo prehodna »epizoda« v življenjski skupnosti partnerjev in v nobenem primeru ne more biti prava osnova njunega skupnega življenja. V takšnem primeru otrok še kako negativno doživlja konflikte med svojima staršema in nevzdržnost njunega skupnega življenja.
Sanja, ne veste, ali bi poslušali svoj razum, ki vam govori, da bi se s hčerko vrnili, ali pa bi poslušali svoje srce, ki se temu upira. Ko boste temeljito premislili vašo dilemo in pri tem upoštevali prebrano, vam želim, da bi vaš razum razumel tudi vaše srce in da bo vaša odločitev skladna tako z razumom kot s srcem.

Brane But, univ. dipl. psih.