Skrbi

Vprašanja na tosemjaz.net.
scaredgirl
Objave: 45
Pridružen: 24 Okt 2016 13:44

Skrbi

ObjavaNapisal scaredgirl » 18 Jun 2020 20:24

Prosim, da ne objavite javno.

/Izbrisano v uredništvu/
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Skrbi

Uredništvo » 19 Jun 2020 10:45

Odgovor svetovalca
__________________

Pozdravljena,

ja tale corona virus nam pa daje vetra… Življenje nam je obrnil na glavo, pa zgleda da še ni konec. Da ne razmišljam o problemih gospodarstva, pa vračilu kreditov…, pa plačah in pokojninah…

Tako kot ti, mnogi ne vzdržijo več (ne vzdržujejo) ukrepov omejevanja in samo osamitve. V trgovinah vidim večino brez mask, trgovski centri so polni, prirejajo se zabave… čakalne dobe na mejah se merijo v urah… Tako smo se navadili svobode, da nam omejevanje povzroča telesne probleme, ne samo psihične. Kaj nas čaka seveda ne vemo točno, lahko le predvidevamo. Po vsej verjetnosti ne bo tako drastično kot prvič, ne moremo pa tega povsem izključiti. Dejstvo je, da si te tri mesece od marca do junija preživela. Kako? Razmisli kaj ti je šlo dobro, s čim si imela največ težav. Sedaj imaš nekaj časa, da se pripraviš na morebitni drugi val. Če ga ne bo, toliko bolje. A »pripravljen biti, to je vse«, pravi pregovor. Nasploh moramo biti pri planiranju (vsaj bližnje) prihodnosti previdni. Planirati, a s figo v žepu. Računajoč, da lahko vse skupaj v vodo pade, ali da nas lahko doletijo problemi na poti oz. ob vrnitvi. Ali da bomo imeli težave z vrnitvijo vnaprejšnjega plačila, pa storniranjem leta… in podobno. Na vse to moramo biti pripravljeni. Če tega ne prenesemo, ne smemo niti planirati, kaj šele iti od doma.

Če te negotovosti ne prenesemo, moramo sprejeti dejstvo, da je za nas najbolje da ostanemo doma in si tukaj in v bližnji okolici (če je treba tudi v isti občini) organiziramo dejavnosti. Ljudje smo pač taki, da laže shajamo (vsaj večinoma, ne pa čisto vsi) z določeno rutino. Če hodimo v službo ali šolo, že te obveznosti pomenijo rutinsko preživljanje večino dneva in dni. Če smo prosti, brez obveznosti, si lahko rutino splaniramo sami. Npr. čas vstajanja, sprehod, tek (čas za šport), ura (e) branja, ura, ko grem na plažo, spremljaje kake serije na tv-ju, del dneva naj pa med počitnicami oz. dopustom vsekakor ostane nerazporejen, nezaseden… Da bomo sploh imeli občutek dopusta, počitnic. Lahko si naplaniramo termin, ko bomo poklicali kakega sorodnika, prijatelja… Poklepetali z njim na Skypu…. Lahko si določimo dan ali dva v tednu, ko bomo nekoga obiskali (pač glede na razdalje, ki so dovoljene). Upam, da me razumeš kaj mislim in da so ti ob mojem naštevanju prišle na misel dejavnosti, ki so tebi blizu.

Krizni trenutki imajo običajno psihološko dvojni učinek, ali nas spodbudijo, da razmišljamo in ravnamo preživetveno in naši običajni psihični problemi nekako odplavajo v ozadje, zbledijo, ali pa nas soočanje s krizo povsem dotolče, zablokira… Onemogoči. Če krizno obdobje traja dalj časa, lahko doživimo oboje. Najbolje preživijo taka obdobja ljudje, ki o vsem skupaj ne razmišljajo preveč in v danih okoliščinah vedno najdejo nekaj zase.

Zato je vsekakor na mestu razmišljanje, kaj pa bi se v teh, trenutnih okoliščinah dalo… Storiti, početi, živeti… Vse tisto, za kar običajno nimamo časa, ali se neradi lotevamo, ali smo iz kakršnegakoli razloga opustili, ali planiramo za »nekoč, ko bom v penziji…«…

Ko omenjaš informiranje, je seveda potrebno vedeti, kaj se dogaja, ne smemo se pa pustiti preplaviti s temi informacijami. Dobro si je določiti internetno stran, ali časopis ali informativno oddajo, ki jo bomo spremljali. Da bomo vedeli kaj se dogaja in nič več. Če petkrat poslušamo ista poročila (z neprijetnimi vsebinami) zlahka dobimo občutek, da je problemov pet krat več kot jih v resnici je. Pa smo že blizu preplavljanja, panike, obupa. Zato se moramo omejiti.

Omenjaš svoje pretekle psihične težave. Vsekakor jih je treba vzeti v obzir, hkrati pa pomeni, da si se z njimi že ukvarjala in jih (vsaj do neke mere) obvladala. Ko se bojiš kaj in kako bo, zagotovi si vse tisto, kar ti pomaga in ti je dosegljivo. Večina terapevtov dela tudi preko virtualnih medijev. Če si si pomagala s kakimi medikamenti, si jih pravočasno priskrbi.

Pa predvsem poskušaj uživati. Če so nam določene stvari onemogočene, še ne pomeni, da ne moremo priti do zadovoljstva. Bodi pozorna npr. na prehranjevanje, ne jej kar nekaj, avtomatično ali kar je pri roki. Razmišljaj, kaj bi ti godilo, kaj ti tekne in se potrudi za to. Vsako jutro razmisli, v katerem oblačilu bi se danes najbolje počutila… In tisto obleci. Kakšna glasba bi ti danes prijala, po kateri strani ceste bi šla danes v trgovino,… In tako naprej in tako naprej. Kljub omejitvam se lahko v tisočih drobnarijah odločamo in kljub temu, da si česa ne moremo privoščiti, lahko uživamo v mnogih malih stvareh.

Ne vem, ali sem ti odgovoril na tvoja vprašanja, sem ti pa iskreno nakazal, kako jaz vidim možnosti »preživetja« v teh corona-časih.

Upam da sem ti dal kako idejo, držim pesti zate,
Heliodor Cvetko, psiholog in psihoterapevt iz Svetovalnega centra Maribor
scaredgirl
Objave: 45
Pridružen: 24 Okt 2016 13:44

Re: Skrbi

ObjavaNapisal scaredgirl » 19 Jun 2020 12:47

Hvala za odgovor.
Te 3 mesece sem hodila v službo(na srečo) in vsak dan sva se po videoklicu slišala s fantom.
Ampak kot sem že napisala, je problem, ker mi je že za vikend težko biti doma, kaj šele cel teden ali bog ne daj cel mesec.
Na srečo rada berem, tako si vsaj s tem lahko krajšam čas.
Poskušam razmišljati pozitivno. Si govorim da bo vse v redu, tako da tudi to je napredek.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Skrbi

Uredništvo » 29 Jun 2020 09:06

Odgovor svetovalca
____________________

Pozdravljena.

Zaenkrat drugi val še pričakujemo in omejitve še niso najstrožje. Zato se lahko premikamo (potujemo) po naši domovini in širše. Predlagam ti, da v urnik, ki sem ga omenil, vneseš čim več možnih »premikov«, npr. spoznavanje tvoje ožje in širše okolice. Peš, s kolesom….., in da (vsaj zaenkrat) predvidiš, koga bi lahko povabila na te sprehode, izlete, saj zaeankrat premikanje zunaj zaprtih prostorov v družbi ni prepovedano.

Sem pa vesel da bereš, kajti umik v zapisane zgodbe je najelegantnejši način samoizolacije, ko se dejansko ne moremo (ne smemo) premikati in nam je svoboda gibanja omejena. Lahko tudi poskusiš brati katero od znanih zapisov oseb, ki so iz takih ali drugačnih razlogov morali preživeti v skrajnih okoliščinah, npr. Dnevnik Ane Frank, pa knjige Viktorja Frankla, ali življenjska zgodba Nelsona Mandele. Morda začneš celo zapisovati svoje izkušnje, pisati svoj lasten dnevnik.

Heliodor Cvetko, psiholog in psihoterapevt iz Svetovalnega centra Maribor