Pomoč

Vprašanja na tosemjaz.net.
smileyy

Pomoč

ObjavaNapisal smileyy » 09 Okt 2020 16:43

Živjo! Stara sem 14 let in se režem od 10 leta - tega nihče ne ve. Zadnje čase sem vedno več premišljevala o tem, da bi mi terapija mogoče celo vsaj malo pomagala. Ampak nevem kako to povedati mami. Sama pravi, da bi naredila vse kar lahko, da bi mi pomagala. Zaradi šole se vedno jočem saj me je strah. Problem je, da nevem česa me je strah saj imam zelo dobre ocene, veliko dobrih prijateljev in tudi nihče mi ne daje pritiska za ocene saj so mami ocene tako rečeno brezveze. Jočem dobesedno vsako jutro pred šolo in po šoli saj me je v trenutku strah za naslednji dan. Enakon je čez vikend. Za ocenjevanja se učim vsak dan pred testom po 6 ali 7 ur in tudi zjutraj. Od začetka teg a šolskega leta sem bila že velikokrat tik pred tem, da bi se onesvestila. Vsak dan imam glavobol, mi je ZELO zelo slabo, pozabljam preproste stavari npr. dni, mesece, imena itd. in včasih kako mi je ime in tudi majhne stvari, ki bi jih morala narediti npr. pospraviti šolsko torbo. Pravtako med tem, ko se mi to vse dogaja tudi ne vidim ali pa vidin ZELO slabo in tudi ne slišim stvari ali ljudi. Tudi nog in rok ne čutim, zato če se le lahko se takoj vsedem. O samomoru premišljujem pa že od 7 ali pa 8 leta ; trikrat sem pa ka že poskusila izpeljati ampak se ni izšlo. Nevem več kaj naj naredim. Prosim pomagajte čim prej,
Hvala, lep dan/noč.
Pipica1000

Re: Pomoč

ObjavaNapisal Pipica1000 » 12 Okt 2020 15:29

Pozdravljeni!

Upam da nikogar ne moti da sem se vključila pri tej temi ampak ima eno podobnost seveda najprej lepo odgovorite njej ker vidim da ima hude težave moj problem je da tudi jaz velikokrat kaj pozabim ves čas sem zmedena in premisljujem kaj moram naredit vsak moj korak premišljujem tudi za preproste stvari kot umivanje zob ali oblačenje porabim veliko časa samo razmišljanje mi ga vzame še več po učenju pa sploh vsa zmedena sem pozabim imena in kateri dan je pa kaj noram narediti zadnje čase tudi slabo vidim na tablo zelo megleno kar mi ovira osredotočenost nevem ampak včasih pa dobro vidim odvisno je tudi kako se prehranjujem in tako se prilagaja moj vid vseeno pa razmišljam o lečah. Nevem kaj naj včasih tudi preslišim budilko in ves čas sem zmedena.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Pomoč

Uredništvo » 17 Okt 2020 06:47

Odgovor svetovalke
___________________

Lepo pozdravljeni.

Hvala, da sta se obrnili na nas in spregovorili o svoji stiski. Menim, da sta vajini zgodbi zelo različni in čeprav je opaziti podobnosti v simptomih, gre za zelo drugačne razloge, zato vama bom odgovorila ločeno.

Smileyy, najprej se ti opravičujem za tako pozen odgovor. Vedno se trudimo, da čimprej odgovorimo, žal nam pa tokrat ni uspelo.
Toplo ti priporočam obravnavo in terapijo, na katero si že sama pomislila, saj gre za zelo veliko stisko, ogromno nepredelane tesnobe, strahu, žalosti in nemoči. Vse to je povezano s tem, kako se vsak dan počutiš, o čem razmišljaš, s prepričanji, ki jih imaš o sebi, o svetu. Menim, da to vpliva tudi na tvoje telesno počutje (glavobol, slabost, težave z vidom), na spomin (pozabljivost), v bistvu je vse skupaj zelo kompleksno in med seboj povezano.

Verjamem, da ti ni lahko povedati mami, a boš ravno pri njej dobila največ podpore. Seveda ji bo težko slišati, kaj se ti dogaja, saj mamam je hudo, ko otroci trpijo, ampak naj te to ne ustavi. Če si že večkrat poskušala s samomorom, potem mama verjetno že ve za tvoje težave, sploh pa če veliko jokaš in se vsak dan slabo počutiš. Zelo pomembno je, da imaš nekoga, ki bi vse naredil zate, tako da je pogovor z mamo prvi korak. Nič hudega, če boš jokala, ko boš govorila o svojih občutkih in težavah, povej ji, da ne veš, kaj se ti dogaja, bi pa zelo rada vedela. Poskusi se opogumiti, prepričana sem, da bo mama hvaležna in srečna, ker si se ji zaupala, čeprav ji ne bo lahko.

Nadalje pa predlagam pogovor s šolsko svetovalno službo ali pa splošnim zdravnikom, lahko tudi pokličeš v Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov. V vsakem primeru ti mora nekdo od omenjenih napisati napotnico za psihologa, zato je pomembno, da je mama s tabo, saj je za to potrebno soglasje staršev.

Četudi se ti ta korak zdi zelo naporen, te toplo spodbujam, da ga narediš, saj potrebuješ obravnavo in terapijo, kjer boš skozi pogovore s psihologom/psihologinjo predelovala svoje občutke in stisko, tako pa tudi ugotovila, zakaj sploh prihaja do vsega tega. Tako boš počasi začela to stisko razreševati, kar pa ti bo po vsej verjetnosti olajšalo tudi telesne simptome.

Če meniš, da nikakor ne bi zmogla do psihologa, so pa na voljo tudi telefonske linije za mladostnike s samomorilnimi nagnjenji: TOM telefon (116 111, vsak dan od 12h do 20h), Klic v duševni stiski (01 520 99 00, vsak dan med 19h in 7h) in pa zaupni telefon Samarijan (116 123, 24 ur na dan). Te linije so anonimne in zelo primerne za mladostnike, ki ne morejo osebno k psihologu, te pa vseeno želim opogumiti za obisk strokovnjaka, saj bo tako pristop k tvojim težavam bolj celosten.

Pipica, tudi tebi svetujem obisk splošnega zdravnika ali šolske svetovalne službe, saj se mi zdi pomembno, da se o svojih težavah pogovoriš s strokovnjakom, ki ti bo znal svetovati, kaj storiti. Tukaj na forumu je včasih težko točno vedeti, zakaj imajo mladostniki določene težave, zato radi svetujemo obisk pri zdravniku in kasneje psihologu, kjer dobite priložnost za pogovor in razreševanje stisk, kar pripomore k izboljšanju simptomov.

Obema želim vse dobro, pa srečno!
Marjetka Gojkošek, mag. psihologije