Šola

Vprašanja na tosemjaz.net.
osamljena_
Objave: 2
Pridružen: 14 Okt 2021 21:40

Šola

ObjavaNapisal osamljena_ » 14 Okt 2021 21:52

Živjo!
Stara sem 14 let in obiskujem 9 razred osnovne šole. Vedno se pocutim osamljeno, saj v šoli nimam prijateljev. V razredu se pogovarjam le z eno sošolko. Ostali me zafrkavajo (da sem debela, grda....). Imam zdravstvene težave in zato me veliko ni v šoli, to pa jim je se vecja vspodbuda da me zafrkavajo in zaničujejo. To se dogaja ze od 6 razreda. Za to ve le razredničarka, s katero se odlično razumem in sestra. Do prejšnega leta sem to zadrževala v sebi, letos med karanteno pa je eksplodiralo iz mene saj sem v prometni nesreci izgubila najbolšega prijatelja. Od takrat se počutim osamljeno, nič vredno in kod, da ne pripadam nikamor. Sošolci so se večkrat že tudi fizično znesli nad menoj. Šlo je zelo daleč. Začela sem se zapirati v sebe, večkrat je že prišlo do rezanja in poskusa samomora. Nevem kaj naj naredim, želim si da bi se use skupaj hitro zaključilo.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Šola

Uredništvo » 18 Okt 2021 08:57

Odgovor svetovalke
_________________

Razumem te, čutim tvojo hudo stisko. Veliko preveč težkih izkušenj si morala preživeti v zadnjih nekaj letih, izguba prijatelja pa ti je dokončno spodnesla tla pod nogami. Se lahko s kom pogovarjaš o tem, kar doživljaš? Vsaj z razredničarko, sestro morda ali sošolko, s katero sta povezani? Zaupen, sočuten pogovor pomeni več kot vsako zdravilo. Že to, da si pisala na spletišče TSJ je velik korak, izkazuje pogum in voljo, da se razbremeniš stiske.

Da, kadar si sama, čisto sama, pomisliš, da bi kar zaključila. Kot praviš, se takrat režeš, tudi s poskusom samomora si se soočila. Nekako bežiš od sveta, od sebe, od vsega, kar ti povzroča bolečine in ne opaziš ničesar takega, kar bi te razveselilo, te dvignilo. So določena obdobja v življenju, posebej na pragu odraščanja, ko se poslavljamo od bolj brezskrbnega otroštva in se soočamo z odraslostjo; in ta obdobja so zelo težavna, polna skrajnosti, v nenehnem neravnovesju. Tako v čustvovanju kot razpoloženju, kar se odraža tudi v motnjah pozornosti, oteženi koncentraciji, morda motnjah spanja. K temu prispeva tudi bolezen, ki jo omenjaš, ali pa je bolezen sama odraz neravnovesij v tebi. Morda lahko zaprosiš za pomoč psihologa, v zdravstvenem domu, pri zdravnikih, ki te zdravijo ? Vsakršna pomoč je dobrodošla, zdaj jo resnično potrebuješ.

Prosim te, pomagaj si tudi sama. Pomisli, koliko darov imaš, talentov. Misli na vse lepe trenutke, ki si jih doživela in jih prikliči v zavest. Na druženja s prijatelji, sošolci, ko ti je bilo lepo. Odmisli vse, kar te je prizadelo in te teži. Ozavesti spomin na prijatelja, ki ga ni več tu, in ostani povezana z njim z vajinimi skupnimi spomini. Njegova energija je povezana s teboj, živi in ostaja s teboj v vsem, kar vama je skupno. Poslušaj glasbo, ki te razveseli. Pojdi v naravo, teči, kolesari; gibanje sprosti in zdravi. Objemi drevo, ki te povabi k sebi in črpaj energijo iz njegovih sokov. Beri knjige, ki ponujajo odgovore na tvoja vprašanja. Riši, slikaj, ustvarjaj, Pleši in piši, tako zase, dnevnik morda. Usmeri svoje misli in dejanja v ustvarjalnost in ne samo-uničevalnost. Rada se imej, takšno kot si in prav zato, ker si drugačna, samosvoja. Ker si samo TI. Vedi, da mi je mar zate, da te razumem in ti iskreno želim pomagati, te podpreti, skupaj s teboj poiskati poti, ki bodo vedre, polne načrtov in uspehov.

Prosim, še se mi oglasi. Naj te objamem in ti dodam moč.

Žarka Brišar Slana, univ. dipl. psihologinja