Razmišljam o koncu

Vprašanja na tosemjaz.net.
Megladež
Objave: 1
Pridružen: 20 Maj 2020 15:12

Razmišljam o koncu

ObjavaNapisal Megladež » 20 Maj 2020 15:49

Pozdravljeni, prosim če ne objavite mojega sporočila..

/Izbrisano v uredništvu/
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Razmišljam o koncu

Uredništvo » 22 Maj 2020 13:22

Odgovor svetovalke
__________________

Draga Megladež,

hvala, za tvoje iskreno sporočilo. Čutim, da si res v hudi stiski in upam, da boš v mojih besedah našla vsaj nekaj opore. Moj odgovor bo malo daljši. Najprej bom poskusila strniti svoja razmišljanja in razumevanja o tem kaj se ti dogaja in ti ponudila nekaj razlag, zakaj bi to lahko bilo tako. Potem te bom povabila k razmišljanju o možnih rešitvah tvojih težav. Vmes bom nizala vprašanja, ki so se mi utrnila ob branju tvojega pisma.

Preizkušnje in zdravstvene težave, ki jih opisuješ, so precej velik izziv. Zato razumem tvoje občutke stiske, a sem hkrati prepričana, da obstaja možnost okrevanja in pomoči. Na nekaj mestih si zapisala, da si skozi vse to šla sama. Ob tem sem pomislila na to, da nisi nič napisala o svoji družini, starših. Kako je s tem?

V svojem pismu si nekajkrat omenila strah in ob tem dodala, kako grozni in močni so ti občutki. Strah je eno izmed osnovnih čustev, s katerimi se človek rodi. Mnogo ljudi meni, da je strah negativno čustvo, vendar to ne drži. Strah je nujen za to, da se znajdemo in preživimo v okolju, saj nam čustvo strahu sporoča, kdaj je kakšna situacija za nas preveč ogrožajoča in je zato boljše, da se iz nje umaknemo ali kako drugače spopadamo. Osnovna raven strahu (lahko bi rekli tudi varovalne tesnobe, saj nas varuje) je torej še kako pomembna in je pravzaprav nujna za evolucijo. Povsem razumljivo je tudi, da smo v določenih situacijah bolj napeti in občutimo večji strah, kot sicer (npr. pred kakšnimi dogodki, ki so za nas zelo pomembni), saj ima povišana raven strahu v takšnih primerih koristno funkcijo, to je, da se pripravimo na izziv, ki je pred nami.

S strahom kot takim, torej ni nič narobe. Težava nastane, kadar osnovna raven strahu preraste meje varovalnega območja in je strah tako močan, da on obvladuje nas in ne več mi njega. V določenih primerih se lahko pripeti, da je strah tako močan, da osebi onemogoča vsakodnevno delovanje ali konstruktiven odziv, ko se oseba sooči z objektom svojega strahu. Takšen močan odziv je posledica tega, da oseba precenjuje grožnjo, podcenjuje pa svoje sposobnosti spoprijemanja. V teh primerih govorimo o anksioznih motnjah. Anksioznost je lahko usmerjena na določene situacije (npr. letenje, javno nastopanje, določene živali) ali pa se navezuje na več stvari hkrati (generalizirana anksioznost).

Ena izmed situacij, ki lahko pri ljudeh sproža močne čustvene odzive, je tudi preverjanje znanja. V tem primeru govorimo o t.i. testni anksioznosti, ki označuje prekomeren miselni, čustveni in vedenjski odziv v situacijah, v katerih je posameznik izpostavljen preverjanju znanja (testi, spraševanja). Vse komponente – miselna, čustvena in vedenjska – so med seboj povezane in druga drugo ojačujejo. Miselna komponenta se nanaša na skrbi, ki jih ima posameznik v zvezi s situacijo. Te misli so običajno negativne (padel bom, dobil bom nezadostno, itd.) in se lahko pojavijo med samim preverjanjem, veliko pogosteje pa že pred samo situacijo (posameznik v mislih napoveduje negativni izid situacije). Takšne negativne misli obremenijo posameznikov spomin in znanje, kar vodi v slabši testni dosežek, kar posameznika utrdi v prepričanju, da se bo zgodilo nekaj slabega (npr. padel bom). Govoriva torej o začaranem krogu. Negativne misli vplivajo na in krepijo čustven odziv, ki se kaže v obliki pretiranega fiziološkega vzburjenja (potenje, povečan srčni utrip, napetost mišic, slabost, občutki panike, prekomerno izločanje adrenalina, omotica…). Takšni telesni znaki in čustveno vzburjenje je za posameznika zelo neprijetno in zato se želi iz te situacije, ki jo doživlja kot ogrožajočo, umakniti (kar je, glede na to, kar sem zapisala v uvodnem odstavku, povsem normalna reakcija). Ko se posameznik iz te situacije umakne, mu seveda odleže, saj raven tesnobe pade. Ker je ta občutek za posameznika tako blagodejen, se ta odnos izogibanje-padec tesnobe okrepi in posameznik bo takšno vedenje tudi v prihodnje ponavljal. Kratkoročno ima to za posameznika pozitivne učinke, dolgoročno pa si dela medvedjo uslugo, saj ga bo določene situacije vedno bolj strah, telesni in čustveni odzivi bodo vedno močnejši in zaradi tega se bo vedno bolj izogibal.

Mislim, da se je oziroma se, nekaj podobnega dogaja tebi. Večkrat sem si prebrala tvoje pismo in ugotovila, da si strah in stres vedno omenjala v povezavi s šolskimi situacijami preverjanja znanja. Želja po umiku iz te situacije je tako močna, da bi rajši dobila koronavirus. Razumem, da te preplavljajo močni občutki in dvomi ali je smiselno delati maturo, se vpisati na faks in biti v stresu, a poskusiva to dilemo razbiti na več manjših korakov. Poglejva, kakšne imaš možnosti. Kaj pridobiš, če greš delat maturo? Če greš delat maturo in jo opraviš boš pridobila svobodo odločanja kaj in kako naprej. Odprta boš imela vsa vrata na fakulteto, lahko pa se boš odločila tudi drugače, da ne greš študirat. A za takšno odločanje bo čas tudi še potem. Kaj pridobiš, če ne greš na maturo? Zagotovo to, da se izogneš situaciji, ki se je izjemno bojiš, vendar do neke mere izgubiš svobodo odločanja o svoji nadaljnji poklicni/zaposlitveni poti. Kam se v tvojih očeh preveša tehtnica? Poskusi se v tem trenutku osredotočiti na tiste dejavnike, ki jih lahko nadziraš - da se naučiš po svojih najboljših močeh in da na maturi daš od sebe največ, kar lahko. Če človek naredi največ, kar lahko, potem si nima česa očitati. Še vedno lahko stvari gredo drugače, kot smo načrtovali, a vsaj poskusili smo. Poskusi se ne preveč obremenjevati s vprašanji “če”, “potem”, “ali”… za to bo čas kasneje. Ker je matura pred vrati, bi bilo smiselno, če bi lahko dobila takojšnjo pomoč ali podporo. Ali imaš možnost, da bi se pred maturo pogovorila z ali šla do svojega izbranega zdravnika in mu situacijo razložila? Skupaj bi lahko našla možnosti ukrepanja oziroma pristopov, ki bi ti nudila pomiritev tukaj in zdaj.

Na začetku svojega pisma si opisala, da si opravila veliko telesnih preiskav (nevrolog, kardiolog, itd.). Nisi sicer jasno zapisala, vendar sklepam, da so bili izvidi brez posebnosti. Če je tako, potem lahko razmišljava v smeri, da so tvoje težave psihološkega izvora. V zvezi s tem si zapisala, da si bila tudi že pri psihologu in pri psihiatru, da si dobila predpisane antidepresive, a da nič ni delovalo. Verjamem, da te je to potrlo in oropalo upanja ter motivacije, a osebno mislim, da še zdaleč ni čas, da bi vrgla puško v koruzo. Razlogi za to, zakaj ni nič delovalo so lahko zelo različni (npr. rabila bi kakšen drug antidepresiv, drugo obliko psihoterapije, itd.), zato bi te vzpodbudila k temu, da ponovno poskusiš. Menim, da bi dolgoročno bilo dobro, če bi še enkrat poskusila s psihoterapijo. Napisala si sicer, da si psihoterapijo že obiskovala in da ni pomagala. Kakšno obliko psihoterapije si obiskovala? Za težave, ki jih opisuješ, se je kot zelo učinkovita izkazala vedenjsko kognitivna psihoterapija, ki se usmerja v preoblikovanje manj ustreznih miselnih in vedenjskih vzorcev. Ker čakalne dobe niso ravno kratke, lahko v vmesnem času poskusiš tudi s psihološkim svetovanjem. Na spletni strani www.posvet.org boš našla informacije o tem, kje v Sloveniji se nahajajo svetovalnice, v katerih je dostopno psihološko svetovanje. S pogovorom lahko samo pridobiš. Prav tako menim, da bi bilo smiselno ponovno poskusiti s psihiatrom.

V svojem pismu si večkrat izpostavila tudi svojo dilemo glede dela, ki si ga omenjala v dveh različnih kontekstih. Enkrat si o delu pisala kot o nečem pozitivnem (obdobje potovanja), kadar pa si pisala o svojih razmišljanjih glede prihodnosti, pa si o delu pisala kot o nečem, kar te omejuje, duši in jemlje svobodo. Razumem tvojo dilemo in stisko, saj misel na to, da nekaj desetletij hodiš v eno in isto službo, vsak dan živiš po istem načrtu, lahko hitro postane utesnjujoča. A kot si tudi sama napisala, brez dela ne gre. Svoboda ni “črno-bela” in ni nujno vezana na to ali hodiš oziroma ne hodiš v službo. Ljudje smo različni in svobodo lahko poiščemo znotraj tistega, kar je še možno. Za nekoga, ironično, svoboda lahko pomeni točno to, česar se ti najbolj bojiš, za nekoga drugega je svoboda to, da ima vsak mesec drugo službo. Mislim, da mlajše generacije razmišljajo, razmišljate vedno bolj v to smer. Poskusi razmišljati izven (utesnjujočih) okvirjev. Če bi ne bilo nobenih ovir, kako bi izgledalo tvoje idealno življenje, kaj bi počela? Ali meniš, ali vidiš kakšno možnost, da bi združila svojo željo po svobodi in potrebo po delu (zaradi finančnih sredstev)? Povabim te k razmišljanju o tem, kako bi lahko rešila to dilemo. Poskusi nanizati čim več možnosti, tudi takšnih, ki se ti bodo zdele smešne oziroma nerealne.

Zato, da boš lahko sledila svojim sanjam o svobodnem življenju, moraš ostati tukaj. Pri življenju. Omenila si intenzivne misli na samomor. Razumem, da ti je v tem trenutku zelo težko, saj si v položaju, ki ga doživljaš kot brezizhodnega. Ampak to je trenutno, smrt pa dokončno odvzame vse, kar bi še bilo. Manj lepo, a tudi tisto lepše in najlepše, kar nas še čaka v življenju. Kadar boš v hudi stiski, za katero boš imela občutek, da je sama ne moreš obvladovati, te prosim, da pokličeš na katerega izmed kriznih telefonov (npr. Klic v duševni stiski, 01 520-99-00, vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj; Samarijan, 116 123 24h na dan). Ne ostajaj sama v stiski, saj je pomoč na voljo. Če bi bila stiska res huda, se lahko obrneš tudi na dežurnega zdravnika v najbližjem zdravstvenem domu. Verjamem, da ti je hudo, ampak glede na izkušnje, ki si jih opisala, čutim, da si borka in upam, da bo tako ostalo tudi naprej. Ali imaš koga, s katerim se lahko pogovarjaš o svojem doživljanju? Kakšno prijateljico, prijatelja? Ali je kdo v tvoji družini tak, ki bi se mu lahko zaupala? Srčno upam, da v tvojem socialnem krogu obstaja kdo tak, h komu se lahko obrneš. Stiska je namreč vedno manjša, če je ne nosimo sami.

Ostajam tukaj zate in upam, da se boš še oglasila. V vsakem primeru srečno na maturi, jaz verjamem v to, da boš dala svoje najboljše.

Mislim nate,
doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja