Življenje nima smisla

Vprašanja na tosemjaz.net.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Življenje nima smisla

Uredništvo » 16 Sep 2021 09:44

Odgovor svetovalke
_________________

Malo bom vskočila v meni zelo zanimivo odzivanje, pogovor o temah PRAZNIN, ki je kar pogosto zadnje čase. Morda pa se motim, in je to samo moja profesionalna deformacija, da so te teme pogoste. Morda sem samo jaz bolj pozorna nanje.

Nisem (še?) že čisto pozabila časa odraščanja svojih otrok, in tudi njihovih vrstnikov. Zdi se mi, da se je njihovo odraščanje zavleklo, v primerjavi npr. z mojo generacijo. Nekako med 25. in 30. letom so se toliko postavili na noge, da so vedeli, kaj so in kaj hočejo postati. Zdi se mi, da se dozorevanje zdaj premika že k štiridesetim. Mislim na zrelost kot tisto stopnjo, ko najdemo ravnovesje v sebi, ko sprejmemo sebe z vsem dobrim in manj dobrim v nas, ko se zavedamo svojih moči in omejitev, ko spoznamo, da je življenje vsakdanje prepletanje obveznosti in tistih dejanj, ki nas vzradostijo kot otroka v igri. Ko se zavemo, da smo drugačni od drugih, in nas to ne moti, ampak to jemljemo kot svojo osebno izbiro. Ko ne rečemo, tak sem se rodil, takšnega so me vzgojili, ampak da se zavemo, sem, kakršen želim biti. Lahko se sicer spremenim, najbrž se bom, ampak določene črte moje osebnosti so moja hrbtenica. Brez njih izgubim ugled pred samim seboj.

Morda si ti zdaj v nekem takšnem obdobju, ko vzpostavljaš ravnovesje v sebi. Včasih ti procesi potekajo nezavedno. Občutja, ki jih opisuješ za zadnji vikend, so intenzivna, spontana, tudi boleča. Takrat moramo biti sami s seboj, vsi drugi so moteči. Napetost se lahko prelije v agresijo, seveda, tudi zato je bolje biti sam. Zakaj bi moral zdaj in vedno živeti kot drugi? Si najti dekle, se poročiti, imeti družino, biti srečen ...Vsaj navzven, za druge. Si nabirati osrečujoče izkušnje iz zvez z dekleti? Vedno in povsod blesteti v pogovorih, zafrkancijah, čvekih, v kavarniškem besedičenju?

Morda si, zdi se mi, kar zahteven do sebe in do drugih. Ne moreš se pogovarjati kar tako, kot o vremenu na primer. Morda si perfekcionist, raje imaš red, postopke, procedure kot spontanost, improviziranje, ustvarjanje nečesa novega, npr., da isto znano stvar poveš na čisto nov izviren način. Si pač drugačen, sprejmi se prav tak, kot si, ne pretvarjaj se pred seboj in drugimi. Nehaj se primerjati z drugimi. Bodi ti, takšen kot si. To te bo sprostilo in tudi vse drugo bo morda lažje steklo.

Da bi bilo življenje brez veze, če ne gre po nekih regelcih, mi nekako ne sede. Mi diši po vdaji, ampak življenje ni borba. Da, včasih tako rečejo tisti, ki so težko zboleli, in se borijo za življenje, proti bolezni. Ampak tudi izguba volje do življenja je bolezen, navsezadnje. Torej nam ostaja borba za življenje, v tem zna biti rešitev.
Enostavno in težko obenem, vem.

Upam, da nisem še bolj zavozljala tvojega razmišljanja (sem te prej vikala?). Kar pa se tiče bioresonance, sama nimam izkušnje z njo. Imam pa precej znancev, tudi prijateljev, ki imajo z njo zelo dobre izkušnje, tako pri alergijah kot tudi težavah z nespečnostjo, npr. Potrebno pa je najti res dobre izvajalce, sem prepričana, da boš znal poiskati.

Se še slišiva, bereva, prav ?
Žarka Brišar Slana, univ. dipl. psihologinja
en luzer
Objave: 6
Pridružen: 11 Jul 2021 17:27

Re: Življenje nima smisla

ObjavaNapisal en luzer » 17 Sep 2021 17:39

Vem, ponavljam že večkrat povedane stvari. Praznina je problem! In to da me nič ne vzradosti in da mi nič ne daje veselja. Ni več otroške igre in ni sreče, ki sem jo ob tem doživljal.

Jaz se počutim ali doživljam kot odrasel moški. Se bolj sprejemam, kot sem se v preteklosti. Preizkusil sem veliko stvari in videl v čem nisem dober in sem tudi pomirjen s tem. Preveč sem pomirjen s tem, da mi ni treba nikomur nič dokazat. Zato verjetno nimam nobenih ambicij. Prevečkrat sem videl, da se v nečem ne odrežem dobro in sem zato izgubil interes. Trenutno se ne morem spomniti ničesar v čemer bi blestel in bi lahko počel v življenju.

Pravite naj odmislim primerjave z drugimi. Že sedaj ne živim kot drugi in tudi nimam več potrebe, da bi živel tako. Imam svoja prepričanja, katerih ne vsiljujem drugim, niti nimam potrebe razglabljati o njih.

Vedno sem se želel poročiti. Poroka se mi je zdela nekaj pomembnega in tudi tradicije povezane z njo so mi bile všeč. Poročil bi se še vedno, od tradicij pa sem se odvrnil. Poroko bi rad imel samo z nevesto, matičarjem (župnikom), brez prič, brez svatov. Nočem nekih tradicionalnih mlajev in šrang, čeprav so to lepi običaji, a jaz ne morem biti del njih. Neko slavje bi imel potem, ko bi formalnosti bile že opravljene. In to brez nekih govorov in rezanja tortice, metanja pušelca in snemanja podvezice. Ampak, koga naj bi sploh povabil na slavje, če pa nisem del nobene družbe. Ha, pa se stvari zapletejo. Oh, in sovražim ples in pogovore… In rad imam drugačno glasbo, drugačno kot večina. Nočem instantnih stvari. Otroke sem si tudi zelo želel. Sedaj pa se bojim, da ne morem preživeti celotnega življenja, ki mi je odmerjeno, zato si otrok hkrati želim in ne želim imeti.

Ni potrebe, da bi »blestel« v pogovorih, zafrkancijah, besedičenju, rad bi imel le vsaj majhno sposobnost tega. Rad bi čutil hotenje po pogovarjanju, ne pa da imam odpor in da čutim slabost.

Na zadnjem posvetu pri psihologinji sem dobil nalogo, da razmislim in določim vsaj pet stvari v svojem življenju na katere sem, oziroma, zaradi česar sem ponosen. Razmislil bom in poskušal najti teh 5 stvari, a hkrati bom navedel tudi argumentirane neuspehe zaradi katerih me je tudi sram. Nasprotje ponosa…

Ponosen bi bil, če:
- bi imel lastno hišo, a te še dolgo ne bom mogel imeti
- bi me družba opazila, ne pa da me ignorira
- bi me punce hotele, ne pa da vidim odpor v njihovih očeh
- bi šolanje opravil z lahkoto, ne pa da sem se mogel ogromno učiti, da sem komaj opravil izobraževanje. Počutim se neumen.
- bi izpit za avto in moped opravil z manj urami, ne pa da sem bil tako nedojemljiv. Sicer sedaj solidno upravljam oboje in še nisem imel incidentov.
- bi z vztrajnostjo pri teku dosegal boljše rezultate, pa jih ne morem. Bolijo me tudi kolena. V bistvu nisem dober v nobenem športu, še posebej ne v skupinskih.
- bi šiht opravljal z lahkoto, ne pa da komaj za silo opravljam, kar mi je zadano
- bi osvajal nova znanja in bi si dejansko kaj zapomnil. Ne vem če sem si v zadnjem letu do dveh sploh kaj zapomnil.
- bi se na odrih dobro počutil. Če bi bil ljubljenec publike, bi razvijal pevske sposobnosti in jih lahko morda tudi unovčil
- bi v gasilski ekipi bil bolj uporaben, ne pa da sem bil del ekipe le zato, ker ni bilo na razpolago drugega
- itd

Ponosen sem:
- da sem v življenju že veliko fizično delal (inštalaterska dela, dela v proizvodnjah, v laboratoriju, doma pri gradnji hiše, pri košnjah, v gozdu, pri melioracijah, …)
- da imam čut za pravičnost, logičnost, čut za ekologijo in ohranjanja narave, za lepo arhitekturo in za lepo urejeno krajino. To me hkrati tudi spravlja v slabo voljo, ker ne morem vplivati na večino teh stvari ali pa lahko v neznatni vrednosti.
- da imam glasbeni posluh (čeprav mi to verjetno večkrat škodi, kot koristi)
- ?

Ne vem, zakaj sploh še pišem. Morda zato, ker se hočem za vsako objavo potrudit in moram razmišljat in s tem ustvarjam zaključke in si ustvarjam fokus. In zato ker kljub vsemu še vedno iščem »smisel«.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Življenje nima smisla

Uredništvo » 07 Okt 2021 11:00

Odgovor svetovalke
_________________

Kar nekaj časa že razmišljam, kako se odzvati na tvoje zadnje sporočilo. Zelo zgoščeno, bogato. Opisal si se, tak kot si. In, zelo iskreno, zanimiv mladi mož si. Po mojem mnenju je kar nekaj mladih žensk, ki bi bile vesele tvoje družbe. Ki razmišljajo podobno kot ti, in imajo sorodne poglede, interese. So pa prav tako neopazne, nevešče komunikacije. Tako je malo možnosti, da se srečate. Pa vendar, možnosti so, tudi preko spletnega dopisovanja, najprej, in zatem spoznavnega srečanja.

Tvoje zapisane besede izražajo zrelost. Imaš želje, ki so uresničljive. Znaš delati, različne stvari. Raje deluješ kot razmišljaš, kombiniraš. To, da nimaš pretiranih ambicij, je čisto sprejemljivo. Zakaj bi tekel na čas, če lahko tečeš preprosto za užitek, za opazovanje narave, za meditacijo v sebi ? Tek je lahko preprosto sproščujoč.
Že to, da tečeš, je tvoja zmaga.
Gibanje nam je dano v zibelko. V gibanju se rodijo najboljše ideje. Med hojo se nam porodijo dobre zamisli. Če ne drugega, s sprehoda pridemo boljše volje, kot tedaj, ko vstanemo izza računalnika. V hribih najdemo recimo drugačno družbo kot v kavarnah v dolini.

Do sebe si kritičen, morda celo preveč. Prej pomisliš na svoje slabosti, pomanjkljivosti kot na svoje močne, pozitivne lastnosti. Tvoja želja, da najdeš sebi sorodno dušo in si ustvariš družino, je povsem izvedljiva. Že to je močan motiv, da osmisliš svoje življenje. Iskanje sorodne duše, ne na silo in na vso moč, pač pa tako nekako neopazno, nevsiljivo, a ves čas. Nič se ne mudi, vse pride ob svojem času. Skozi prijateljstvo, skupne aktivnosti. Morda obiskovanje predstav? Si morda omisliš abonma? Ali obiščeš kinodvorano, teater, koncert, galerijo, kadar opaziš kaj zanimivega, lepega.

Življenje predstavlja niz dogodkov, ki mu spremenijo ritem, mu dodajajo barve, melodijo. Žal večino ljudi delo, službo doživlja kot nujno zlo, sredstvo za zaslužek, za preživetje. Če v njem najdeš vsaj kanček smisla, če te nanj vežejo skupni dogodki s sodelavci, ponos na to, da delaš prav tu, je to že dober temelj, da si lahko zadovoljen.

Smisel običajno spoznamo, ko nam nekaj pomembnega umanjka, ko se znajdemo v precepu, ko se dnevna rutina spremeni, poruši. In potem si rečemo, aha, to mi veliko pomeni, ves čas je tu, a ne znam prav opaziti, ta smisel namreč. To je tako, kot pravijo, da se zavemo zdravja, ko se nam poruši, ko zbolimo. Ali ko iščemo srečo, nekaj posebnega, velikega, vznesenega, in potem odkrijemo, da je sreča v majhnih stvareh. V živem cvetu na kaktusu, ki smo ga pozabili zaliti. V bistri vodi, ki nas odžeja in ohladi na pohodu. V blesku v očeh osebe, ki jo srečamo.

Torej, smisel je v tebi, živi s teboj, morda se ga še ne zavedaš, a tu je, slutim ga.

Žarka Brišar Slana, univ. dipl. psihologinja