Čustva

Vprašanja na tosemjaz.net.
para

Čustva

ObjavaNapisal para » 01 Okt 2020 18:16

Ali je normalno, da na nikoli nikogar ne pogrešam? Zadje čase ugotavljam, da sem bil v preteklosti precej nesrečen, čeprav se nisem počutil žalostnega. Ugotovil sem tudi da sem zelo občutljiv (hitro se mi spremeni razpoloženje, če se mi zgodi kaj neprijetnega, ali pa če samo razmišljam o čem). Pogosto se tudi dogaja da mi v glavo skačejo dogodki iz preteklosti, ki jih interpretiram kot neprijetne, najpogosteje pa so to socialne interakcije.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Čustva

Uredništvo » 04 Okt 2020 14:19

Odgovor svetovalke
__________________

Pozdravljen,

vprašanje, ki se mi je porodilo ob tvojem zapisu je kakšni so tvoji stiki z ljudmi? Imaš ob sebi ljudi, ki se jim lahko zaupaš, ki te poslušajo, podpirajo? V kolikor ti tega manjka bi rekla, da to, da drugih ne pogrešaš ni nič tako nenavadnega. Ljudje navezujemo stike z drugimi preko pogovora, ki nam daje občutek bližine, povezanosti. V kolikor ta manjka, ostaja naša povezanost z drugimi na površinski ravni. Iz tega se navezujem tudi na tvoj občutek nesrečnosti, ki je lahko povezan s tem. Ugotovil si, da nisi bil žalosten, ampak nesrečen. Če prav razumem beseda nesreča zate pomeni bolj pomanjkanje nekega smisla in motivacije v življenju. Mogoče tudi pomanjkanje bližine, stika. Menjavanje razpoloženja in na trenutke mogoče celo razdraženost, bi lahko prav tako bilo povezano s tvojim splošnim nezadovoljstvom.

Ugotovil si tudi, da imaš veliko enih misli, ki se kažejo kot dogodki iz preteklosti. Zdi se mi, da se počutiš nekako ujetega v svojih mislih in posledično tudi v svojih čustvih. Napisal si, da misli interpretiraš kot neprijetne in že tukaj se lahko morda skriva tvoja stiska. Morda si misliš “tega si ne smem ali nočem misliti” in potem je tvoje počutje še slabše. Pomembno se je zavedati, da so misli samo misli in da ni vse kar mislimo tudi res. Poskušaj se fokusirati na sedanjost, razmišljaj o tem, kaj ti je trenutno pomembno, kaj je tisto v čemer bi lahko našel nek smisel in zadovoljstvo. Je kakšen hobi, aktivnost ali kaj podobnega mogoče tisto, da ti daje občutek zadovoljstva? Poskušaj sprejemati svoje trenutno počutje brez, da ga poskušaš na silo spreminjati. Ko začutiš, da si preveč v “svoji glavi” pojdi ven v zunanji svet, spomni se kje si zdaj, kaj rabiš trenutno ob sebi. Če sem prav razumela so ti socialne interakcije neprijetne ali so ti bile v preteklosti? Zagotovo ni lahko podoživljati neprijetnih trenutkov, ampak mogoče lahko razmišljaš o tem, če bi v prihodnje lahko kaj spremenil, kaj si želiš od ljudi, od stikov z drugimi?

Upam, da ti je moj zapis kaj pomagal, v vsakem primeru pa toplo priporočam še, da se pogovoriš s kom, ki mu zaupaš tako, da ne boš več sam s svojo stisko.

Želim ti vse dobro,
Tjaša Hrženjak, mag. zakonskih in družinskih študij
para

Re: Čustva

ObjavaNapisal para » 05 Okt 2020 13:19

Imam prijatelje, ki so bili večinoma iz istega razreda na oš in gimnaziji, in sem z nekaterimi zelo blizu. Tako da imam ob sebi ljudi, ki jim zaupam tudi najglobje stvari in me poslušajo. Res pa je da nisem bil nikoli blizu s starši, zdaj se malo več pogovarjam, ampak mi to ne pomeni dosti. Mama mi je rekla da slabo komuniciram, ampak ne vem točno kaj je hotela s tem povedati.
Res je da moje misli zelo vplivajo na moja čustva in razpoloženje. Če so misli le misli in ni nujno da so resnične, kaj potem sploh je res. Jaz zelo težko prenašam negotovost, saj me naredi izredno živčnega. Rad bi se fokusiral na sedanjost, ampak je težko. Vedno mi misli skačejo na preteklost ali pa na prihodnost, zato sem pa tudi velikokrat zmeden in ne vem kaj sem hotel storiti, ker sem nisem razmišljal o sedanjosti.
Mislim, da je življenje v sedanjosti precej ozkogledo, ker potem težko predvidevaš in vidiš vzorce in večjo sliko, jaz pa rabim neko "vizijo", ki ji lahko sledim, saj drugače življenje nima smisla. Resno vsakič ko sem razmišljal o tem sem prišel do enake ugotovitve, da je naš glavni cilj imeti potomce. Če tega naši predniki ne bi dosegli, nas ne bi bilo tukaj. Všeč mi je pa ideja, da pač živiš in lahko s tem življenjem narediš karkoli, ker je koncu koncev vseeno kaj narediš. Fora je da bi bilo veliko veliko lažje živeti srečen. Sreča pa ni cilj, ki ga lahko aktivno loviš.
Te socialne interakcije pa so bile po reviziji vedno neprijetne, čeprav se nekatere niso zdele ne prijetene in ne neprijetne.
Malo stvari mi daje občute zadovoljstva. Vse kar mi je všeč pa ni ravno zdravo dolgoročno. Sem že zaupal neakterim mojo stisko, ampak ni to to. Po navadi vidim, da tako na druge prenesem veliko večje breme kot si ga snamem s sebe. Zdi se mi, kot da se jim smilim kar mi pa sploh ni všeč. V resnici nič ne želim od stikov z drugimi

"Poskušaj sprejemati svoje trenutno počutje brez, da ga poskušaš na silo spreminjati. Ko začutiš, da si preveč v “svoji glavi” pojdi ven v zunanji svet, spomni se kje si zdaj, kaj rabiš trenutno ob sebi."
Hvala za to poved, nikoli nisem razmišljal na ta način.

"Zagotovo ni lahko podoživljati neprijetnih trenutkov, ampak mogoče lahko razmišljaš o tem, če bi v prihodnje lahko kaj spremenil, kaj si želiš od ljudi, od stikov z drugimi?"
Sem že kar precej razmišljal o teh trenutkih in nikoli nisem prišel do ničesar, kar bi lahko spremenil. To je vse nekako avtomatsko učenje. Po premisleku si nič ne želim od stikov z drugimi. Všeč so mi tisti s katerimi se lahko šalim, prijetno pa mi je pomagati vsem, ki me prosijo za to.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Čustva

Uredništvo » 05 Okt 2020 15:04

Odgovor svetovalke
____________________

Ponovno pozdravljen,

hvala za tvoj odziv in sporočilo. Vidim, da si res dojemljiv fant in si veliko razmišljal o sebi in svojem delovanju. Dobro je, da imaš prijatelje, s katerimi se lahko pogovarjaš in jim lahko zaupaš, napisal pa si, da nimaš preveč dobrega odnosa s starši. Družina je vseeno prvo okolje v katerem se učimo funkcionirati v svetu, se učimo komunikacije z drugimi in si na podlagi vseh teh vtisov ustvarjamo mnenje o sebi. Mogoče od tam izhajajo nekateri tvoji vzorci, ki se sedaj kažejo v interakcijah z drugimi ljudmi, napisal si namreč, da ti pogovor s starši ne pomeni veliko in hkrati, da nič ne želiš od stikov z drugimi. Bi lahko bilo to, da nič ne želiš od drugih povezano s tem, da ti je nekaj manjkalo v odnosu s tvojimi starši? Nikakor tega ne trdim, samo razmišljam.

Zagotovo človek rabi vizijo, motivacijo, smisel, zaradi katerega se zjutraj vstanemo iz postelje. Napisal si, da če niso misli resnične, da kaj potem je. S tem sem mislila bolj to, da se velikokrat zgodi, da si nekaj mislimo, da se bo zgodilo in se potem te stvari ne uresničijo. Mi smo pa zaradi vsega tega razmišljanja več dni bili v stiski, zgodilo pa se ni nič od tega, kar smo predvidevali. Porodila se mi je ena metafora katero bi želela deliti s teboj: Predstavljaj si, da si voznik avtobusa. Na avtobusu so tvoja čustva, misli, telesna stanja, spomini in izkušnje, ki so zamaskirani kot potniki. Nekateri izmed teh potnikov so strašljivi, grozijo ti kam moraš peljati in kaj moraš početi. Zdi se, da si z njimi sprejel en dogovor, da boš dokler bodo ostali potuhnjeni v ozadju avtobusa naredil vse kar rečejo. En dan se naveličan odločiš, da želiš odstraniti te potnike. Greš v zadnji del avtobusa, jih poskušaš potisniti iz avtobusa, seveda brez uspeha. Ne opaziš, da si medtem ustavil avtobus in da vse kar počneš je, da se ukvarjaš s potniki. Ker se nič ne zgodi, se vrneš na svoj sedež in delaš tako, kot ti rečejo potniki. Sploh ti več ne rabijo reči zavij levo, ker že sam veš, da moraš zaviti levo, ker si predstavljaš, da je to edina pot. Bolj se ukvarjaš s potniki, večjo moč imajo nad tabo. Nakar se nekega dneva zaveš, da ti ni nobeden izmed potnikov storil nič žalega, čeprav so grozili, da ti bodo. Potniki ne morejo narediti ničesar, kar ni v skladu s tvojimi željami.

Ne pusti, da ti potniki stojijo na poti k tvojemu cilju. Dejstvo je, da se bodo misli, čustva, spomini itn. vedno pojavili in največ kar lahko naredimo je, da ne ustavimo avtobusa in se ukvarjamo samo z njimi.

Svetujem ti, da se obrneš v svetovalnico Posvet, kjer nudijo brezplačno psihološko pomoč. Razumem, da si se v preteklosti že obrnil na ljudi in se ti je zdelo, da si breme prenesel, vendar kljub temu svetujem, da vsaj poskusi, če ti ne bo všeč si lahko še vedno premisliš.

Želim ti vse dobro,
Tjaša Hrženjak, mag. zakonskih in družinskih študij
para

Re: Čustva

ObjavaNapisal para » 06 Okt 2020 00:10

tale metafora pa je zelo dobra haha, me je spravila v boljšo voljo. Mene zdaj zanima kaj pa vi želite od stikov z drugimi, ker jaz res ne razumem tega.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Čustva

Uredništvo » 07 Okt 2020 22:05

Odgovor svetovalke
____________________

Ponovno pozdravljen,

mislila sem v smislu, da ponavadi želimo od drugih, da nas sprejemajo, poslušajo, spoštujejo, da se počutimo dovolj varni, da lahko z drugimi delimo svoj notranji svet, da nas podpirajo, nam stojijo ob strani, nas potolažijo, ko to potrebujemo itn. Seveda se tudi sami moramo truditi v smeri, da to nudimo drugim. Tako dobimo občutek vrednosti, ljubljenosti, ki je izjemno pomemben in nas "zapolni".

Lepo te pozdravljam,
Tjaša Hrženjak, mag. zakonskih in družinskih študij