Socialna baterija

Vprašanja na tosemjaz.net.
Gramgram

Socialna baterija

ObjavaNapisal Gramgram » 10 Okt 2021 10:34

Pozdravljeni!
Sploh nevem kje naj začnem. Sem dijakinja PTI programa ZN. Za lazje razumevanje o napisani vsebini nekaj informacij:
Ze od 15 leta obiskujem psihiologa in pedopsihiatrinjo zaradi nihanja razpolozenja itd. (Prejemala tudi terapijo (asentra in ritalin) zaj pa na temo
So casi ko se pocutim zelo super ampak vedno se mi to dogaja ko sem z kom zunaj ko pa sem sama pa na enkrat moj social battery oz kako se temu rece slovensko pade cisto dol sploh nevem kaj naj v tistim trenutkih. Najšla sem “uteho” v kajenju in alkoholu vedno ko sem sama doma vedno spijem (zadnje case) vec kot sem vcasih v celem letu spila tudi skadim po celo skatlo cigaretov (vcasih sn mela eno skatlo po 7 dni). Glavnem moje stanje gre navzdol obiskujem psihologinjo ampak si neupam nic povedat ker se pocutim bol varno o tem razlagat pod anonimnostjo.
Zacela sem z bruhanjem vse kaj pojem nicesar ne zdrzim vec v zelodcu karkoli pojem (ponavadi se najen zelo dosti in potem zbruham) nikoli nisem mela tezav z tem zadnje recimo 2 meseca pa je to zelo zelo pogosto.
Zaj pa pride se sola odkar se je zacela je moje razpolozenje zelo dol padlo in to zelo.
Prejsni tedn se je zacelo ocenjevanje in sem se za en predmet ucila 5 dni vsak dan po 3-4 ure z upanjem na dobro oceno znala sem vse in mi je profesorca vseeno dala 2 takrat sn misla da bi najraje “ubila” sebe in njo ker sem dejansko znala zelo dosti.
Nasledni teden me bo po domace dejansko psihicno ubiu. Ze tak nimam volje in zdaj ta teden (11-15.10) imam 4-5 ocenjevanj jutri pisem test v torek ustno v cet in pet spet test in problem je da so vsi predmeti med tezjimi. Komaj sn se naucila za eno sprasevanje in nasledni teden je tega 3x vec ne zdrzim vec zelim poklic ampak mi je vsega prevec ne zelim biti samo “bolnicar” z 600€ na mesec zeljo mam po faksu vem da sem sposobna ampak nemorem ne drzim vec.
Zadnje case zelo pomislim na to zakaj mi ni moglo uspet pri mojem poskusu par let nazaj. - nic od tega kar je tu napisano moja psihologinja neve ker me je strah vse to priznst povedat. Ne zelim nazaj na tablete po drugi strani bi rada ampak finta je da sem se z tabletami zredila ko nevem kaj in se nemaram taka kot sem nocem se redit vec. Vem da je veliko napisano ampak to je vse kaj je bilo zdaj v moji glavi.
Upam da mi kdo lahko karkoli pomaga.
Lp.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Socialna baterija

Uredništvo » 11 Okt 2021 13:22

Odgovor svetovalke
_________________

Pozdravljena,

hvala za tvoje pismo – kadar se nam vse nakopiči, je velikokrat težko strukturirano opisati svoje doživljanje. Tebi je to dobro uspelo in upam, da ti je vsaj malo odleglo že ob ubesedovanju svojih težav.

Praviš, da pri sebi opažaš nihanje razpoloženja in da ti je najtežje, kadar si sama. Takrat iščeš uteho v alkoholu in kajenju ter v prenajedanju in potem bruhanju. Praviš tudi, da o tem še nisi govorila s svojo psihologinjo. Obenem v tvojem pisanju razbiram, da se zavedaš, da to, kar počneš, zate ni dobro in da si s tem škoduješ. Poročaš tudi, da je tvoje počutje mnogo slabše, odkar se je začela šola, in da ti šolske obveznosti povzročajo precej stresa. Prvo preverjanje in ocenjevanje te je razočaralo, saj se ti zdi, da ocena ne odraža truda, ki si ga vložila v pripravo. In te zdaj skrbi, kako boš zmogla ta teden, ko je obveznosti še mnogo več – veš namreč, da so solidne ocene pomembne za tvoje nadaljnje izobraževanje. Nazadnje zapišeš nekaj, kar me je močno zaskrbelo: omeniš poskus izpred par let in izraziš obžalovanje, da ti takrat ni uspelo. To si razlagam, kot da govoriš o poskusu samomora – in da ti je zdaj tako težko, da razmišljaš, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo.

Pa pojdiva po vrsti. Praviš, da so v tvojem življenju trenutki, ko se počutiš super. Kadar smo dobro, običajno ne mislimo na to, da bo zagotovo prišlo tudi obdobje, ko nam bo manj prijetno. In potem to obdobje neizogibno pride in takrat pozabimo, kako drugače smo doživljali sebe in svet, ko smo bili v dobri koži. Zato morda namig: si lahko v trenutkih, ko se boš počutila dobro, pripraviš (zapišeš) kakšne »opomnike«, ki te bodo spomnili, da so tudi trenutki, ko si zadovoljna s sabo in se imaš rada? Morda kak seznam tvojih dobrih lastnosti, stvari, ki te sproščajo in jih rada počneš, kakšnih dogodkov, na katere si ponosna?

Potem praviš še, da so trenutki, ko ti je težko, pogosti, kadar si sama. Pravzaprav sploh ne napišeš, kako se takrat počutiš. A glede na to, kako zelo si v teh trenutkih prizadevaš s pitjem alkohola, kajenjem in prenajedanjem preusmeriti svoje doživljanje, predvidevam, da mora biti to doživljanje zelo boleče. Morda tako zelo, da ga ne zmoreš prenesti in z zate škodljivimi vedenji preusmerjaš svoje doživljanje na telesno raven oziroma ga poskušaš z alkoholom ublažiti. Glede na to, da nam pišeš o tem, sklepam, da se zavedaš problematičnosti teh vzorcev in da bi z njimi rada prenehala. Zdaj bom zapisala nekaj, kar ti najbrž ne bo všeč: zelo pomembno se mi zdi, da o tem govoriš s svojo psihologinjo. Razumem, da je mnogo bolj varno in neogrožujoče o tem poročati anonimno. Obenem pa menim, da nujno potrebuješ kontekst, kjer boš lahko o tem doživljanju govorila in ga raziskovala. Razumem, da je strašansko neprijetno govoriti o tem, a ravno zato imaš psihologinjo. Da te posluša in ti brez obsojanja pomaga pri raziskovanju tega, kar doživljaš, in iskanju načinov, kako se s tem doživljanjem spoprijeti bolj konstruktivno. Prosim, poskusi. Če ostajaš v odnosih z njo zelo na površinski ravni, je tudi malo verjetno, da ti bodo srečanja z njo lahko v pomoč. Za to, da se nekaj spremeni na bolje, je nujno zbrati pogum za to, da izstopimo iz območja udobja v območje tveganja.

In potem šola. Nič nisi napisala, kako ti je šlo v šoli do zdaj. Praviš pa, da te je prva ocena razočarala in da glede na vložen trud v preteklem tednu ne veš, kako boš kos vsemu, kar te čaka v tem tednu. Morda si malo prehitro zaključila, da se vložen trud tudi pri nadaljnjih preverjanjih ne bo obrestoval. Zelo nevarno je, če na podlagi enega zdrsa ocenimo, da naša prizadevanja nimajo smisla.

Upam, in močno držim pesti, da boš v tem tednu zmogla dovolj moči, da nekoliko »stisneš« z učenjem. Tudi nisi napisala, ali je tisto, zaradi česar šoli pripisuješ poslabšanje svojega počutja, vezano le na učne zahteve ali morda še na kaj drugega.

Upam, da ti bo moj odgovor pomagal vsaj malo preokviriti tvoje doživljanje. Vesela bom, če boš poročala, kako je šlo v šoli.
Držim pesti in srečno.

dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja