Zmeda

Vprašanja na tosemjaz.net.
punca1000problemov
Objave: 2
Pridružen: 05 Jan 2019 22:30

Zmeda

ObjavaNapisal punca1000problemov » 18 Okt 2021 00:43

Pozdravljeni.

Da na hitro opišem situacijo. pristala na psihiatriji zaradi poskusa samomora. V bolnici sem bila 8 mesecev. Naredila sem letnik in skupaj z ostalimi šla naprej, Ampak sem imela zelo pogoste disociativnr napade zato sem bila po 2 tednih šolanja spet hospitalizirana. Takrat sem domov prišla po 14dneh. Ampak v šolo nisem več smela potem pa je bila tako ali tako karantena v oktobru. Moje stanje je nihalo in sem imela napada in poskuse in samopoškodovala sem se is sem bla na obroke spet hospitalizirana. Doma je dituacija nemogoča. Vbistvu je blo ze bolš vmes sam od tam nekje maja letos je slo spet ful na slabse doma. Pac moji ne sprejemajo mojih diagnoz kot neko bolezen s katero se borim. Pa ful ne maram uporablat besede bolezen al pa motnja. /del zapisa izbrisan v uredništvu /
No moji starsi so mnenja da so vsi zdravniki prtegnjeni in da mi perejo mozgane in me drogirajo s tableti. Udirajo mi v sobo, kopalnico, ne smem na sprehod. Ko do mi diagnosticiral zametke motnje hranjenja se je mami smejala. Pol so me u bolnici nekak skupi spraul in sm bla kr ok potem doma glede hrane. Sem se pa zredila zaradi zdravil. In to moji mami ni blo usec in me je zacela vagat pa kupla mi je opremo za telovadbo. In moje stanje se je slabsalo iz dneva v dan. Poleg tega ma moj oci napade jeze in zna bit agresiven, mami ma pa probleme z alkoholom. Ampak kokr sm rekla onefva mislta da sm js cis ok da sm se rezala kr tko mal iz dougcajta, pa da k sm u bolnici raskrila spolno zlorabo da sm pa zdej zato bols. Zdej sm v postopku za namestitev v stanovansko skupino. In k sta starsa to zvedla sta se ful razjezila in zacela govort da nism odgovorna do niju da kaj mi je tok hudga doma, da sm grozna, da mi zamirts. Mami mi je rekla da ne vid nc dvtuga u ziulejni in da jo bom u grob spraula in da nemore vec. Par dni nazaj je sam prdla domov in sm jo uprasala kako je in je zacela se dret name da se ji grauzam da komi caka da spokam ker me ne more vec gledat. Oci mi ucita da kako sm lhka 2 let zdrauljenja vrgla stran da smo spet na zacetku. Pac js bezim od doma kokr se le da. U soli sm tok douk kukr sm lhka popoldne se ju probam izogibat. Sam zdej sm bla pa 14 dni doma kr sm bla v stiku z kovid pozitivno osebo in se mi mesa dobesedno. Tok sm bla u drpri da sm se spraula sam do racunalnika do zooma in to je blo to. U srefo sm mela tok hud brake down da nism vedla koga naj poklicem za pomoc in sm se pol 2h pogovarjala s solsko psihologinjo. Pol sm bla u cetrtek mal bols in sm sla po enem tedni potus, sej vem nagrauzn sam enostauno tut premikat se nism mogla. Zdej u petek je blo pa spt ful slabo in sm pol sr mal predozirala da sm prespala celo soboto( brez skrbi po dogovoru z psihijatrinjo) dons se pa spet pocutm numb. Pc nc vec ne cutm tko nicesar, sam neda se mi vec in i just wanna fucking die. Enostavno ne morm vec. Ta tedn mam ogled stanovanske in moja mami sploh noce zrevn ker prav da to ni vec njen problem, da naj se znajdem kukr se cem. Oci se ne strinja in voznja z njim je ubijalska kr celo pot nabija monologe kok sm grozna. Jutr bi movla met psihijatrijo in je zdej nimam ker je odpovedala termi. Prosm povejte mi kaj naj, ker enostavno ne vem vec. Ful bi se rada rezala sam ce se bom pol ni opcije za stanovansko smpak me bojo poslal u bolnico in js bi res rada probala se najprej k seb spraut sama u stanovanski izven okolja k me spraula u stisko(dom in starsi). Ker pc u bolnici sm prezvela zadne dve let in jo mam vrh glave. Sam res pac stradanje pa bruhanje je blo najprej nacin samoposkodovanja in zdej je ubistvu ze kr bolezn in ni vec dost in hocm se rezat in hocm umret in po drugi strani poskusam saj se mal upat da bo pa mogoce bols k pridem u stanovansko. Sam to bo zdej trajal se kake dva tedna in js res nevem ce bom zdrzala pc moj ITM je cezdali nizi trenutno je 17.33 in ce ne bo se hit kej spremenl bom zarad tega nakonc na konc pristala u bolnic. In pol se mi bo odfukal. Js bi sam rada nek coping mehanizm da zdrzim se 2 tedna, pa da sama sebe ne ubijem prej. Sej jutr grem u solo in bom sla k solski psihologinji sam res rabm help. Tko od kogar kol plis.

Se opravicujem za ceu spis sam i have a lot on my mind in pomojm bols da povem od starta kr drgac nuben ne steka. Kakrsna kol stvar bo helpala res sam plis eno stvar rabm da me sprau kukr tok do ziulejna. Cist sm numb.

Hvala
Jap

Re: Zmeda

ObjavaNapisal Jap » 18 Okt 2021 16:39

Sočustvojem s tabo dober človek si glede itm proboj uvest če je možno prigrizke(keksi čips čokolada) meni vedno pomaga pa če bruhaš probaj se borit pomosli da bo pol verjetno boljše ti za sprostitev predlagam sprehode z muziko in muziko na splošno včasih muzika pomaga izražet čustva in pol je včasih boljše pa plis ne se rezat zame da me nebo skrbelo plisss plisss plisss včasih pomaga če vse komu poveš kaj te teži
💛 celo življenje je še pred tabo
Kresnička

Re: Zmeda

ObjavaNapisal Kresnička » 18 Okt 2021 18:26

Živijo,

Ponavadi nisem dobra z besedami sem bolj oseba ob kateri se počutiš slišano pa da ti dam en objem da si vsaj malo bolje. No jaz ti pošiljam en velik objem❤res upam da boš bolje glej verjamem da boš samo potrpi zdrži. Vedno je enkrat bolje nič ni večno. Čeprav se ti mogoče zdi ja blablabla da ni nič večno in se ti zdi vse bedno in da bi bilo najbolje da te ne bi bilo več temu ni tako pač imaš nek namen da si tukaj. Mogoče da nekomu spremeniš življenje s tabo je svet lepši in boljši. Nikoli ne veš kdaj si komu rešila življenje samo z enim nasmehom ali s tem da si izbrala prijaznost ali kaj takega naredila no sam hočem povedat da imaš nek namen. Če se boš bolje počutila nisi sama. Trenutno nisem najbolje. Saj ni več tistih samomorilnih misli kot včasih sem pa v vsem tem sama ker nočem nikomur povedat kako sem bila in sem še včasih ker potem dobiš tiste butaste poglede in nič spodbudnega od človeka niti besede sočutja zato raje sama premlevam pa saj mi gre..se še iščem kam spadam na tem svetu. Glede na trenutne stvari res ne vem zakaj me je pot zanesla tam kjer sem zdaj. Ne vem kaj točno počnem tukaj ampak nekaj že je...želim ti veliko sreče pri selitvi v stanovanje in da boš tudi ti enkrat našla iskrico upanja v tem svetu ker prijaznost in sočutje še obstajata. mogoče najdeš kakšen smisel v pomoči drugim saj veš najbolje razumejo tisti ki so sami trpeli. Lahko se zamotiš s kakšno živalco hahah meni je to res zdravilno kar pozabiš na vse ljudi in svet okoli sebe.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Zmeda

Uredništvo » 19 Okt 2021 14:27

Odgovor svetovalca
_________________

Pozdravljena »deklica s tisoč problemi«, kot si sama zapisala, a jaz bi rekel da imaš zgolj enega (glavnega), to je da te starši ne sprejemajo take kot si in te take tudi ne podpirajo. To je seveda za vsakega človeka velik (največji) problem, za otroka ali mladostnika pa kot potres najhujše stopnje. Vse se ruši, vse je ogroženo, nič nima smisla in najbolje bi bilo umreti. Zato me opis tvojega gorja sploh ne čudi, ne tvoji psihični problemi in potreba po hospitalizaciji, ne tvoji poskusi reševanja in nagnjenost k samopoškodovanju.

Da ne dolgovezim, ampak prispevam k nekoliko več pregleda v tvoji zmedi, ti želim povedati dvoje:
- Na pravi poti si, stanovanjska skupina se zdi najboljša možnost ta hip. Svojo nadaljnjo usodo namreč lahko gradiš le na sebi sami oz. neodvisno od tvojih staršev. Tako ali drugače se moraš postaviti na lastne noge in zaživeti svoje življenje. To pomeni, da moraš postati materialno neodvisna, si zaslužiti za lastno preživetje, da boš lahko živela kot bo tebi ustrezalo (in ne boš odvisna od staršev ali kogarkoli drugega). Zato te nagovarjam, da vse moči (ki jih še premoreš) usmeriš v učenje, da boš prišla do želenega poklica in po najkrajši poti do prve plače, ki ti bo omogočila neodvisnost.

- Osamosvojiti se pa moraš tudi čustveno, da boš lahko živela kolikor toliko mirno in zadovoljno kljub temu, če te starši ne bodo podpirali. In kot kaže, te ne bodo. Zato potrebuješ strokovno pomoč, terapevtsko pomoč. Ne samo zdravila, medikamente (ki ti jih predpisuje psihiater), temveč tudi psihoterapijo. Pogovori se o tem s psihiatrom ali svojim osebnim zdravnikom.

Do takrat, torej do namestitve v stanovanjsko skupino in do psihoterapevtske pomoči pa delaj, kot delaš sedaj; bodi v šoli oz. izven doma kolikor se le da in doma se izogibaj konfliktov s starši, pa seveda šolsko psihologinjo čim večkrat uporabi, da boš lahko vzdržala brez samopoškodovanja ali drugih pomagal.. Čeprav zelo trpiš, je verjetnost da boš vzdržala velika, saj že vidiš »konec« , oz. si že v postopku namestitve v stanovanjsko skupino.

Držim pesti in ti želim vse dobro, Heliodor Cvetko, psiholog in psihoterapevt iz Svetovalnega centra Maribor.