Stran 1 od 2

Življenje nima smisla

Objavljeno: 11 Jul 2021 20:28
Napisal en luzer
Sem še eden tistih, ki ne vidi več razloga, zakaj bi še živel. Nimam nobenih interesov. Nič me ne osreči. Ne čutim pozitivnih čustev. Ne čutim ničesar, kar bi mi dajalo voljo, da je vredno živeti še en dan. Delam to, kar je od mene pričakovano. Služba, delo doma, spanje in udeležba na dogodkih, katerih se ne morem izognit. Občasno pretečem 10 km in občasno prevozim nekaj 10 km s kolesom, da se razgibam in znebim bolečin. Sicer pa ne uživam v praktično nobeni stvari. Služba mi je v resnici še najbolj zanimiva, a imam težave s spominom oziroma nisem sposoben hitro akumulirati novega znanja in preveč pozabljam, zato imam tudi tam težave. Druženja ne morem več prenašati.

Star sem 26 let. Že skoraj eno leto jemljem antidepresive. Jemljem že tretje različne. Nimam občutka da imajo kakšen učinek name.
Depresiven sem že več let, morda že desetletje, pa sem to vedno skrival in se motil z različnimi aktivnostmi in iskal 'kao nekaj', kar bo mojemu življenju dalo smisel. Tudi šola je bila na trenutke zelo naporna, zato sem moral dajati na stran moje probleme, da sem jo sploh lahko zaključil.

Opis problemov mojega življenja (poševen tisk):
Moj glavni problem že celotno življenje je drugačno dojemanje sveta od večine ljudi. Ne znam navezovat stikov. Ne znam ohranjat stikov. Nič me ne zanima. O ničemer se ne znam pogovarjat. Nikoli se nisem hotel izpostavljat. Vse to me spremlja že od začetka osnovne šole. Nisem se hotel ali znal udejstvovat v športih. Nisem se znal igrat z igračami. Nisem se znal pogovarjat. Nisem imel nobenega prijatelja. In vedno sem se počutil grd in debel in nesposoben in nezanimiv in ignoriran in osovražen... V srednji šoli je bilo malenkost bolje, pa vseeno sem se še bolj začel obremenjevat sam s sabo. S svojo pojavnostjo in izgledom. Nisem se maral. Imel pa sem nekaj prijateljev ali oseb, s katerimi sem se nekoliko družil. Začel sem se tudi ukvarjati s raznimi hobiji. Med počitnicami pa sem čim več časa poskušal delati v kakšnem podjetju. Tako sem imel nekaj denarja poleg štipendije in bil doma in v družbi pretežno samozadosten. Veliko stvari sem počel in se družil, a druženje je ostalo omejeno na dejavnosti, ni pa preraslo izven tega. In nikoli nisem imel punce. Imel sem preslabo samopodobo. Spomnim se, da sem imel zelo hude težave z vraščenimi nohti in glivicami na stopalih in to me je konkretno prizemljevalo k tlem. In nisem znal biti zabaven v družbi. Vedno sem bil periferni član družbe, nepotreben, nezanimiv, skratka luzer. Po zaključku srednje šole sem se vpisal na faks. Prvo leto sem bil prevelikopotezen in hotel poleg študija še kaj zaslužiti in se družiti in hodit v hribe, poleg tega pa smo doma začeli graditi še novo hišo. Seveda sem prvi letnik ponavljal in delal še več. Denar sem 'rabil' za avto in fešte in opremo za hribe in za pametni telefon in računalnik in kaj vem kaj še vse. Potem sem začel redno delat drugi letnik in še kar nisem dojel, da delam težak faks in da bi se moral bolj posvetit šolanju. V popoldanskem času sem od šeste ure zvečer, pa tja do enih ponoči hodil delat v industrijo. Tam sem bil kar utrujen. Ko pa sem prišel domov nisem mogel spati. Bil sem pod stresom. Vstajal sem zgodaj, da sem bil na fakulteti ob pol osmih. To sem delal nekaj mesecev. Potem je bilo izpitno obdobje in sem naredil komaj kakšen izpit. Potem sem naposled le nehal delat. A mislim, da sem bil konkretno izgorel. In od takrat se nikoli nisem mogel več enostavno in hitro učiti. Nič ni več šlo v mojo glavo. In nisem mogle spati. Motil me je vsak zvok in najmanjši vir svetlobe. In ker sem opustil vse dejavnosti sem bil spet zelo osamljen. Nihče me ni maral - sprejel. Ali pa jaz nisem maral tistega nekoga, ki bi se hotel družit z mano. Mešalo se mi je od bednega življenja. Potem sem se po nekaj mesecih, ko še nisem dojel posledic izgorelosti začel ukvarjati z dejavnostjo, ki je bila moj hobi in sem dobil upanje, da ga uporabim kot dodaten zaslužek. Zahtevalo pa je, da se ukvarjam z ljudmi in sem si naložil ta 'izziv' da se razvijem na tem področju. A to ni bilo zame. In po letu in pol sem opustil to. Bil sem izmučen in povzročilo mi je psihično izmučenost in velik občutek luzerstva. Obdobje izgorelosti se je v blažji obliki razvleklo na skoraj dve leti. In po dveh letih sem bil zopet brez kakršnih koli prijateljev in družbe. Zaključeval sem tretji letnik faksa. Potem pa sem počasi ob delu izdeloval zaključno nalogo. Naposled sem našel dva prijatelja in za trenutek se mi je zdelo, da se vsaj nekaj v mojem življenju premika v pravo smer. Z njima sem se lahko vključeval v širši krog ljudi in šel na veliko koncev skupaj z njima. Ves čas pa me je mučilo, da sem bil le nek dodaten osebek v družbi, a se z nikomer nisem znal nič pametnega pogovarjat. Ničesar, kar sem doživel prej v življenju in kar smo potem skupaj doživljali se nisem mogel zapomniti in potem nikoli nisem imel o čem govoriti. To nekako nakazuje, da do nobene stvari nimam interesa in si potem tudi nič ne zapomnim. Nimam sposobnosti za tvorjenje humorja, zato nisem preveč zanimiv v družbi. Sem dolgočasen. In ponavadi se noben noče pogovarjat samo z mano, ker se verjetno pač nimava o čem pogovarjat. Nastane 'awkward silence'. Vedno nastane. S puncami tudi ne znam. V najstniških letih sem imel še pri kateri šanse, pa si nisem upal iti v vezo zaradi fizičnih težav. Ker bi me razkrinkala in verjetno zasmehovala. Kasneje sem tudi imel še kakšno možnost, pa zaradi izgorelosti niso delovale vse funkcije, ki naj pri mladem moškem ne bi bile vprašljive (erekcija namreč). Sedaj pa sem že več let depresiven in sploh nevem če sem kdaj doživel kaj pozitivnega in nevem zakaj živim. Od začetka sem depresijo zanikal in se je sramoval. Tudi danes ne maram govoriti o tem. Nisem hotel obiskati zdravnika, ker sem si govoril, da so zdravila za luzerje, za slabiče. A po daljšem času mi je postalo vseeno za vse in tudi če mi zdravila uničijo telo, saj tako ali tako nisem imel nič od življenja in je postajalo prehudo. Zato sem pred skoraj enim letom prvič spregovoril o tem s svojo osebno zdravnico. Ta me je poslala k psihiatru in ta mi je predpisal antidepresive. In še en problem imam že od sredine najstniških let in to je intenzivno potenje. Ta zadeva mi tudi zelo znižuje samozavest in je preveč nadležna za živet. Sam sebi se zdim ostuden in katera bi se me sploh lahko želela dotakniti, če pa sem takoj ves premočen. To ni življensko, a zdravnica pravi, da ni nekih rešitev in da je to mogoče posledica depresije in se bo samo po sebi rešilo. Ne bo se. Če kdo pozna koga, ki bi se želel strokovno ukvarjati s problemom potenja, sem na volje za preizkuse. Od lanskega leta pred začetkom epidemije korone (februar 2020), pa do sedaj sem zelo v slabem stanju, skoraj vegetativnem. Korona me je v bistvu še reševala, ker se ne bi zmogel več družiti toliko, kot se hočejo normalni ljudje. V tem času lahko le za dva meseca rečem, da sta bila vredu. V letošnjem letu se ne morem več družit z nikomer. V začetku sem se zgovarjal, da se zaradi korone ne smemo nič družiti. Potem sem imel post več kot 50 dni brez alkohola. Tudi kasneje sem se zgovarjal na vse možne stvari in na delo. Potem sem moral nekako priznati, da sem depresiven in da se ne morem družit do nadaljnega. Tudi na šihtih od nekdaj ne uživam v pogovorih, a na srečo na trenutnem ne moremo veliko govoriti zaradi narave dela.

Mislim, da me muči socialna anksioznost in depresija in verjetno še kaj. Dolgo časa v življenju sem poskušal napredovat na socialnem področju - pri socialnih veščinah, a žal nisem. Znova in znova sem doživljal slabe izkušnje in prevečkrat sem prišel domov razočaran in potrt in travmatiziran in sem se do naslednjega vikenda komaj sestavil. Sedaj se pa sploh ne morem več družit. Če pomislim na druženje mi postane slabo. Občutek je podoben temu, da bom bruhal. In sploh ne morem odpreti ust in izreči ene besede. Nimam nobenega mnenja. In nobena stvar mi ni zanimiva. Ne morem se nasmehniti. Če se moram se mučim in verjetno tudi izgleda prisiljeno. In nikoli se mi ne porodi komentar na obravnavano stvar. Nimam nobenih idej in ne dobim asociacij. Moje življenje je agonija.

Obravnave psihiatra so korektne, a zaenkrat nevem če lahko rečem, da sem kakorkoli napredoval. Pri psihologu sem prišel na vrsto zelo malokrat, ker so preveč obremenjeni. Žal pa je bil edini njegov nasvet, da si ne smem ustvarjat mej in da moram širit te umetno ustvarjene meje in si dajat možnosti. Ker občutek imam, da si gibljem po tirnicah s konstantno hitrostjo proti svoji smrti, ki je predaleč. In le opazujem, kaj se dogaja. Žal pa se mi zdi, da sem meje skušal širiti že dolgo, vsaj zadnjih 10 let, pa se ni nič spremenilo. Le z liste dejavnosti, ki sem jih nekoč rad delal je izpadlo praktično vse in ni več možnosti, da delam večino izmed njih, ker se mi gnusijo. Ne morem več obnovit zanimanja do njih.
Tudi občutka zaljubljenosti po mojem mnenju še nisem doživel. Ali pa sem a predolgo nazaj, da bi se ga zasigurno spomnil in takrat sem bil še otrok. Neke občutke sem že doživljal do ene punce, približno 7 let nazaj, potem pa nikoli več. Tudi ostalih stvari ne občutim. Če kdo umre, mi je vseeno, oziroma ne čutim nič, sem apatičen. Če se kdo poroči, če se komu rodi otrok... Če kdo kupi avto. Tudi ko sem sam kupil novejši avto, se mi to ne zdi noben dosežek. In ko sem šel na operacijo oči, pa ko sem kupil zelo lep moped APN4. Sploh nevem zakaj počnem določene stvari. In sovražim vsa praznovanja. In sovražim darila. In sovražim 'small talk-e'. In sovražim ples. In sovražim poroke. In sovražim politiko v Sloveniji zadnjih desetih let. Vse sovražim. Nevem zakaj bi živel in čakal še 50-70 let, da umrem. Zakaj bi živel, če ne čutim nič, če me nič ne vodi, če me nič ne privlači, če si ne želim doživeti več ničesar? Od življenja nimam nič. Živim le zato, da ne bi razočaral staršev in da ne bom umrl prej kot moji stari starši...

Kaj lahko še storim? Ali se hoče kdo ukvarjat s problematiki kot sem jaz in mi pomagat, da bom jaz imel kaj od življenja in država kaj od mene. Da oddelam to kar je bilo vloženo vame?

Re: Življenje nima smisla

Objavljeno: 15 Jul 2021 07:59
Napisal Uredništvo
Odgovor svetovalke
_________________

Hvala za zelo nazoren opis vašega počutja in življenjske poti doslej, kot jo doživljate sami. Na videz in površno bi kdo porekel, saj je vse v redu: Doštudirali ste, imate ustvarjalno delo, uspešni ste, materialno samostojni. A vendar, nekaj manjka. V sivini monotone vsakdanjosti ni barv, ni mavrice, ni žara, ni pristnih čustev, želja, idealov.

Kot razumem, imate strokovno pomoč psihiatra, ste na terapiji, a ne veste, če vam kaj pomaga. Depresija, ki jo občutite, je vztrajna in ne kaže izboljšanja. Žal, kot pravite, do psihologa skorajda ni moč priti, zato ste se morda odločili za pogovor po spletu v TSJ, ki je sicer prvenstveno namenjena pomoči otrokom in mladostnikom.
Ne vem, nisem najbolj strokovno podkovana v depresiji, morda vam bo uspelo vključiti se kam, kjer ni dolgih čakalnih vrst in kjer "zdravijo z besedami, s pogovorom". Razmišljam, da bi bila dobrodošla vključitev v kakšno skupino oseb s podobnimi težavami, kot jih doživljate vi. Svetujem vam, da se obrnete po pomoč v okviru Združenja POSVET, ki deluje v vseh večjih krajih Slovenije in kjer delajo zelo dobro usposobljeni strokovnjaki, povezani v razvejane mreže pomoči za varovanje duševnega zdravja. Prav tako lahko pokličete na zaupni telefon Samarijan, ki deluje brezplačno, anonimno in 24 ur na dan. Usposobljeni prostovoljci imajo morda izkušnje s težavami, ki jih navajate. Kontakte najdete na spletu. Resnično jih priporočam kot zelo strokovno usposobljene in tudi predane svojemu delu, kar danes posebej šteje.

Ugibam, domnevam, da je vaše delo, mislim v službi, tudi bolj izolirano, ne timsko. Malce tudi zaradi korone in ukrepov, vsekakor. Morda bi kazalo spremeniti okolje, iskati delo drugje? Ali oditi, vsaj za dopust, kam v "neznano", z nepoznanimi osebami? Težko je razvijati svoje socialne sposobnosti v zaprti skupnosti, brez spodbud in tudi brez pravih priložnosti. Morda so vaše težave bolj pridobljene, rezultat dosedanjega načina življenja, študija, dela in ne gre toliko za bolezensko podlago. Ampak kot pravim, nisem strokovnjak.

Pozitivna psihologija trdi, da depresije ni, če znamo, zmoremo in se trudimo razmišljati pozitivno. To ni recept, ni bližnjica; je pa izziv za razmišljanje o tem, da poskusite v svoji življenjski situaciji videti tudi kaj lepega, svetlega, spodbudnega.

Se potrudiva, prav?

Žarka Brišar Slana, univ. dipl. psihologinja

Re: Življenje nima smisla

Objavljeno: 20 Jul 2021 16:14
Napisal en luzer
Uspešen nisem. Tako morda samo izgleda na prvi pogled. Imam težave s spominom, zelo težko delam kaj novega. Težko se naučim in zapomnim, tako da nisem dober za marsikatero delo. Če bi se stanje s spominom lahko izboljšalo, bi verjetno dobil interese po raziskovanju, ustvarjanju, raznoraznem delu. Odprle bi se opcije. Ker pa sem neučinkovit, imam meglene misli, upočasnjeno razmišljam pa ne morem nič.

Delal sem že na večih delovnih mestih, kjer je bilo delo timsko. To je bilo zame najbolj obremenjujoče oziroma stresno, ker se je poleg dela treba še pogovarjati s sodelavci. Res se nimam o čem pogovarjati. Potem nastaja napeta tišina in se ustvarja čuden odnos in me noben ne mara.

Hvala za navedbo Združenja POSVET, za katerega še nisem slišal. Verjetno se bom v kratkem oglasil tam. Na zaupni telefon Samarijan sem že večkrat klical.

En problem je, ki me stalno obremenjuje pri druženju in na delu, oziroma vsak dan in sicer intenzivno potenje po celem telesu. Osebna zdravnica mi ne zna drugače pomagati, kot da me je poslala na pregled k plastičnemu kirurgu. Kakor vem sta rešitvi dve in sicer botoks (za v dlani) in pa operacija, kjer ukleščijo živec, in tako preprečijo potenje na nekaterih delih. Se pa rado pojavi nadomestno potenje na drugih mestih, kar pri meni ne pomaga veliko, ker se že sedaj. Zanima me ali so še kakšne možnosti, iz recimo alternativne medicine, razne terapije? Sam ne znam najti nobenih možnosti.

Večino strokovnjakov in ljudi s katerimi sem kdaj govoril, se sprašuje ali imam depresijo in mi ponavadi pravi, da je na svet treba gledati pozitivno. Nevem zakaj me vsak tako dojema, verjetno pa zato, ker pridem na pogovore z razmisleki, ker sicer ne bi mogel nič povedati, če si prej ne bi uredil misli. Razen tega, da čutim slabost ob druženjih in ob mislih na druženje. Če stvari niso vredu, se jaz žal ne morem pretvarjat in si spreminjati razpoloženja in si govoriti, kako je vse lepo in vredu.

In ne čudim se, da toliko ljudi naredi samomor, če sodim po sebi. Ker realno vsa strokovna pomoč temelji samo na prepričevanju, da se mora človek sprijazniti s sabo, z vsemi težavami, z bedo življenja in si govoriti da je vse vredu.

Re: Življenje nima smisla

Objavljeno: 09 Avg 2021 08:55
Napisal Uredništvo
Odgovor svetovalke
_________________

Se opravičujem za (pre)dolgo čakanje na odziv. Včasih celo nam, svetovalcem, zmanjka energije, zares.

Ne, nikakor vas ne mislim obremenjevati s pozitivno psihologijo. Dejansko pa po mojih izkušnjah drži trditev, da si vsak človek navsezadnje pomaga sam. Vsi nasveti, posveti, terapije in zdravila so lahko samo v oporo; rešitve nastajajo v vas samih in ko bodo dozorele, ko se bodo medsebojno povezale tudi najmanjše, boste uvideli izhod, svetlobo na koncu tega mučnega vrtanja, samoizpraševanja, nelagodnosti.

Veseli me, da ste že poiskali pomoč pri različnih virih, tudi pri zdravnikih, kar se potenja tiče. Morda obstaja alternativa, ampak žal sem na tem področju bosa.

Razmišljam o vašem strahu pred komunikacijo z drugimi, tudi pred sodelovanjem v skupini. Verjetno imate nasploh težave z izražanjem čustev - veselja, žalosti, strahu, jeze. Kot vsega, kar potrebujemo za življenje, se moramo učiti tudi čustvovanja, kako prepoznati čustva v sebi in pri drugih, kako jih obvladovati, izkazovati. Prav tako se učimo socialnih odnosov, socialnih veščin. Saj vam je znano, da je pri vsakem človeku pomembno ravnovesje med kognitivno, čustveno in socialno inteligenco. Vi navajate, da čutite primanjkljaje na vseh treh nivojih. Morda bi kazalo s kakšnim dobrim terapevtom, ki mu boste zaupali, iskati rešitve v tej smeri.

V času šolanja smo običajno vsi, tako učenci-dijaki-študentje kot tudi profesorji in seveda starši osredotočeni na uspešnost, v smislu ocenjevanja, napredovanja v izobraževalni hierarhiji. Malo ali nič pozornosti namenimo osnovnim učnim smotrom, ki jih tudi praviloma ne omenjamo in se zdi, da so samoumevna, celo dana vsakemu posamezniku. To, da sprejmemo sami sebe, da smo ponosni nase, da se znamo veseliti in jokati, da imamo v življenju neke realistične načrte, da znamo življenje uživati v vseh običajnih razsežnostih. Da znamo živeti sami s seboj. Da znamo živeti z drugimi, v skupnosti in skupaj z njimi težiti k nekim skupnim ciljem, ki niso prvenstveno povezani z našim poklicem, delom. Gre za skupne interese, aktivnosti, ki nas veselijo in niso tekmovalne narave (pohodi v hribe, kolesarjenje, tek, igranje in petje, pisanje, udeleževanje literarnih dogodkov, skupno branje, skrb za naravo, prostovoljno delo v skupinah oseb, ki so zaradi različnih razlogov na družbenem obrobju, itd).

Včasih smo na pravi poti, ko se odmaknemo od vrtanja po težavah, po neuspehih - vsaj tako se mi zdi, da je pri vas - k nekim novim ciljem, aktivnostim, ki jih še nismo izkusili. lažje nam je, če imamo pri tem oporo bližnje osebe, nekoga, ki doživlja podobno kot mi. Kako takšno osebo spoznati, če se zapiramo v svoj varni osebni prostor? Morda preko spleta, ali pa se prijavite npr. na kakšen izlet v neznano, z neznanimi osebami... Poskusite s čem novim, prisluhnite svoji intuiciji, notranjemu glasu.

Ne vem, če sem vam kaj v pomoč. Lahko se še slišiva, in posebej bom vesela, če boste našli ustrezno pomoč zase.

Žarka Brišar Slana, univ. dipl. psihologinja

Re: Življenje nima smisla

Objavljeno: 18 Avg 2021 19:32
Napisal en luzer
Hvala za odgovor. Že večkrat sem ga prebral in mi nekako zbistri misli, me usmeri.

Trudim se. Stanje ni dosti drugačno. Smisla življenja ne vidim/čutim/razumem. Poskusil bom kaj razrešiti, tako z vašo pomočjo, kot z ostalimi, ki mi preostajajo. Ne skrbite zame. Bom že nekako. Življenje ni večno, hvala bogu.

Re: Življenje nima smisla

Objavljeno: 23 Avg 2021 21:01
Napisal Outsiderka
Hej, En luzer.

Čisto slučajno sem odprla tvoje pismo in se mi je zazdelo kot da berem svoje raztresene misli. Soočam se s podobnim kot ti. Ne maram se fotkat, gledat v ogledalo, premišljevat o sebi, ker se mi zdi, da bi bilo bolje da sploh ne obstajam. Nimam pojma kaj naj v življenju sploh počnem, vse kar naredim propade kot da bi nad mano visela nesreča. Šolo sovražim, ucenje, stres, nič mi ni šlo, ker nisem imela odličnih sem se počutila kot najbolj neumna oseba na svetu. Potem sem še padla maturo in izgubila status dijaka.
Jezna sem na bogataše, ki mislijo samo nase, na vojne, ogabno človeško zgodovino, izumiranje živali, onesnaževanje, besna sem na neznani občutek praznine in padanja v prsnem košu kot da me nekaj stiska in mi ne pusti dihati. Bojim se zbližati ljudem, ker sem dolgočasna in čudaška, najraje sem sama v svoji sobi, kjer imam mir pred vsemi. Psihologinja v prvem letniku mi je diagnozirala depresijo, včasih imam boljše, včasih slabše dneve. Z uspehi nisem bila zadovoljna, zdelo se mi je da bi se mogla zamenjat z nekom, ki bi moje življenje bolje cenil. Mislila sem, da moram imeti tisoč sledilcev na omrežjih, imeti lep obraz, suho telo, in ker tega nisem dosegla sem se sovražila. Nočem se poročiti, imeti otrok, ne praznujem božiča, ne verujem v boga, maturantski plesi so butasti, small talki bedasti, ne jem mesa, nočem hodit na morje, ne maram plavanja, ne maram svojih očal, ker z njimi izgledam kot bogomolka, zakaj se noben ne pogovarja o pomembnih stvareh... Kar drugi ljudje vidijo kot normalo, se mi zdi kar malo preveč. Komur povem kaj si mislim me kar čudno gledajo tako da sem raje kar tiho. Vcasih se mi sploh ne da ukvarjat z ljudmi. Sem introvertirana, na zunaj kažem bolj malo pa še tiho sem. Spoznavanje novih ljudi me spravi v čisto paniko. Včasih se mi zdi da je z mano nekaj narobe, da sem vesoljec, da sem padla na napačen planet ... Včasih se mi zdi, da me še naše mačke ne marajo. Bolj ko za cloveštvo me skrbi za živali in naravo. Če ne bi bilo ljudi bi se planetu bolje godilo, ker nismo nič drugega kot paraziti.
Ko grem k očetu in mačehi na kosilo in se kaj šalimo se probam smejati, ampak v sebi veselja sploh ne čutim. To je najbolje opisati kot da bi lebdela sredi vesolja in bi me posrkala črna luknja. Probleme imam z vozniškim izpitom, oči pa mi motorja ne pusti voziti, ker misli da se bom kam zaletela. Pa se raje vozim z motorjem kot avtom.
Po tvojem pisanju se mi zdi, da imaš lep besedni zaklad. Mogoče bi svoja čustva izrazil v poeziji? Z veseljem bi kero prebrala.


Outsiderka

Re: Življenje nima smisla

Objavljeno: 24 Avg 2021 07:32
Napisal Lgbt++
Mogoče si pa asexual (ne čutiš spolne attraction) in aro (ne čutiš čustvene povezave z ljudmi): https://www.healthline.com/health/aroma ... ommunities.

Re: Življenje nima smisla

Objavljeno: 25 Avg 2021 23:57
Napisal en luzer
Oj, Outsiderka!

Mislim si, da ti vidiš nek smisel v življenju, le zadovoljna trenutno z življenjem nisi. Podobno kot jaz, le da je meni veliko bolj vseeno za vse. Včasih sem bil bolj dovzeten za taka razmišljanja in za vse okoli sebe.

Na kratko omenjaš nezadovoljstvo z izgledom ali morda nizko samopodobo. Nalagaš si hudo breme reševalke krivic nad ljudmi in nad svetom. Moje mnenje je, da se moramo truditi izboljševati stanje v družbi lokalno in širše, a globalnega vpliva žal nimamo in ni odgovornost posameznika in tudi ne zmožnost, da bi to dosegel.

Verjetno si nekoliko tesnobna, zaradi drugih razlogov, kot jaz. In verjetno si nekoliko mlajša in imajo družabna omrežja večji vpliv nate. Čeprav priznam, da ga imajo tudi name. A mene iz tira vrže že, ko v živo srečavam privlačne in samozavestne ljudi in se naenkrat počutim "nič" ali pa pač luzer.

Jaz bi se poročil in imel otroke, če bi vedel, da lahko preživim celo svoje življenje. Vzgojen sem v veri, a večkrat upam, da se s smrtjo vse konča, ker si ne želim, da bi se beda tega življenja slučajno lahko še nadaljevala v kakršni koli drugačni obliki.

Pogovori o pomembnih temah izčrpavajo in potrebno je znanje, da so taki pogovori smiselni. Po mojem za resne pogovore ni dovolj le lastna ideologija in predstava o nečem, ampak dodaten angažma, na tem mestu pa večina ljudi odpade s spiska in se takim debatam ponavadi izogiba, razen pod močnejšim vplivom hlapljivih in drugih substanc.

Ja, v ogledalih se enkrat vidim ostudnega, drugič pa (skoraj) sprejemljivega. Seveda prevladuje prvo navedeno. Potem se sprašujem, kaj na meni bi bilo lahko nekomu sploh všeč in pri tem ne mislim samo na fizične lastnosti. Pri fotografiranju pa me kamere ne ljubijo in ponavadi izpadem patetično beden. Ne znam se izražat. Ne znam se izražat z besedami, ne v dejanjih. Ko ti nekaj večkrat ne uspe, odnehaš.

Ugotovil sem tudi, da ne maram plesat. Zato, ker se je tudi tam treba izražat in biti kreativen. Raje delam stvari, ki so točno določene. Sem torej glup, če ne zmorem biti izviren? Plesal bi le po naprej dogovorjeni koreografiji. Pa še to se mi ne da. Raje samo opazujem druge, ki uživajo v takih dejavnostih. Kreativen sicer nekoliko sem, a moram vsako stvar premisliti v potankosti, da sem zadovoljen in jo lahko udejanjim in da jo dejansko hočem udejanjiti. Porabim preveč časa --> sem prepočasen. Šole jaz nisem sovražil. Rad sem se učil novih stvari. Rad, dokler sem se učil lahko.

Pesmi sem pisal pred nekaj leti.
Predvsem o enemu dekletu.
In nasploh o svojem svetu.
A vrgel sem proč jih, na ogenj.
Se prosto počutim, ker ni jih.
Ranljiv si, če dušo izlivaš.
Zdaj varno per men so.
Pozabil sem nanje in nanjo.

*Dejansko sem napisal nekaj pesmi v Prešernovem stilu, z različnimi rimami in z enajsterci in dvanajsterci. A kaj naj bi z njimi.
______________________________________________________________________________

Zdravo Lgbt++,

ja danes obstaja veliko raznoraznih izrazov. Ampak jaz nočem biti aseksualen. Tudi če bi bil, tega nočem sprejeti. In tudi če bi bil in če bi si priznal da sem, to ne reši nobene težave. Ker jaz hočem čutit te stvari. To je podobno, kot če bi si rekel, da sem ahumoren (nehumoren) in azanimiv (nezanimiv) in asposoben (nesposoben) in potem naj bi bile vse te težave odpravljene, ker jih znam identificirati?

Lep pozdrav obema

Re: Življenje nima smisla

Objavljeno: 03 Sep 2021 13:11
Napisal Zenica
Hojla!

Tako kot Outsiderka sem čisto slučajna naletela na to temo. Vsake par mesecev grem brati zgodbe na portalu, ker me zanima tema, ampak ob temle imam prvič nujno željo, da še sama odpišem.

Najprej - rekel si, da se ne znaš izražati z besedami, in za ta stavek ti pošiljam virtualno klofuto! Tako lepo, zbrano, odkrito pišeš, uporabljaš širok razpon besedišča ter jasno vizualiziraš svojo zgodbo, da me je čisto notri potegnilo. Pismenost je meni osebno ena najlepših vrlin, in ti si mojster v besedah. Res mislim, da imaš dar za pisanje in sporazumevanje preko besed.

Prav tako se ne strinjam s tem, da nimaš smisla za humor. Oziroma sem te v mislih že sprejela takšnega, potem pa sem prišla do tega dela:
To ni življensko, a zdravnica pravi, da ni nekih rešitev in da je to mogoče posledica depresije in se bo samo po sebi rešilo. Ne bo se. Če kdo pozna koga, ki bi se želel strokovno ukvarjati s problemom potenja, sem na volje za preizkuse.
Model se zna zafrkavati, dvakrat sem morala prebrati, medtem ko sem se režala. :D Niti malo ahumoren in azanimiv se mi ne zdiš.

Glede potenja - nekoč sem imela fanta, ki se je strašno potil in se glede tega še bolj obremenjeval. Med seksom je kar deževalo name :)). Ampak mene ni motilo, ko imaš nekoga rad, ga sprejmeš z vsem, tudi z vraščenimi nohti in potenjem vred, in midva sva se temu le še smejala. Dokler ne žvečiš na glas in z odprtimi usti, je vse ok (vsaj drugim - o svojem odnosu do sebe ti pa ne znam kaj pametnega reči, self-care in self-appreciation je trnova pot, za katero se mi zdi, da jo mora vsak sam hoditi).

Jaz tudi nimam nobenega spomina - vsaj meni pomaga, da si res, ampak res vse zapišem. Zaradi tega me je grozno strah demence ali Alzheimerjeve, zato imam s sabo vedno zvezek in vse pomembno, kar se mi zgodi, zapišem vanj (teh zvezkov je zdaj že za veliko škatlo, in ko pozabim, kdo sem, grem brati stare zapise in me pomirijo), poleg tega pa imam v službi milijon to-do list za vsak slučaj, da sem učinkovita.

In poglej - imaš smisel za besede, z Outsiderko si navezal komunikacijo tako, kot bi jo kakšen strokovnjak in menim, da bi znal odlično podpirati druge ljudi pri svojih stiskah ravno zato, ker jih tudi sam poznaš (saj veš, kako pravijo - psihologi imajo/so imeli največ težav sami s sabo), imaš trd moralni kompas ("moje mnenje je, da se moramo truditi izboljševati stanje v družbi lokalno in širše"), pretečeš lahko 10km, in še in še lastnosti, ki jih sama zelo občudujem in bi jih najbrž tudi drugi, če bi jim jih pokazal.

Tudi jaz sem že slišala za POSVET - sporoči, kako se ti zdi, mene je tudi zanimalo - brezplačno terapijo po spletu pa izvaja tudi Zavod Škatlica: https://skatlica.si/brezplacno-spletno- ... vetovanje/.

In ne zdiš se mi apatičen; prav nasprotno, navkljub depresiji (zaradi katere si predstavljam, da se počutiš, kot da so tvoja čustva zavita v vato in skoraj nedostopna, saj depresija povzorča kemično neravnovesje v tvojem telesu, antidepresivi pa najbrž tudi) čutiš življenje, kako bije v tvoji krvi in se na vse pretege boriš, da bi se počutil živo; šel si k psihologu, šel si k psihiatru; ko antidepresivi niso delovali, si večkrat preizkusil druge; pisal si na tem portalu, večkrat si klical telefon za pomoč, uau! Vedno znova in znova se upiraš tej apatiji in to se mi sploh ne zdi lastnost nekoga, ki je obupal ("Ko ti nekaj večkrat ne uspe, odnehaš."). Zelo močno se mi zdi lastnost nekoga, ki si absolutno ne želi odnehati. Ampak pač na svoj način.

Zakaj bi živel? To je kar pomembno vprašanje, kajne? In vsi ostali izgledajo, kot da ga imajo pogruntanega, razen tebe.

Ampak saj ti ni treba. Življenje ni prisila, ni nekaj, kar moraš 'oddelati', da povrneš, kar je bilo vloženo vate. Ni nekaj, kar zapravljaš, če ga ne živiš tako, kot si predstavljaš, da bi ga mogel - ali kot si si ustvaril vizijo, da bi ga želel. Tu res ne vem, kaj reči - in ni moje mesto ali vloga, da svetujem, želela sem ti samo malo odpisati, da se morda počutiš malo manj sam. Dolga leta sem se tudi sama počutila tako, in ne znam zares pokazati s prstom na to, kaj se je spremenilo. Mislim, da se je začelo z enim takim čisto preprostim fear-of-missing-out, "aja, ampak tole si pa še želim narediti, preden umrem" ali pa "če mi je že uspelo našparati 1000 EUR, kera škoda, da nikoli ne bom videla Zanzibarja ali kakega drugega random otoka na svetu". Prisežem, potem sem si kupila karto na Zanzibar.

V bistvu ti samo želim vsoooo srečo z iskanjem tega, da bi imel kaj od življenja. Menda je smisel življenja v tebi, enostavno v tem, da si živ, in je to dovolj - pravi moj sodelavec, češ da je to dojel, ko je bil v bolnici in je že mislil, da umira - ampak take stvari je težko razumeti, dokler jih sam ne začutiš, sam pa se ne moreš prisiliti, da jih začutiš.

p.s. - a ti glasba vzbuja kakšne občutke? Kaj pa živali? Narava? Vožnja s tvojim mopedom? Kaj pa če imaš samo neko predstavo, kako bi morali izgledati občutki - tako kot zase praviš, da nimaš smisla za humor, pa si se vsaj dvakrat v tekstu zafrkaval? Če se tako počutiš že od začetka osnovne šole, si mogoče enostavno tak, kot si, in nima smisla poskušati ccelo življenje iskati neke čarobne palčke, ki bi te naredila drugačnega. Recimo čisto ok je, da ne maraš plesa, jaz ga mrzim iz dna duše in še veliko drugih ljudi tudi.

Re: Življenje nima smisla

Objavljeno: 13 Sep 2021 22:29
Napisal en luzer
Hej, zdravo Zenica (in ostali, ki se vam ljubi prebijati čez gore nastalih zapisov)!

Tvoje sporočilo sem prebral prejšnji ponedeljek. To je bil dan po zelo težkem in čudnem dnevu, enemu najhujših v zadnjem času. V nedeljo sem šel po dolgem času k maši. Tam sem videl kar nekaj ljudi, predvsem pa mi je v oči padlo nekaj mladih okoliških parov. Seveda sem se takoj začel slabo počutiti in se spraševati zakaj v mojem življenju ni vse tako enostavno. Zdi se mi, da so mojo generacijo starši, šolski sistem in celotna družba vzgajali drugače, kot pa so vzgajane generacije, ki so samo slabih 10 let mlajše od mene.

Popoldne sem se dobil z dvema prijateljema na pijači v gostilni, kjer je delalo par kelnarc in z eno sem se malo zagovoril. Vprašanja pa so bila tudi o preteklosti na ljubezenskem področju, ki je pri meni zelo žalostna. Potem se je temu prištela še moja nesposobnost pogovarjanja. Potem smo se odpravili drugam in jaz sem se peljal sam. V tem času so me popadli tako slabi občutki, da sem se odločil, da se ne morem več družit in da grem domov. Če bi vztrajal v druženju, ne bi mogel več izustiti besede, ker sem čutil cmok v grlu, pekoč občutek v prsih in nisem več mogel razmišljati o pozitivnih stvareh. Bil sem v nekem čudnem stanju. Bil sem zelo hud. Najraje bi koga pretepel. Brez besed, brez vprašanja, brez razloga bi najraje koga udaril čez čeljust. Vsakega, ki bi mi prišel na pot in me imel samo namen karkoli vprašati. Važno pa mi je v resnici bilo samo, da mi dajo vsi mir, da ne bi nikogar srečal, ker se nisem imel niti najmanjše želje s komerkoli pogovarjat. Ko sem prišel domov, sem vzel dve piksni pera, šel proti gozdu na bližnji travnat hrib in se najmanj eno uro jokal. Tako hudo mi ni bilo po mojem še nikoli. Ne na tak način. Imel sem že drugačne izpade, takšnega pa ne. Imel sem resno željo/namen, da se bo treba kmalu (najkasneje v nekaj letih) ubiti, ker tako ne gre več naprej. Ni mi jasno, kako se mi je lahko razpoloženje tako hitro in ekstremno spremenilo, zaradi nekaj sprožilcev, ki jih je bilo v tistem dnevu.

Potem sem prebral tvoje sporočilo in bilo je nekaj najlepšega. Res si se potrudila, prebrala dosedanje zapise in opisala svoje izkušnje in napisala komentar ob pravem času in brez da bi prosil za to. Nevem s čim si se soočala ti/se soočaš in nevem s kakšnim namenom bereš ta forum, a skratka, hvala.

Želim si, da bi srečal neko dekle, ki bi dalo priložnost tako zagamanemu človeku, kot sem jaz. Nevem kako je mogoče, da sem hkrati zelo čustven, pa tudi ravnodušen. Upam da so bo neka stvar premaknila v meni, da se bo nekaj spremenilo in dalo smisel vsemu.

Naj omenim še, da sem šel na bovnovo terapijo in da trenutno pijem neke čaje za ledvica, želodec in za pomirjanje (zaradi slabega spanca). Nevem ali naj razmišljam o zdravljenju z bioresonanco. Izvedeti moram, ali lahko pomaga proti prekomernemu potenju. Čez en mesec imam posvet pri plastičnem kirurgu za ukleščenje živca, kar naj bi pomagalo, da bi se nehal potiti na določenih predelih. A tega se bojim in ne verjamem v pozitiven rezultat, ker je poseg rizičen. A to je vse, kar mi je osebna zdravnica svetovala in če bi zavrnil posvet bi izpadlo, kot da prihajam samo jokat o svojih problemih, ponujene rešitve pa nočem sprejeti.

Če je med svetovalci na tem forumu ali drugje kdo, ki ve kaj svetovati o bioresonanci se priporočam za mnenje, ker se moram kmalu odločiti o nadaljnih korakih, ki mi še preostajajo.

Lep pozdrav in hvala.