Stran 2 od 2

Re: Življenje nima smisla

Objavljeno: 16 Sep 2021 09:44
Napisal Uredništvo
Odgovor svetovalke
_________________

Malo bom vskočila v meni zelo zanimivo odzivanje, pogovor o temah PRAZNIN, ki je kar pogosto zadnje čase. Morda pa se motim, in je to samo moja profesionalna deformacija, da so te teme pogoste. Morda sem samo jaz bolj pozorna nanje.

Nisem (še?) že čisto pozabila časa odraščanja svojih otrok, in tudi njihovih vrstnikov. Zdi se mi, da se je njihovo odraščanje zavleklo, v primerjavi npr. z mojo generacijo. Nekako med 25. in 30. letom so se toliko postavili na noge, da so vedeli, kaj so in kaj hočejo postati. Zdi se mi, da se dozorevanje zdaj premika že k štiridesetim. Mislim na zrelost kot tisto stopnjo, ko najdemo ravnovesje v sebi, ko sprejmemo sebe z vsem dobrim in manj dobrim v nas, ko se zavedamo svojih moči in omejitev, ko spoznamo, da je življenje vsakdanje prepletanje obveznosti in tistih dejanj, ki nas vzradostijo kot otroka v igri. Ko se zavemo, da smo drugačni od drugih, in nas to ne moti, ampak to jemljemo kot svojo osebno izbiro. Ko ne rečemo, tak sem se rodil, takšnega so me vzgojili, ampak da se zavemo, sem, kakršen želim biti. Lahko se sicer spremenim, najbrž se bom, ampak določene črte moje osebnosti so moja hrbtenica. Brez njih izgubim ugled pred samim seboj.

Morda si ti zdaj v nekem takšnem obdobju, ko vzpostavljaš ravnovesje v sebi. Včasih ti procesi potekajo nezavedno. Občutja, ki jih opisuješ za zadnji vikend, so intenzivna, spontana, tudi boleča. Takrat moramo biti sami s seboj, vsi drugi so moteči. Napetost se lahko prelije v agresijo, seveda, tudi zato je bolje biti sam. Zakaj bi moral zdaj in vedno živeti kot drugi? Si najti dekle, se poročiti, imeti družino, biti srečen ...Vsaj navzven, za druge. Si nabirati osrečujoče izkušnje iz zvez z dekleti? Vedno in povsod blesteti v pogovorih, zafrkancijah, čvekih, v kavarniškem besedičenju?

Morda si, zdi se mi, kar zahteven do sebe in do drugih. Ne moreš se pogovarjati kar tako, kot o vremenu na primer. Morda si perfekcionist, raje imaš red, postopke, procedure kot spontanost, improviziranje, ustvarjanje nečesa novega, npr., da isto znano stvar poveš na čisto nov izviren način. Si pač drugačen, sprejmi se prav tak, kot si, ne pretvarjaj se pred seboj in drugimi. Nehaj se primerjati z drugimi. Bodi ti, takšen kot si. To te bo sprostilo in tudi vse drugo bo morda lažje steklo.

Da bi bilo življenje brez veze, če ne gre po nekih regelcih, mi nekako ne sede. Mi diši po vdaji, ampak življenje ni borba. Da, včasih tako rečejo tisti, ki so težko zboleli, in se borijo za življenje, proti bolezni. Ampak tudi izguba volje do življenja je bolezen, navsezadnje. Torej nam ostaja borba za življenje, v tem zna biti rešitev.
Enostavno in težko obenem, vem.

Upam, da nisem še bolj zavozljala tvojega razmišljanja (sem te prej vikala?). Kar pa se tiče bioresonance, sama nimam izkušnje z njo. Imam pa precej znancev, tudi prijateljev, ki imajo z njo zelo dobre izkušnje, tako pri alergijah kot tudi težavah z nespečnostjo, npr. Potrebno pa je najti res dobre izvajalce, sem prepričana, da boš znal poiskati.

Se še slišiva, bereva, prav ?
Žarka Brišar Slana, univ. dipl. psihologinja

Re: Življenje nima smisla

Objavljeno: 17 Sep 2021 17:39
Napisal en luzer
Vem, ponavljam že večkrat povedane stvari. Praznina je problem! In to da me nič ne vzradosti in da mi nič ne daje veselja. Ni več otroške igre in ni sreče, ki sem jo ob tem doživljal.

Jaz se počutim ali doživljam kot odrasel moški. Se bolj sprejemam, kot sem se v preteklosti. Preizkusil sem veliko stvari in videl v čem nisem dober in sem tudi pomirjen s tem. Preveč sem pomirjen s tem, da mi ni treba nikomur nič dokazat. Zato verjetno nimam nobenih ambicij. Prevečkrat sem videl, da se v nečem ne odrežem dobro in sem zato izgubil interes. Trenutno se ne morem spomniti ničesar v čemer bi blestel in bi lahko počel v življenju.

Pravite naj odmislim primerjave z drugimi. Že sedaj ne živim kot drugi in tudi nimam več potrebe, da bi živel tako. Imam svoja prepričanja, katerih ne vsiljujem drugim, niti nimam potrebe razglabljati o njih.

Vedno sem se želel poročiti. Poroka se mi je zdela nekaj pomembnega in tudi tradicije povezane z njo so mi bile všeč. Poročil bi se še vedno, od tradicij pa sem se odvrnil. Poroko bi rad imel samo z nevesto, matičarjem (župnikom), brez prič, brez svatov. Nočem nekih tradicionalnih mlajev in šrang, čeprav so to lepi običaji, a jaz ne morem biti del njih. Neko slavje bi imel potem, ko bi formalnosti bile že opravljene. In to brez nekih govorov in rezanja tortice, metanja pušelca in snemanja podvezice. Ampak, koga naj bi sploh povabil na slavje, če pa nisem del nobene družbe. Ha, pa se stvari zapletejo. Oh, in sovražim ples in pogovore… In rad imam drugačno glasbo, drugačno kot večina. Nočem instantnih stvari. Otroke sem si tudi zelo želel. Sedaj pa se bojim, da ne morem preživeti celotnega življenja, ki mi je odmerjeno, zato si otrok hkrati želim in ne želim imeti.

Ni potrebe, da bi »blestel« v pogovorih, zafrkancijah, besedičenju, rad bi imel le vsaj majhno sposobnost tega. Rad bi čutil hotenje po pogovarjanju, ne pa da imam odpor in da čutim slabost.

Na zadnjem posvetu pri psihologinji sem dobil nalogo, da razmislim in določim vsaj pet stvari v svojem življenju na katere sem, oziroma, zaradi česar sem ponosen. Razmislil bom in poskušal najti teh 5 stvari, a hkrati bom navedel tudi argumentirane neuspehe zaradi katerih me je tudi sram. Nasprotje ponosa…

Ponosen bi bil, če:
- bi imel lastno hišo, a te še dolgo ne bom mogel imeti
- bi me družba opazila, ne pa da me ignorira
- bi me punce hotele, ne pa da vidim odpor v njihovih očeh
- bi šolanje opravil z lahkoto, ne pa da sem se mogel ogromno učiti, da sem komaj opravil izobraževanje. Počutim se neumen.
- bi izpit za avto in moped opravil z manj urami, ne pa da sem bil tako nedojemljiv. Sicer sedaj solidno upravljam oboje in še nisem imel incidentov.
- bi z vztrajnostjo pri teku dosegal boljše rezultate, pa jih ne morem. Bolijo me tudi kolena. V bistvu nisem dober v nobenem športu, še posebej ne v skupinskih.
- bi šiht opravljal z lahkoto, ne pa da komaj za silo opravljam, kar mi je zadano
- bi osvajal nova znanja in bi si dejansko kaj zapomnil. Ne vem če sem si v zadnjem letu do dveh sploh kaj zapomnil.
- bi se na odrih dobro počutil. Če bi bil ljubljenec publike, bi razvijal pevske sposobnosti in jih lahko morda tudi unovčil
- bi v gasilski ekipi bil bolj uporaben, ne pa da sem bil del ekipe le zato, ker ni bilo na razpolago drugega
- itd

Ponosen sem:
- da sem v življenju že veliko fizično delal (inštalaterska dela, dela v proizvodnjah, v laboratoriju, doma pri gradnji hiše, pri košnjah, v gozdu, pri melioracijah, …)
- da imam čut za pravičnost, logičnost, čut za ekologijo in ohranjanja narave, za lepo arhitekturo in za lepo urejeno krajino. To me hkrati tudi spravlja v slabo voljo, ker ne morem vplivati na večino teh stvari ali pa lahko v neznatni vrednosti.
- da imam glasbeni posluh (čeprav mi to verjetno večkrat škodi, kot koristi)
- ?

Ne vem, zakaj sploh še pišem. Morda zato, ker se hočem za vsako objavo potrudit in moram razmišljat in s tem ustvarjam zaključke in si ustvarjam fokus. In zato ker kljub vsemu še vedno iščem »smisel«.

Re: Življenje nima smisla

Objavljeno: 07 Okt 2021 11:00
Napisal Uredništvo
Odgovor svetovalke
_________________

Kar nekaj časa že razmišljam, kako se odzvati na tvoje zadnje sporočilo. Zelo zgoščeno, bogato. Opisal si se, tak kot si. In, zelo iskreno, zanimiv mladi mož si. Po mojem mnenju je kar nekaj mladih žensk, ki bi bile vesele tvoje družbe. Ki razmišljajo podobno kot ti, in imajo sorodne poglede, interese. So pa prav tako neopazne, nevešče komunikacije. Tako je malo možnosti, da se srečate. Pa vendar, možnosti so, tudi preko spletnega dopisovanja, najprej, in zatem spoznavnega srečanja.

Tvoje zapisane besede izražajo zrelost. Imaš želje, ki so uresničljive. Znaš delati, različne stvari. Raje deluješ kot razmišljaš, kombiniraš. To, da nimaš pretiranih ambicij, je čisto sprejemljivo. Zakaj bi tekel na čas, če lahko tečeš preprosto za užitek, za opazovanje narave, za meditacijo v sebi ? Tek je lahko preprosto sproščujoč.
Že to, da tečeš, je tvoja zmaga.
Gibanje nam je dano v zibelko. V gibanju se rodijo najboljše ideje. Med hojo se nam porodijo dobre zamisli. Če ne drugega, s sprehoda pridemo boljše volje, kot tedaj, ko vstanemo izza računalnika. V hribih najdemo recimo drugačno družbo kot v kavarnah v dolini.

Do sebe si kritičen, morda celo preveč. Prej pomisliš na svoje slabosti, pomanjkljivosti kot na svoje močne, pozitivne lastnosti. Tvoja želja, da najdeš sebi sorodno dušo in si ustvariš družino, je povsem izvedljiva. Že to je močan motiv, da osmisliš svoje življenje. Iskanje sorodne duše, ne na silo in na vso moč, pač pa tako nekako neopazno, nevsiljivo, a ves čas. Nič se ne mudi, vse pride ob svojem času. Skozi prijateljstvo, skupne aktivnosti. Morda obiskovanje predstav? Si morda omisliš abonma? Ali obiščeš kinodvorano, teater, koncert, galerijo, kadar opaziš kaj zanimivega, lepega.

Življenje predstavlja niz dogodkov, ki mu spremenijo ritem, mu dodajajo barve, melodijo. Žal večino ljudi delo, službo doživlja kot nujno zlo, sredstvo za zaslužek, za preživetje. Če v njem najdeš vsaj kanček smisla, če te nanj vežejo skupni dogodki s sodelavci, ponos na to, da delaš prav tu, je to že dober temelj, da si lahko zadovoljen.

Smisel običajno spoznamo, ko nam nekaj pomembnega umanjka, ko se znajdemo v precepu, ko se dnevna rutina spremeni, poruši. In potem si rečemo, aha, to mi veliko pomeni, ves čas je tu, a ne znam prav opaziti, ta smisel namreč. To je tako, kot pravijo, da se zavemo zdravja, ko se nam poruši, ko zbolimo. Ali ko iščemo srečo, nekaj posebnega, velikega, vznesenega, in potem odkrijemo, da je sreča v majhnih stvareh. V živem cvetu na kaktusu, ki smo ga pozabili zaliti. V bistri vodi, ki nas odžeja in ohladi na pohodu. V blesku v očeh osebe, ki jo srečamo.

Torej, smisel je v tebi, živi s teboj, morda se ga še ne zavedaš, a tu je, slutim ga.

Žarka Brišar Slana, univ. dipl. psihologinja

Re: Življenje nima smisla

Objavljeno: 05 Nov 2021 18:12
Napisal en luzer
Nisem se zmogel hitreje odzvati po vašem zadnjem sporočilu, kateremu ne oporekam. Le to moram reči, da so stvari bistveno bolj zapletene. Težko ali nemogoče je opisati celoten pogled na neko zadevo zato, ker ga niti sam nimam. Vsaj ne v enem samem trenutku.

Razmišljal sem o mojem preteklem in sedanjem življenju. Ugotavljam, da bežim socialnemu življenju že dolgo časa, ker me dela tesnobnega.

Umaknem se tako, da študiram o raznih stvareh – po cele dneve. To so obdobja, kadar moje razmišljanje ni oteženo / upočasnjeno / zamegljeno. V času šolanja sem se takrat bolj intenzivno učil ali razmišljal o stvareh, ki so me takrat zanimale. Sedaj pa ostajam predolgo na šihtu in me ni domov. Tudi družim se v takšnih časih najmanj, kot se je treba. Preprosto se nimam želje. Trenutno sem v takem obdobju. To je obdobje, ko si mislim, da se s trudom da marsikaj doseči. A vseeno ne smem dopuščati, da bi čustva vplivala name, ker podzavestno vem, da nimam nič od življenja. Zato si moram čas organizirati tako, da nimam nič prostega časa.

Temu ponavadi sledi obdobje depresije, ko se bolj izrazijo vsa tista pomanjkanja, za katera se prepričujem da jih ni. Takrat nimam nobene volje. Situacija se poslabšuje toliko časa, da pride do točke, ko razmišljam bolj kot ne samo še o tem, da je edina rešitev samomor. Takrat ne morem razmišljat drugače. Po nekem času takšne agonije se le spravim spet kaj naredit. A takrat je moje razmišljanje počasno, moji spomini so nedostopni, ne morem dobro funkcionirati. To obdobje lahko traja dolgo. Stanje se postopoma počasi izboljšuje in v nekem trenutku spet ugotovim, da me zanima več stvari in z zanosom spet delam in razmišljam. Tudi željo po druženju ponavadi dobim v tem obdobju. A ko se dejansko udeležim kakšnega družabnega dogodka ugotovim, da v tem še vedno ne uživam. Ugotovim, da od tega ne dobim nič, kar bi povzročilo, da bi se hotel še družit. Nasprotno, ugotovim da ne uživam, da postajam tesnoben in da se nočem družit.
Potem postajam vse bolj depresiven. Da se izognem temu, delam več in po cele dneve in se ne udeležujem socialnih dogodkov. In potem se zgodba ponovi podobno, kot sem že opisal.


Sprašujem se, kaj je bilo vedno (od sredine najstništva naprej) narobe, da se to dogaja. Nezmožnost čustvovanja? V otroštvu in začetnem najstništvu sem bil konstantno razočaran, ker me ni noben sprejemal in sem bil ignoriran od vseh. Hotel sem se družit s kom in biti sprejet in občutiti navezanost, prijateljstvo, podporo. Ne spomnim se, da bi bil kdaj na kogarkoli navezan. Hotel sem imeti prijatelja – zaveznika, za katerega bi vedel, da mi bi stal ob strani in se bi pri vseh igrah hotel prvenstveno družit z mano. Tudi od odraslih nisem bil deležen nobene pozornosti. Za pozornost nisem prosil. Tudi drugih otrok nisem videl, da bi prosili, pa so jo dobili. Naučil sem se tega, da se ne morem na nikogar zanesti… Hkrati sem se tudi spraševal, če sem morda umsko prizadet in tega samo jaz ne vidim. Toda šolske ocene niso govorile temu v prid. Zato je bila moja naslednja domneva, da sem tako vizualno neprivlačen in pa na splošno nezanimiv. Ker drugače res nevem, s čim sem si pri toliko ljudeh v življenju, prislužil toliko ignorance. Ves čas so me navdajali občutki žalosti in nekompetentnosti (za druženje; biti zabaven; postaviti se zase). Nikoli se nisem postavil zase. Raje sem videl, da takoj zmaga nasprotnik, kot da se zapnem v prepir, ker bi itak govorno in v dejanjih izgubil. Razkrita bi bila dejanska razsežnost moje nesposobnosti in nekompetentnosti (--> luzerstva) in bi s tem zame nastala velika blamaža.

Po opazovanju samega sebe v zadnjem času in po raziskovanju po raznih gradivih sem ugotovil nekaj, kar najbolje razloži probleme v mojem življenju. Moje težave; stanja v kakršnih sem bil in moje doživljanje sveta najbolje opiše delovanje oziroma pomanjkanje hormona oksitocina. In morda bi na njegovo raven vplival stresni hormon - kortizol.

To bi razjasnilo, zakaj se nisem nikoli na nikogar navezal. Tudi do prijateljev, »ki jih imam« ne čutim nobenega čustva, povezanosti… Prijatelji jim pravim zato, ker so edini, ki se sploh družijo z mano in predvidevam, da verjetno oni kaj čutijo do mene. Vem da mi bi moralo to veliko pomeniti, a žal ne čutim nič.

Ob spoznanju možnosti vplivanja oksitocina na občutenja (med drugim je zaslužen tudi pri erekciji) mi je vse bolj razumljivo. Vse je logično. Obnašanje ljudi, dejanja… Ugotoviti moram, kaj lahko naredim, kaj mi lahko pomaga zvišati raven oksitocina. Ali pa imam le lažno upanje o čudežni odrešitvi… Psihiater pravi, da ni pravi naslov za to vprašanje in da je to vprašanje za endokrinologa. Osebna zdravnica me je zaenkrat odpravila, da to ni razlog za moje počutje.

To je vse iz moje strani. Toliko, da veste, da sem še živ… In vesel bom vsakega odziva.

Re: Življenje nima smisla

Objavljeno: 14 Nov 2021 00:25
Napisal Hiii
Ne morem reč da imam toliko izkušenj kot ti ne morem reči niti vem da nič nevem ker trenutno vem še manj
Zdi se mi da si kot v krču probaj zadihat
mislim da si rekel da imaš rad naravo(če nisi oprosti) recimo lahko slikaš?
Ko si pisal kaj ti ne gre si se ponavljal na zelo visokem nivoju si povedal da se težje učiš večkrat ampak to je del zebe zelo si se trudil zato zdaj zelo veliko veš no jaz sem nasprotje (stvari razemem na da pa se mi jih učit)
Mislim da si zelo razumna iskrena in prijazna oseba rekel si da si želiš poroko mogoče lahko začneš tako
Naloži si kakšno aplikacijo za zmenke torej ko vidiš da bi se želel podružit jo odpreš pogledaš …
Nimam izkušenj ker sem komaj osnovnošolka ampak daj ne laži ko si delaš profil
Če boš iskren kot si bil do zdaj vedno boš našel ljudi s podobnimi interesi ker ne morem reč zaj pa vem ampak ko se družiš če ti ni prijetno razmisli zakaj ti ni prijetno tako sedeti ali ti ni prijeten pogovor prostor te kaj moti zakaj ti je neprijetno razmisli kako bi ti bilo bolj
Resnično upam da sem ti pomagala