dilema

Vprašanja na tosemjaz.net.
nastiiia

dilema

ObjavaNapisal nastiiia » 07 Maj 2020 19:24

Zdravo,
zadnje čase veliko razmišljam. Povedati moram, da sem zelo čutna oseba in me krivice bolijo. Od vas bi rada samo vaše mnenje in poglede, ker se o tem ne morem pogovarjati z nobenim, ker me vsi na hitro odpravijo, češ ''nehaj razmišljati o tem''. Torej, zanima me vaše mnenje o tem, ali je etično imeti otroke. Jaz menim da ne in nanizala bom nekaj razlogov za to:
-Na svetu nas je preveč in prebivalstvo že tako ali tako eksponentno narašča.
-Vsak človek, ki se rodi v razvitih državah ima ogromen ogljični odtis. Že samo koliko plenic en otrok uporabi, koliko plastike je to! Groza me je.
-Zaradi vsakega novega človeka umre ogromno živali, že samo iz prehrambenih razlogov. (Koliko šele je neposrednih smrti zaradi onesnaževanja...)
-Nekateri dajo argument, da bi ta nov otrok lahko rešil npr. svetovno lakoto. Lahko pa tudi postane novi Hitler? Kdo bi vedel? Najverjetneje pa bo zgolj povprečnež.
-Ali ni sebično spraviti nekoga na ta svet, ko pa je takšen? Veliko negative, okoljski problemi, vedno večji socialni razkol...
-Poleg tega je želja po otroku zelo sebična: ''ker jaz hočem vedeti kako je to'', ''ker jaz hočem, da nekdo skrbi zame v starosti'', ''ker jaz hočem občutiti to ljubezen'', ''ker jaz hočem imeti smisel življenja'' povsod nek JAZ JAZ JAZ
Vse to je samo moje mnenje, zato me zanima še vaše, ki ste najverjetneje tudi starši.
In priznam, čeprav sem stara samo 17, tudi jaz sanjam o družini. Kakšno protislovje! To je najbrž samo biološki nagon? Ne vem, kako naj se neham počutiti krivo in jezno na vse, ki spravljajo na svet nove ljudi. Koliko dodatne škode utrpi planet zaradi tega... Najbolj od vsega pa me boli trpljenje živali, ki morajo umreti za prehrano še enega človeka. Vem, da zelo zmedeno pišem, ampak čutim takšen razkol v sebi. Po drugi strani ne bi rada bila edina, ki se odreče sreči v življenju za voljo planeta. Razmišljam, da je najbolj etična posvojitev? Zelo malo ljudi razmišlja o teh stvareh in to me zelo moti. Rada bi veliko mnenj o tem. In predvsem altruizma, da smo zmožni razmišljati onkraj naših želja.

Hvala za vsak odgovor.

N
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: dilema

Uredništvo » 08 Maj 2020 22:46

Odgovor svetovalke
__________________

Draga raziskovalka,

vesela sem takih pogledov onkraj meja omejenega, ki je v vsakem izmed nas. Upam, da bo tvoje vprašanje odprlo enih dobrih odzivov in novih tem, ki se na tvojo navezujejo.

Zdaj pa ti zapišem svoje mnenje. Sama na žalost še nisem mama. Imam pa službo v kateri mnogokrat začutim čudovito nalogo skrbi za otroke, možnost učenja, spodbujanja ter lastnega zorenja. Sama doživljam materinstvo kot dar in sad ljubezni dveh odgovornih oseb, ki dobita veliko nalogo življenja. Tako, da ne vidim zgolj sebičnosti. Verjamem, da starševstvo ni zgolj zadovoljevanje nekih svojih notranjih motivov, ampak mnogo več.

Hudo mi je, ko vidim starše, ki tega ne zmorejo. A jih poskušam ne obsojati, saj se družinske zgodbe tako zelo ponavljajo in večkrat ne zmorejo.Mislim, da ima vsak možnost skromne - drobne spremembe, če mu je le do tega.

Ko govoriš o ogljičnem odtisu, si me spomnila na meni ljubega Matevža Lenarčiča, ki je ravno ta ogljični odtis meril. Na enem od svojih predavanj je povedal, da je zemlja polna bogastev in da ne gre za prenaseljenost. Gre le za nepravično delitev resursov, kar vse bolj razkriva današnja družbena situacija. Izkoriščanja, manipulacije, zlorabe, kraje, korupcija, prikriti interesi, vsiljeno potrošništvo itd. so razlogi, da obupamo. Ne, daleč od tega. Da se končno zavemo, da smo prevečkrat prenapihnjeni v sebi in prevarani sami v laži, da smo nad naravo. Nismo in ta nam to danes jasno sporoča in kaže.

Rojstvo je čudež za katerega je vredno živeti. Rojstvo je tudi tvoje vprašanje ali moja misel, ki sta se tukaj za hip povezali. Morda se rodi v tebi ali komurkoli še kaj nad njima. Vsekakor je deljenje bogastvo in ne egoizem.

Držim pesti, da boš mama ob svojem času.
Polona Kuzman, univ. dipl. sociologinja in varstvoslovka