naj poiščem pomoč pri zdravniku?

Vprašanja na tosemjaz.net.
mravla05
Objave: 9
Pridružen: 01 Maj 2020 23:23

naj poiščem pomoč pri zdravniku?

ObjavaNapisal mravla05 » 02 Maj 2020 00:16

Živjo.

Ne vem kaj naj naredim. Celo življenje sem že bolj tiha in si nisem nič mislila o tem, saj ni bil prevelik problem, ko sem bila manjša. Ko se spoznala koga sem bila bolj sramežljiva ampak kot ponavadi ko se z nekom zbližaš, sem se lahko obnašala bolj kot jaz. Ko sem prišla na višjo stopnjo sem bila še vedno lahko glasna in se pogovarjala brez večjega strahu. Nekako sem imela prijateljsko skupino z takimi bolj 'popularnimi' ljudmi in sem se počutila dobro. Vendar so me kasneje nekako zamenjali z neko bolj 'kul' osebo. Zdaj mi je zanje čisto vseeno in sem z nekaterimi čisto vredu prijateljica in se mi ne zdijo preveč pomembni, ampak od takrat sem se čisto zaprla.
Ne morem se obnašati kot jaz pred drugimi. Zdaj imam res dobre prijatelje in smo si blizu in jim res zaupam ampak me v resnici ne poznajo. Ne morem z njimi delit mojih interesov, ne morem biti glasna sploh in v bistvu zelo malo govorim. Brez mene jim je isto kot če sem tam. Vem da me imajo radi in da jim pomenim veliko saj smo še vedno zelo blizu in čustveno povezani ampak ne vem kaj je problem. Počutim se slabo ker so oni res dobri prijatelji in sem jim povedala o mojem problemu in ga razumejo, jaz se jim pa še vedno ne morem odpret. Po sporočilih na telefonu se z njimi lahko res pogovarjam. V živo mi je to zelo težje in sem drug človek. Res bi rada bila sproščena med ljudmi ampak me glava kar ustavi. Ne morem govorit, takoj postanem rdeča v obraz, potim se, ne najdem besed med pogovori, kar tresem se, če vem da bom sama med ljudmi, ki jih ne poznam, velikokrat mi gre na bruhanje,...In ko mislim, da je tega konec ko pridem domov, razmišljam o vsem kar sem rekla in razmišljam kdo me je gledal, kaj so si mislili,...Še posebej ne prenesem biti središče pozornosti. Počutim se kot da sem zamudla nekakšen tečaj kako socializirati in se obnašati med ljudmi, ki so ga vsi vzeli.
Za zdaj sem s tem živela težko ampak mi je šlo. Ampak grem v srednjo šolo. Vsi te moji prijatelji grejo nekam drugam in bom morala biti tam sama. Vem, da je normalno biti živčen, ampak jaz tega ne prenesem. Ne znam več delati prijateljev, ker sem vedno imela iste že nekaj let. Mislila sem že da se mi meša ampak sem ugotovila, da dobivam panične napade. Ampak tudi zdaj, ko vem kaj je to ne vem kaj narediti.
Prijatelj me je prosil naj poiščem pomoč ampak ne vem kako. Moja sestra je imela psihične probleme odkar se spomnem in imam občutek, da če povem staršem, bodo mislili da samo hočem pozornost. So moji problemi sploh res tako veliki? Strah me je da bo zdravnik rekel da je to le puberteta. Včasih lahko tudi socializiram brez problemov, čeprav malkrat in sem tudi takrat živčna. Zaradi tega včasih mislim, da problema mogoče sploh ni, ker če kdaj lahko izključim vse to kar se mi dogaja, je res vredno poiskat pomoč? Ampak ne vidim vzorca kdaj se mi to zgodi, le na srečo kdaj nisem preveč živčna. Slišala sem, da obstajajo za to zdravila in v resnici se to sliši sanjsko da bi bila lahko malo bolj sproščena, ampak se to sliši kot da hočem samo imet zdravila, da bi izpadla bolj posebna, ampak jaz glih pozornosti nočem. Joj, sploh ne razumem kaj je z mano.

Upam, da mi lahko kdo pomaga in hvala :)
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: naj poiščem pomoč pri zdravniku?

Uredništvo » 06 Maj 2020 22:43

Odgovor svetovalke
__________________

Draga Mravla05!

Zahvaljujem se ti za zaupanje in podrobno opisan problem, s katerim se soočaš. Opravičujem se ti, ker si morala na odgovor čakati nekoliko dlje.

Veseli me, da imaš ob sebi prijatelje, ki jim zaupaš in da si jim tudi povedala v kakšni stiski si se znašla. Zapisala si, da te razumejo in da vam je skupaj lepo. Nato pa si izrazila negotovost v odnosu do njih, celo prepričanje, da te ne poznajo dovolj, da jim je vseeno ali si ti v družbi z njimi ali ne. Želiš si, da bi bila v družbi z vrstniki bolj sproščena, da bi zmogla izražati svoje mnenje, stališča, da bi zmogla povedati kakšni so tvoji interesi, kako se počutiš... da bi lahko pred drugimi bila ti ti in ne nekdo, ki se skriva v lupini, pa ne more ven. Se strinjaš?

Iz tvojega opisa vedenj, ki se nanašajo na tvoje odzive v odnosu z vrstniki kažejo na znake socialne anksioznosti. Ta motnja ni redka in se vse pogosteje pojavlja pri otrocih in mladostnikih. Veliko tvojih vrstnikov se je že ali pa se sooča s prav takšnimi težavami. Kažejo se kot strah pred situacijami, kjer je posameznik lahko v središču pozornosti, strah pred socialnimi interakcijami z vrstniki in težave v interakciji z vrstniki, izogibanje različnim, tudi novim situacijam. Ob vsem tem pa pojavljanje telesnih znakov: potenje, hitro bitje srca, bolečina v trebuhu, lahko glavobol, ter čustveni odzivi kot so jok, jeza, otrplost, žalost...izražena nemoč. Vse to povzroča stres, ki vodi do želje po izogibanju situacijam, ki bi lahko povzročile dodatno napetost in nemoč. Ti si zelo dobro prepoznala znake pri sebi, želiš si pomoči in kot je razvidno iz tvojega zapisa, si pripravljena sprejeti pomoč in svetovanje. Strinjam se s s tabo, da bo to najlažje in najbolj učinkovito v kolikor bi imela pomoč psihoterapevta. Je to realno v čim krajšem možnem času? Zapisala si namreč, da bi tvoji starši menili, da gre za iskanje pozornosti, sploh, ker se (samo sklepam) več ukvarjajo s tvojo sestro, ki ima težave. Vsekakor ti priporočam, da se odkrito pogovoriš s svojimi starši, v kolikor je mogoče tudi s svetovalno delavko na šoli, s katero lahko načrtujeta korake pomoči in v kolikor je mogoče, preko osebnega zdravnika poiščeš pomoč psihologa ali pa psihoterapevta. V času počitnic, pred začetkom srednje šole, je časa za začetek, delo in preizkušanje naučenega dovolj.

Poleg tega pa lahko začneš z oblikami samopomoči. Zelo koristne so tehnike sproščanja, s pomočjo katerih boš v zate stresnih situacijah sprostila napetost in preusmerila svoje misli. Tako bo manj pospešenega bitja srca, potenja.... Med te tehnike spadajo tehnike trebušnega dihanja, progresivne mišične relaksacije, avtogeni trening, vaje čuječnosti...

Link do avtogenega treninga: https://www.brstpsihologija.si/wp-conte ... rening.m4a

Link do vaj čuječnosti: https://www.cujecnost.org/vaje-cujecnos ... zAQAvD_BwE

Poleg tega bi ti priporočala, da si prebereš članke v okviru Tosemjaz - Verjamem vase in začni z vajami, ki so tam priporočene:
Link: https://www.tosemjaz.net/clanki/verjamem-vase/
Spoznala se boš z učinkovitimi načini reševanja problemov, soočanja s stresnimi situacijami, sprejemanju sebe ..... Tisto kar se naučiš, preizkušaj v praksi. Pri tem si dovoli napake.

Veliko se poskusi gibati in skrbeti za telesno aktivnost. Skrbi za primerno prehrano.

Zaslužiš si, da začneš pri sebi ceniti svoje posebnosti in svojo edinstvenost. Zaslužiš si pozornost. Prav?! To se bo vse bolj odražalo tudi v tvojih odnosih z drugimi.

Verjamem vate.
Veselim se tvoje povratne informacije in te ob tem lepo pozdravljam,
Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja
pogovarjanje123

Re: naj poiščem pomoč pri zdravniku?

ObjavaNapisal pogovarjanje123 » 07 Maj 2020 10:55

Zivjo mravla05! Tvoja sporocila sem ze velikokrat prebrala. Js sicer nimam stalnega imena na tosemjaz, ampak se me mogoce spomnis iz teme Pogovarjanje. Nisem svetovalka in moj odgovor ti najbrz ne bo ravno pomagal, pa bom useeno poskusila.

Pravis, da ne zmores vec biti sproscena v druzbi in te to zelo moti. Hm, glede srednje sole: vedi, da je na istem tisoce tvojih vrstnikov ki se sprasujejo, ali bodo nasli nove prijatelje in ali se bodo razumeli s sosolci. Pravijo, da v srednji soli spoznas prave prijatelje. Ce ti je lazje, si v mislih ze prej naredi nek potek pogovora preden se dobis s prijatelji. Glede teh prijateljev ki jih omenjas bi rekla da niso pravi, ce te imajo za “tretje kolo”. Ce se ti zdi, da potrebujes strokovno pomoc, potem to usekakor naredi. Zato nisi posebna. To je prvi korak k resevanju problema. Za umiritev lahko poiskusis z jogo, meditacijo, caji, etericnimi olji za pomiritev...

Upam da sem ti usaj malo pomagala. (Zdej ko sm to tipkala svetovalkinega odgovora še ni bilo.)
mravla05
Objave: 9
Pridružen: 01 Maj 2020 23:23

Re: naj poiščem pomoč pri zdravniku?

ObjavaNapisal mravla05 » 08 Maj 2020 17:19

Hvala obema za pomoč in nasvet. Nekako sem že sklepala da imam simptome socialne anksioznosti in to slišati od strokovnjaka je bil čuden občutek. Lahko pa zagotovim, da me prijatelji nimajo za tretje kolo, samo meni se zdi da bi bili lahko brez mene brez razlike, oni se s tem ne strinjajo. To mi je močno v tolažbo vedeti, da sem jim še vedno pomembna.
mravla05
Objave: 9
Pridružen: 01 Maj 2020 23:23

Re: naj poiščem pomoč pri zdravniku?

ObjavaNapisal mravla05 » 08 Maj 2020 17:40

Imam še eno nekako vprašanje glede tega za strokovnjaka.
Še vedno sem zelo negotova glede tega, da poiščem pomoč. Zelo bi jo rada dobila, ampak me je še vedno strah da bom prišla k zdravniku in da problema v resnici sploh ni. Vem da je, ampak a je res dovolj velik, če včasih nimam simptomov? Kot sem rekla v prvem sporočilu, včasih lahko normalno govorim z ljudmi. Včasih so problemi hujši kot mogoče teden kasneje. Ponavadi mi je najhuje ponoči, ker takrat imam največ časa o tem razmišljati in ugotovim kakšno življenje sem si naredila s tem. Ampak včasih si pa mislim, da sploh tega ni, da pretiravam. Nekako dobim neke vale samozavesti. Ta val sicer izgine ponavadi, ko sem v pravi situaciji med ljudmi. Nekako tudi ne vem, če sploh še imam mojo pravo osebnost, ker jo imam samo s tremi osebami. Ostali me tako drugačno poznajo. Tudi če bi koga vprašali, si pomojem ne bi mislili da imam tak problem, ker sem med ljudmi na nekako auto-pilot. Sploh ne moram razložiti problema. Vsi me poznajo kot tiho, medtem ko sem v resnici glasna. Pri nekaterih ljudeh mi je lažje biti bližje temu, ki sem res jaz, ampak me še vedno ne poznajo.Res ne vem.
Vem, da je to sporočilo čista zmešnjava in ne vem, če se sploh kaj razume iz njega. Strah me je iti k zdravniku in povedati kaj je problem, ker se mi včasih ne zdi kot, da je tam. Med ljudmi izpadem normalna. Strah me je, da me bo naprimer svetovalka vprašala kaj je problem in da ne bom znala odgovoriti. Strah me je da bo res izgledalo kot da iščem pozornost ker sem se nekako naučila imeti to fejk osebnost, in lahko nekako normalno delujem. Res sem zmedena.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: naj poiščem pomoč pri zdravniku?

Uredništvo » 12 Maj 2020 08:33

Odgovor svetovalke
___________________

Draga Mravla05,

ponovno se ti zahvaljujem za zaupanje in še dodatno obrazložitev tvoje situacije. Razumem, da te nihanje v tvojem razmišljanju, vedenju in čustvovanju v odnosu do sebe in do drugih bega, dela negotovo. Občutki moči in samozavesti, kot si zapisala, se izmenjujejo z občutki nemoči, dvomom o tem kako drugi ne vidijo tvojega pravega jaza. Verjamem, da se obremenjuješ s tem ali so tvoji problemi takšni, ki so vredni obravnave s strani strokovnjaka ali ne. Glede na to, da izražaš nezadovoljstvo in da te tvoje čutenje, vedenje ovira pri tem, da bi bila ti bolj zadovoljna s seboj in v odnosu z drugimi, sem mnenja, da bi bilo smiselno poiskati strokovno pomoč, z namenom, da se opolnomočiš, se okrepiš. Tu imam v mislih - načine reševanja težav, komunikacijo z vrstniki, prepoznavanje stresnih situacij in samopomoč ob tem, tehnike sproščanja, krepitev dobre samopodobe itd. Na teh področjih prav vsak izmed nas kdaj potrebuje podporo, da si potem znamo v prihodnje pomagati sami. Torej - izkoristi možnosti in priložnosti, da imaš ob sebi strokovnjaka - psihologa, ki ti bo pred vstopom v srednjo šolo stal ob strani in se boš skupaj z njim naučila tehnik, ki ti bodo prišle prav vse življenje.

Pa še to: navadno smo ljudje naravnani tako, da poiščemo pomoč, ko nam je res hudo, ko pa se stanje nekoliko popravi, pa na pomoč pozabimo in se nam zdi, da je vse ok. A potem, ko pridejo iste težave spet na plan, se želja po pomoči spet pojavi. In potem ob izboljšanju spet - saj je vse ok. Tako si dovolimo, da nas potegne v začaran krog. Iz tega izhaja - pomoč je smiselna, tudi bolj učinkovita takrat, ko nam gre dobro, zato, da si znamo v težavah pomagati.

Držim pesti zate in pogum. Ob sebi imaš tudi prijatelje, ki te razumejo. To je zelo dobro.

Srečno,
Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja