samomorilne misli

Vprašanja na tosemjaz.net.
paro

samomorilne misli

ObjavaNapisal paro » 22 Jul 2021 23:09

Odkar se spomnim sem bil nesrečen. Od začetka vrtca pa vse do začetka pubertete nisem znal komunicirati z vrstniki, nisem se znal vključiti v njihovo igro, zato sem se večino časa igral sam. Komaj na začetku pubertete sem sestavil malo večjo skupino prijateljev znotraj razreda in od takrat mi gre na tem področju tudi vedno bolje, a vseeno opažam da vedno zaostajam za vrstniki. S puberteto sem se tudi postal dejansko nesrečen lahko bi rekel kar depresiven. Od vrtca naprej si tudi kompulzivno praskam razne kraste in zaprte pore, tako da imam sedaj kar veliko brazgotin po celem telesu, predvsem na rokah, prsih in zgornjem hrbtu. Do sedaj nekako niti pomislil še nisem, ampak sedaj ko se pogledam v ogledalo se dejansko zavedam in dejansko opazim te brazgotine in mi gre skoraj na bruhanje.

Skozi puberteto sem postajal vedno bolj sposoben in samozavesten, ampak tudi vedno bolj nesrečen in depresiven. Skozi puberteto sem tudi že mislil na samomor in kako bi mi to prijalo, ampak nikoli nisem bil dovolj močan da bi to dejansko splaniral in storil. Do sedaj. Pred dobrim mesecem so moje misli spet zavile na samomor, ampak tokrat ni bilo to samo fantaziranje. Dejansko sem začel iskati kje bi lahko dobil jeklenko dušika in ostale pripomočke. Čez nekaj dni sem se zbal. Zbal sem se samega sebe, saj sem zdaj dovolj močan da storim tisto kar si zares želim, pa čeprav je to samomor. Zato sem se tudi naročil pri psihiatru, ker se bojim umreti, čeprav si to res želim. Taka konfliktna dvojnost, ko nas evolucijsko starejši deli možganov vodijo stran od smrti.

Enkrat prej je bilo tudi skoraj tako hudo. In to 2 leti nazaj. Takrat sem si rekel da samo še končam faks in počakam še kakšno leto in se takrat odločim, glede na to ali bo takrat bolje. Moja logika je bila, da če bo takrat bolje(saj mi vsi pravijo da bo) potem se bo življenje splačalo živeti, ampak sedaj zelo dvomim v to in komaj sem se prepričal da počakam še leto dni, da vidim če mi lahko psihiater kako pomaga. Težko je živeti ko vsak večer preden zaspiš razmišljaš kako bi bilo vse lažje če preprosto ne bi bilo ničesar.

Leto dni nazaj sem tudi razvil nekakšne "tike" sepravi kar naenkrat se ne zavedam več in sem ubistvu v spominu ali fantaziji in rečem neko besedo ali besedno zvezo ki se nanaša na to situacijo v moji glavi, čeprav nočem. Še dobro da se večinoma to dogaja ko sem sam.

V resnici če pomislim mi sedaj res malo manjka. Vpisan sem na faks, ki ga hočem študirati od 6. razreda, imam več zelo tesnih prijateljstev, finančno sem brez skrbi, ne morem se dosti pritoževati nad starši. Navzven tudi kažem veliko manj nesreče kot sem jo. Npr. sredi pogovora v skupini prijateljev sem pogosto kar naenkrat obnemel. V tistem trenutku sem se počutil nesrečno, kot da ne spadam na ta svet. Pa dejansko ni bil to noben problem mojih prijateljev ampak se je to dejansko dogajalo kakorkoli. In tudi tako se mi kdaj zdi da ne spadam na ta svet, kot da nisem za sem.

Zadnja 3 leta sem se začel nekako prebujati in razumeti svoja čustva in dejanja. Prej sem bil tako navajen na to depresivnost, da se sploh nisem zavedal da to ni normalno. Mislil sem da je to norma. Začel sem tudi razumeti svoje otroštvo, to da sem bil vedno sam in sem se izogibal ostalih in to da so me starši za življenje naučili samo to da je izobrazba zelo pomembna. Vse, in to mislim vse razen živjo in adijo sem se moral naučiti sam, s tem da sem opazoval druge ljudi(seveda so me naučili kako si zavezat vezalke pa vozit kolo) ampak to se lahko naučiš pri 5 ali pa 10 letih pa se ti ne bo nič poznalo. Verjetno sem se tudi držal stran od staršev, ker mi niso znali pomagati oz. me niso razumeli. In tudi zdaj, je za njih vse normalno. Zdi se mi da si fotr zatiska oči. Mislim da je celo ponosen name, saj imam široko tehnično znanje, sem vpisan na dober faks in ukoželjan. Mama je pa celo malo dognala, da imam težave pri komunikaciji z ljudmi. Ko pomislim se mi zdi da njim pomenim samo to kaj dosežem. Še dobro da sem imel vsaj mlajšega bratca s katerim sem se ves čas igral. Brez njega bi bil verjetno v veliko slabšem položaju kot sicer.

Se bom vedno počutil tako? Kaj je sploh možno spremeniti? Staršev res ne bi obremenjeval s tem, saj nima pomena. Se bom samo jaz slabše počutil ker jih bom tako obremenil. Razmišljal sem to povedati še enemu dobremu prijatelju, ki me pozna ene 6 let. Kakšna je možnost, da bom čez 5 let dovolj srečen, da si bom želel živeti, ker si že dolgo ne želim. Kako se psihiater sploh loti take godlje v kateri sem jaz? In če mi predpiše antidepresive, koliko ti sploh spremenijo mišljenje? Malce se tudi bojim da bom vedno takšen, in takšen kot sem zdaj se ne vidim med živimi v naslednjih 10 letih.

Preden grem bi poskusil čim več drog, ki niso intravenozne. Več bi seksal. Mogoče bi me to prepričalo. Klasični "cocaine and hookers". Želim si tudi imeti resno punco, ampak to se je do zdaj izkazalo za izredno težko, kot da brcam v temo. Ne znam razložit. Kot da ne razumem kakšna je moja vloga. Težko veš kaj delaš narobe če nimaš nobene podlage. In ne pomaga to, da me stisne pri srcu če samo pomislim, da koga pripeljem domov ko so starši doma, tudi prijatelje. Vsaj nekako mi je uspelo imeti prijatelje, nekatere imam zelo rad. Tako kot svojega bratca, mogoče bolj.

Upam, da se vsaj malo razume kar sem napisal. Je napol bolj miselni tok kot karkoli drugega.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: samomorilne misli

Uredništvo » 26 Jul 2021 14:25

Odgovor svetovalke
_________________

Pozdravljen,

hvala za tvoje pismo. V tvojem zapisu razbiram, da v svojem bivanju pogosto ne vidiš smisla, da se večkrat počutiš odtujenega od drugih – predvsem od staršev - in da se ti zdi, da v nekaterih stvareh zaostajaš za svojimi vrstniki. Obenem poročaš, da ti gre v marsičem dobro oziroma bolje kot pred časom – da si z leti vse bolj samozavesten, da vse bolje razumeš svoje doživljanje in vedenje in da si na fakulteti uspešen. Kljub temu pa zadnje čase vse pogosteje misliš na samomor – tako intenzivno, da si se te misli prestrašil.

Zelo sem vesela, da si takole zapisal svoj miselni tok in ga poslal. Občudujem tvoje zrelo soočanje s stiskami, o katerih poročaš – tudi sam pišeš, da opažaš, da se je nekako vključil tvoj »preživetveni« način delovanja. Predvsem je občudovanja vredno, da ob počutju, kakršnega opisuješ, najdeš moč in pogum, da se s težavami zrelo soočaš. Obisk psihiatra je zagotovo korak v smer reševanja. Tvoje pismo berem kot poskus nekomu zaupati, kako ti je. Če prav razumem, tega do zdaj še nisi naredil, razmišljaš pa, da bi. Praviš, da imaš v odnosu z vrstniki težave s komunikacijo, da pa si si uspel ustvariti socialno mrežo ljudi, s katerimi se dobro počutiš in jih imaš rad. A se tudi v odnosu z njimi kdaj počutiš odtujenega.

Morda te bo nekoliko pomirilo zavedanje, da so takšna občutja odtujenosti v odnosu do ljudi, tudi do tistih, ki so nam blizu, nekaj, kar včasih občutimo vsi. Ker imamo ljudje naravno težnjo po tem, da bi se počutili vključene v neko skupnost in povezane z drugimi, je lahko to doživljanje odtujenosti izrazito neprijetno. Še dodatno pa lahko to doživljanje okrepijo misli, da smo zaradi tega čudni in drugačni – to povzroči, da svoje doživljanje z drugimi manj delimo, ga bolj zadržimo zase in zaradi tega še intenzivneje premlevamo.

Kar lahko v takih situacijah pomaga, je pogum biti pristen v odnosih. Pogum, da drugim razkrijemo, kako nam je in kaj doživljamo. Seveda ne vsem in vsega naenkrat. Razkriti se bližnjim in biti pri tem nerazumljen je zelo boleče, zato so takšna samorazkrivanja vedno tvegana. Zato je smiselno, da se pri tem vedeš samozaščitno in skrbno izbereš odnose, kjer lahko poskušaš pristno deliti, kako se počutiš. Takšno samorazkrivanje ustvarja prostor za bližino. Vodi v to, da se nam razkrijejo tudi drugi in da dobimo vpogled v to, da se tudi drugi pogosto počutijo krhko, ranljivo in polno dvomov. Zato menim, da je tvoje razmišljanje, da bi se iskreno pogovoril z dobrim prijateljem, korak v pravo smer. Morda ne boš takoj slišan in razumljen, a pri spoprijemanju z doživljanjem odtujenosti v odnosih je ključno, da si upamo tvegati in pokazati svojo ranljivost. To je tisto, kar vodi v doživljanje bližine v odnosih in zmanjševanje doživljanja, da ne spadamo na ta svet. In prav ta bližina, to doživljanje povezanosti z nekom ali z neko skupino ljudi, ki nas poznajo in sprejemajo, je tisto, kar lahko daje smisel. Takšnih odnosov seveda ne boš ustvaril čez noč in lahko se zgodi, da boš v svojih poskusih njihovega ustvarjanja kdaj prizadet in nerazumljen. A glede na tvoje pogumno spoprijemanje s težavami sem prepričana, da boš temu kos.

O podobni odtujenosti poročaš v odnosu s starši. Ko se spominjaš svojega otroštva, ugotavljaš, da si nikoli niste bili blizu. Morda se motim, a dozdeva se mi, da je ponovno prav občutek bližine tisto, kar pogrešaš in kar ti manjka. Žal se v družinskih odnosih neredko zgodi, da si družinski člani naklonjenost in skrb izkazujejo na načine, ki ne vodijo v boljše medsebojno poznavanje in v več čustvene bližine. V začetku te vzorce družinskih interakcij določajo predvsem starši. A starejši kot si, več vpliva imaš na to, kakšne odnose boste vzpostavljati, tudi ti sam. Vem, težko je spreminjati vzorce komuniciranja, ki si jih vajen od otroštva, a morda lahko tu in tam s straši vendarle poskusiš komunicirati bolj pristno in jim v večji meri pokažeš, kako čutiš in razmišljaš. Morda bo to olajšanje za vse. V odnosih se pogosto izkaže, da velja neke vrste pravilo recipročnosti, še posebej v odnosih z nekonstruktivnimi komunikacijskimi vzorci – ko uspe eden tak vzorec slabe komunikacije prekiniti, s tem odpre vrata za pristnejše odnose za vse. Seveda to terja svoj čas in nekaj vztrajnosti in nosi s seboj tveganje, da ti ne bo uspelo. A poskusiti vendarle velja. Možno je tudi, da boste ugotovili, da ste različni, da imate različne vrednote in poglede na svet, in da je tudi to v redu in da se lahko sprejemate v tem. Morda ti bodo ob pristnejših odnosih s starši manj neprijetne tudi situacije, ko te obiščejo prijatelji in so starši doma.

Omenjaš tudi željo po preizkušanjih drog. Lahko razumem, da iščeš načine, ki bi v tvoje življenje vnesli več dobrega počutja in vznemirjenja. A eksperimentiranje z drogami je v obdobjih, ko se čutimo šibke in labilne, še posebej nevarno. Precej verjetno je tudi, da te bi pustilo še bolj praznega in da bi tvoja občutja nesmiselnosti še poglobilo. Enako zelo verjetno velja za (zgolj) seks. Seveda se lahko motim, a iz tvojega zapisa razbiram, da je tisto, kar najbolj pogrešaš, bližina – to, da z nekom deliš sebe in se spoznavaš skozi odnos. Verjamem, da se imeti resno punco v tvoji situaciji zdi težek projekt. Saj dejansko tudi je – ker ni pravil, ki bi jim lahko sledil, da to dosežeš. Morda mi lahko malo bolj podrobno pojasniš, kaj misliš s tem, da imaš občutek, da brcaš v temo. Mislim sicer , da si lahko predstavljam in si bom drznila ugibati. Vzpostavljanje partnerskih odnosov med drugim vključuje veliko tipanja, nejasnosti, spoznavanj, ki ne vodijo nikamor … - in vse to je lahko težko in neprijetno in daje en tak občutek lastne neustreznosti. A tudi to je del vzpostavljanja odnosov. Zaključek, da tebi to ne gre, bi bil zato izrazito napačen.

Iz tvojega pisma razbiram, da zelo zrelo razmišljaš in da iščeš načine, kako se konstruktivno spoprijemati s svojo stisko. Me pa tvoje priznanje, da razmišljaš tudi o samomoru, vendarle skrbi, zato te prosim, da se mi še oglasiš in poročaš, kako si. Če meniš, da bi ti pomagalo, če kakšne vidike, ki si jih omenil, nekoliko bolj podrobno nasloviva, bom vesela, če mi o njih napišeš več.

Čakala bom tvoje pismo. Srečno.
dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja
paro

Re: samomorilne misli

ObjavaNapisal paro » 28 Jul 2021 15:26

Mislim da je en del problema res to se moram soočiti z veliko negotovosti. Po drugem je pa to da moram vedno jaz poskrbeti za to da se druživa, ampak to ne bi bil tak problem, če bi se počutil cenjenega oz. če bi vsaj izrazila željo da me znova vidi. In ko se mi zdi da sem edini ki se trudi se tudi sam neham truditi. In potem ne vem, a nisem bil dovolj direkten, ali sem se preveč ali premalo trudil, a ji samo nisem bil dovolj všeč, ali kaj. Najbolj uspešen sem bil z zadnjo in sicer pred korono. V resnici je bila prva, ki je nedvoumno pokazala konsistenten interes in je bila moja prva punca ampak po enem mesecu je ta interes uplahnil in sem zato tudi sam izgubil voljo in se nehal truditi, in ker se ona tudi ni nič potrudila se je vse zelo hitro končalo.
Če pogledam nazaj, vidim da so bila moja pričakovanja in komunikacija precej nezrela, morda celo otročja(naivna?). Tudi zelo sem še vedno občutljiv ali se punca, ki mi je všeč do mene vede pozitivno ali negativno, kar zelo vpliva na moje razpoloženje iz dneva v dan. Zdaj ko sem bil tokrat prizadet, sem postal bolj direkten in odkrit, hkrati se pa se tudi nisem pripravljen toliko truditi. Po eni strani se mi zdi kot da sem bolj sebičen.

Počutim se bolje. Mislim, da ta val negativnih čustev pada in bliža moji letargični normi.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: samomorilne misli

Uredništvo » 29 Jul 2021 10:34

Odgovor svetovalke
_________________

Pozdravljen,

super (in hvala), da si se ponovno oglasil z dodatnimi pojasnili o tem, kaj se ti zdi težko pri vzpostavljanju partnerskih odnosov. Strinjam se, res je težko in še posebej težko je, kot sam ugotavljaš, če si negotov in osredotočen na to, da ne bi naredil česa narobe, pri tem pa stalno iščeš potrditve. Res je težko iskati ravnovesje med tem, da zaščitiš sebe, in tem, da punci vendarle dovolj jasno pokažeš, da ti je všeč in da se boš potrudil za odnos. Vzpostavljanje odnosov je težko ravno zato, ker je tvegano – zahteva, da se potrudiš in izpostaviš brez zagotovila, da boš pri tem uspešen. »Neuspeh« oziroma zavrnitve na področju odnosov pa bolijo. Bolijo tudi zato, ker zavrnitve, ki jih dobimo na tem področju, pogosto dojemamo kot zavrnitve sebe kot osebe in s tem kot dokaz lastne neustreznosti. Kar je seveda miselna napaka. Če si punca, ki ti je všeč, ne želi v odnos s tabo, je to sicer neprijetno in te seveda prizadene, ne pove pa ničesar o tem, koliko si zanimiv, vreden naklonjenosti ali privlačen.

Dinamika, ki jo opisuješ z zadnjo punco, kaže ravno na to, kako zelo si pri vzpostavljanju odnosov ne upamo tvegati – namenoma pišem v prvi osebi množine, ker gre za zelo pogost pojav (čeprav se ti morda zgolj na osnovi opazovanja zdi, da gre drugim mnogo bolje). Seveda ni nujno, da bi se odnos ohranil, če bi ti na točki, ko se ti je zdelo, da je njeno zanimanje zate uplahnilo, še naprej jasno kazal zanimanje. A morda bi bilo v prihodnje - kadar presodiš, da si odnos res želiš – to smiselno v nekoliko večji meri. Namreč pristno izraziti svoje zanimanje tudi, ko dekletovo zanimanje upada. S tem sicer tvegaš, da boš zavrnjen in prizadet, izgubiš možnost »častnega umika« (z racionalizacijo, da saj tudi ona tebi ni bila tako zelo pomembna), zelo pa povečaš svoje možnosti za vzpostavitev resne zveze. Ki bo seveda uspešnejša in verjetnejša, če bosta v njen oba pristna.

Veseli me, da si bolje. Upam, da so te težki trenutki vendarle nekoliko spodbudili k samoraziskovanju in iskanju načinov, kako postopoma presegati - kot to sam imenuješ – letargično normo. Če meniš, da ti lahko pri razmišljanju pomagam, bom vesela, če se še oglasiš.

Vse dobro ti želim.

dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja