Šola in anksioznost

Vprašanja na tosemjaz.net.
SlabDijak

Šola in anksioznost

ObjavaNapisal SlabDijak » 11 Okt 2021 07:10

prosim če to ne objavite javno

Pozdravljeni,

obrnil sem se k Vam, ker imam težave s šolo in mentalnim zdravjem nasplošno.

// izbrisano v uredništvu //
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Šola in anksioznost

Uredništvo » 18 Okt 2021 11:35

Odgovor svetovalke
_________________

Dragi Obupan dijak,

najprej se ti opravičujem, ker si nekoliko dlje čakal na odgovor. Tvoj iskren in natančen oris tvojih težav sem skrbno večkrat prebrala. Upam, da ti bodo moji odgovori, razmisleki in nasveti v pomoč.

Čestitam ti za uspešno opravljen prvi letnik srednje šole. Verjamem, da je šolanje na daljavo od tebe zahtevalo kar precej truda, delavnosti in vztrajnosti. Zmogel si, sedaj si drugi letnik. Zelo me veseli, da si vključen v vrstniško skupino, da se dobro počutiš v, sicer kot praviš ti, manjši skupini prijateljev (trije v razredu). V obdobju odraščanja in tudi sicer je to pomembno, zaradi občutka varnosti, pripadnosti, urjenja socialnih veščin, sklepanja partnerstev. Sebe opredeljuješ, tako kot tvoje prijatelje, kot takšnega, ki se razlikuje od drugih po osebnosti, stilu, stvareh, ki so ti všeč.... To je odlično. Nihče ni enak drugemu, vsi smo edinstveni, tudi ti. Pomembno pa je, da se sprejemamo takšne kot smo (to seveda ni tako lahko, a ne?). Drugačnost, različnost, unikatnost med posamezniki nas bogati. Se strinjaš? Najbrž boš kaj hitro znal našteti področja njihove osebnosti, vedenj, zmožnosti..., ki jih ceniš pri svojih prijateljih. Težje pa je to storiti pri sebi.

Stopanje v odnose z drugimi je navadno težje, v kolikor nas obremenjujejo avtomatske misli v smeri nisem ok, drugi vedo, da nisem ok, me gledajo, ocenjujejo...itd. Te vsiljene misli ohromijo našo pripravljenost na vzpostavljanje, vzdrževanje odnosov z drugimi. Tako kot praviš ti, prisoten je strah pred posmehom, pogledi, hecanjem... itd. Strah postane tako močan, da nas začne ovirati v delovanju, izogibati se začnemo situacij, ki so lahko za nas zelo stresne in zahtevajo komunikacijo z drugimi itd.. Odmik ne reši, ampak poglobi težave. Sploh, ker potem na vrsto pride samoobtoževanje, pa občutki krivde, pa nemoč, pa prespraševanje ali sem sploh česa vreden?! Zakaj me ne razumejo?

Dragi dijak. Kako si lahko pomagaš sam in kakšno vlogo ima lahko pri tem psiholog, psihoterapevt?
V odnose, tako tiste, ki si jih z vrstniki, odraslimi že vzpostavil, boš v prihodnosti stopal bolj suvereno, ko boš zmogel sprejeti samega sebe in si boš pomagal tudi z ustavljanjem negativnih avtomatskih misli, ki hromijo tvoje delovanje. Začneva lahko z majhnimi koraki. Se strinjaš? Poskusi vzeti list papirja in na ta papir napisati vse kar pri sebi sprejemaš. Pri tem ne bodi skromen. Vsak večer poskusi pohvaliti svoj dan, kaj je šlo dobro, na kaj si ponosen, kaj si poskusil.Tudi negativne avtomatske misli zapisuj. Poskušaj oceniti ali so realne, preoblikuj jih v pozitivne. Pri tem bodi do sebe potrpežljiv in si dovoli napake. Bi to šlo? Poskušaj si, predlagam, čim bolj strukturirati dan - čas za šolske aktivnosti, prosti čas, ki naj vključuje gibanje na prostem in športno aktivnost, zdravo prehrano in čas za spanje (ob določeni uri). Pri spanju je pomembno, da poskušaš pred tem umiriti svoje misli s pomočjo glasbe, meditacije, vaj iz čuječnosti... Sčasoma bo rutina glede spanja prišla.

Odnos z razrednikom, kot zapisuješ, ni dober. Predlagali bi, v kolikor je mogoče individualni pogovor z njim. Mogoče, v prisotnosti svetovalne delavke, skušaš povedati kar te moti in kaj pričakuješ v odnosu. Velja tako zate kot tvoje sošolce. Tudi na nivoju razreda bi veljalo o tem kaj reči. Predvsem pa je pomembno, da razrednik pozna tvoje težave, ker bo lažje razumel tvoje vedenje, odmikanje od šole itd. Najbrž se strinjaš.

Oba se verjetno strinjava, da pa je pomembno, da obiskuješ šolo. Četudi je težko in bi se raje odmaknil, je pomembno, da greš. Pogled nazaj, da ti je uspelo, je vsekakor pomembno.

Na koncu ti predlagam, da poiščeš pomoč psihologa v tvojem kraju. Obrni se na svetovalno službo v šoli. Verjamem, da ti bodo prisluhnili in ti pomagali. Tako s pomočjo znotraj šole, kot pri usmerjanju v primerno zunanjo institucijo. Vprašaš pa lahko tudi osebnega zdravnika. Informacije boš vsekakor dobil.

Želim ti vse dobro. Vesela bom tvojih povratnih informacij.
Objem,

Barbara Stožir Curk, psihologinja