depresija

Vprašanja na tosemjaz.net.
običajnanajstnica

depresija

ObjavaNapisal običajnanajstnica » 20 Apr 2020 21:27

zdravo!

/Izbrisano v uredništvu/

PPS o tem govorim prvič in tudi prosim da skrijete moje sporočilo saj neželim da je vidno drugim in ga želim ohraniti osebno.

lep pozdrav in upam na odgovor.

#običajnanajstnica
običajnanajstnica

Re: depresija

ObjavaNapisal običajnanajstnica » 22 Apr 2020 11:21

pozabila sem dodati da sem imela večkrat tudi samomorilne misli.Uglavnem želim si le kot sem napisala v sporočilu,da bi se spet počutila veselo vendar ne vem kako in kaj naj storim.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: depresija

Uredništvo » 23 Apr 2020 07:23

Odgovor svetovalke
__________________

Hvala za tvoje zaupanje, drago dekle.

Ne, ne bom te pošiljala k psihologom ali kam drugam. Saj ne nazadnje nihče več ne sprejema, vsi delajo na daljavo, in tako sva in bova, upam, v stiku tudi midve.

Prepričana pa sem, da nimam nekakšne čarobne paličice, ki bi te lahko prestavila iz temnih, žalostnih občutij, v katerih si se znašla. Bom pa skupaj s teboj razmišljala, kaj se ti dogaja, kje so morebitni vzvodi in kako načrtovati, izvajati pomoč zase.

Ločitev staršev si doživela še kot otrok. Vsekakor je bila stresna, neprijetna. In takšna ostaja. Imaš mamo, razumeta se, se imata radi? Čutiš, da si v njenem življenju prva ti? Njenega prijatelja sprejemaš, je še najboljši med vsemi dosedanjimi, po ločitvi seveda. A rada ga nimaš, ga ne moreš imeti, kar mi je povsem razumljivo. Mama ga je izbrala kot svojega partnerja in ne kot tvojega drugega očeta, očima. Morda celo kdaj postane tvoj drugi oče, ampak za to je potreben čas, zaupanje. Veliko skupnih doživetij, ki bodo preizkusila povezanost, medsebojno odgovornost. Z očetom se razumeš, a čutiš, da te njegova nova partnerka ne sprejema, da si nekako odveč, saj se raje umakne kot bi se vama z očetom pridružila.

Sta ti kdaj mama, oče povedala, da te imata močno rada in da nikakor nisi razlog, vzrok njune ločitve? Morda v sebi, podzavestno in nezavedno, občutiš ravno to, da sta se razšla zaradi tebe. Poskusi o tem spregovoriti, mislim z njima, z vsakim posebej. Takrat si bila otrok in otroci intuitivno težijo k temu, da imajo mamo in očeta, da živijo skupaj. Zdaj pa si na pragu odraščanja, drugače gledaš nase, na svet, na svoja starša in na svoje vrstnike. Kar si doživela, da sta te fant in prijateljica zapustila, ko si jima zaupala svoje težave, te je zelo prizadelo. Vsakogar bi, tudi mene. To te še dodatno utrjuje v tihi misli, da je s teboj nekaj narobe, da se v soočenju s teboj najbližji oddaljijo od tebe. Da ostajaš sama, vse bolj prepuščena sama sebi, osamljena in nerazumljena. Dejansko se to dogaja tudi zaradi ukrepov, ki smo jim priča. Živimo vse bolj odtujeno, daleč drug od drugega, od pristnega stika. Objema, poljuba, stiska rok, zaupnega pogleda v oči. Kot da je prepovedano biti srečen, vesel, kot da ne smemo uživati življenje. To ne sme trajati predolgo, v nedogled. Ljudem se res že meša, tudi odraslim osebam.

Kar ti želim reči, je še to. Ko sem zapisala, da si na pragu odraslosti. Razmišljaš o smislu življenja. Ta hip ne najdeš v njem ničesar, kar bi te razveselilo. Čutiš, da si drugačna od drugih. Kar je čisto res. Si petnajstletnica in si posebno, enkratno dekle. To, kar čutiš, je samo v tebi sami. Kako pa gledaš nase, na stvari, ki se ti dogajajo, ki se dogajajo, je stvar tvoje izbire, tvojega osebnega pogleda. Učiš se živeti sama s seboj in z drugimi. Zdaj se počutiš kot v kletki, ki te duši, te sili na jok. Nič lepega, svetlega ne vidiš. Izginilo je tisto nedolžno otroško veselje, ki se je izražalo v tvojem risanju, slikanju. Ki je sprostilo tvojo ustvarjalnost in domišljijo. Zdaj iščeš tisto, kar te bo spet dvignilo nad pusti vsakdan. Imenitna si, na dobri poti si, zares! Uvidela si, da rezanje ne pomaga. Bi poiskala kaj drugega, bolj ustvarjalnega? Kar te bo opremilo za soočanje s seboj, ti odgovorilo na vprašanja, ki si jih moraš pravzaprav še oblikovati, zastaviti. Kdo sem? Kaj hočem? Katere so moje močne točke? Moji talenti? Česa res nočem? Kaj zmorem sama? Kje potrebujem pomoč? Se želim postaviti zase? Se znam? To so pravzaprav čisto osnovna vprašanja, ki si jih po zaključku otroštva postavljamo. Pa tudi: katere so moje vrednote? Za katere cilje v življenju se hočem, zmorem opremiti?
Upam, da te nisem zasula s preveč vprašanji. Tako se skušam pogovarjati s teboj, da bi te lažje razumela, ti pomagala izkopati se iz temne luknje.

Mnogim ljudem, kadar so brez volje, melanholični ali depresivni, pomaga pogovor. Pa tudi poslušanje glasbe, ki ti je ljuba. Ki sprošča in je bolj radostna kot otožna. Branje knjig, ki opisujejo podobne dileme, kot jih doživljaš. Lahko pišeš tudi dnevnik, čisto zase. Ko ubesediš to, kar čutiš, uzreš v ogledalu samo sebe. Poskusi. Vsi se učimo, vse življenje, da shajamo sami s seboj. Da smo do sebe prijazni. Tudi kritični. A zlasti, da se imamo radi, že zato, ker smo in nam je dano uživati, živeti življenje. Ne, to ni samoumevno darilo, to je največji dar in vse življenje se učimo hvaležnosti za ta dar.
Poskusi spet kaj narisati. Tako zase, iz svoje duše. Pojdi ven, na sprehod na sonce, v zelenje. Teči, zapelji se kam s kolesom. Sprehodi se po gozdu in objemi drevo. Opazuj naravo, živali v njej, rože in trave, ki poganjajo vsepovsod. Smo bitja narave in z njo bolj povezani, kot si predstavljamo. Narava ima neverjetno moč, da nas pomiri in nam vlije moči. Ne smeš ostati zaprta v sobi, moraš ven. Vsak dan, naj postane prijetna obveza. Lahko še s kom, npr. mamo, očetom. Ali pa sama. Kot ti ustreza.

Naj bo dovolj. Se še bereva, si izmenjava misli, poglede. Najin cilj je, da boš sama poiskala in si oblikovala poti iz stiske, v kateri si in ki jo kot stisko vidiš. Ne dvomim, da nama uspe. Nisi sama, skupaj sva. Vesela sem tvoje družbe, zato še enkrat, hvala ti!

Žarka Brišar Slana, univ. dipl. psihologinja
običajnanajstnica

Re: depresija

ObjavaNapisal običajnanajstnica » 23 Apr 2020 21:56

/Izbrisano v uredništvu/

seveda tudi zdaj prosim da ne objavite vsega,hvala.

lepo pozdravljeni

običajnanajstnica
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: depresija

Uredništvo » 28 Apr 2020 15:31

Odgovor svetovalke
____________________

Hvala za poglobljen odziv, za nazorno ubeseditev tega, kaj čutiš, česa ne čutiš, kako živiš in kaj te spravlja ob živce.

Po razhodu staršev se je tvoje življenje povsem spremenilo, padlo je iz rutine, iz varnega okvira ritma, ki je ponujal varnost, predvidljivost in oporo. A kot praviš, zgodilo se je tudi kaj dobrega, spremenila si šolsko okolje, sovrstnike, ki so super. Upam, da ostajate v stikih tudi sedaj, ko se ne smemo družiti. Vsaj na daljavo, a tudi s kakšnim klepetom na vsaj dva metra.

Morda najdeš med sovrstniki prijatelja, prijateljico za pogovor o stvareh, ki mučijo ne le tebe, ampak večino mladih. Pogovor v živo je vedno zdravilo samo po sebi. Razumem pa, da mami in očetu težko zaupaš, ker nikoli ne veš, kakšne bodo reakcije. Zlasti takšne, da se ti vrnejo nazaj kot dodaten pritisk. Otroci ločenih staršev slej ko prej ugotovijo, da je najboljša strategija nevpletanja. Z očetom govoriš samo to, kar se ga tiče, tebe in njega. Nič o mami, o tvojem odnosu z njo, o odnosu z novim partnerjem. In z mamo prav tako. Nič o očetu, kako živi, kaj si misli o njej. To je kar velika samocenzura, vem. A je edini način, da s teboj nihče ne manipulira. Otroci prepogosto, ne po svoji krivdi seveda, postanejo žoga med dvema ognjema. Ne sprejmi te igre. Spodbujaj, da se pogovarjata s teboj samo o tebi. Nisi več otrok, majhna deklica. Zavedaš se same sebe. Tvoje potrebe so drugačne. In ti si drugačna. Zdaj vesela in kmalu za tem neskončno žalostna. Na trenutke močna, veš, kaj želiš in zatem pobita, ne veš tudi tega, česar nočeš. Veseliš se življenja in se ga hkrati bojiš. To je tipično doživljanje na pragu odraščanja. Še sama težko slediš spremembam v sebi in v osebni preobrazbi, tako v fizičnih kot duševnih spremembah . Verjetno starša še nista dojela, da si ta čas postala prava mladostnica. Starši se morajo tega naučiti, s tem imajo sami največje težave. Ampak ne smejo priznati, saj veš, starši itak vse vedo! Tebi postaja vse bolj jasno, kako je s teboj, starša pa šele slutita. Po malem, pa še vsak sam in vsak drugače.

Praviš, da mama ves čas spreminja svoje odločitve, se opravičuje in takoj za tem z ravnanjem pokaže, da opravičilo ni bilo iskreno. Kar te zelo moti in tako včasih izgubiš potrpljenje. Vse bolj se umikaš v samoto, kar pa nikakor ni dobro zdravilo. Veliko bereš, imenitno. Ali pa greš tudi v naravo, na sprehode, s kolesom, karkoli, samo da si zunaj, da si prevetriš glavo, se nadihaš in se pregibaš. Gibanje je najboljše zdravilo zoper melanholijo, brezvoljnost. Smo naravna bitja, povezani smo z njo bolj kot si mislimo.

Se še bereva, slišiva. Zanimivo in prijetno mi je v stiku s teboj, mlado dekle!
Žarka Brišar Slana, univ. dipl. psihologinja
običajnanajstnica

Re: depresija

ObjavaNapisal običajnanajstnica » 06 Maj 2020 22:50

zdravo

/Izbrisano v uredništvu/

PS prosim skrijte sporočilo,hvala
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: depresija

Uredništvo » 08 Maj 2020 15:39

Odgovor svetovalke
____________________

Razumem te. Ne potrebuješ razlage. Želiš kakšen uporaben nasvet, kako živeti s seboj, z drugimi.

Kar se rezanja tiče, sem razbrala, da si s tem zaključila, kar je velika zmaga. Brazgotine so verjetno sveže, slej ko prej jih bo mama videla, pripravi odgovor, kaj se je zgodilo. Da si se kje opraskala, na primer. Ali nenamerno porezala (tlačila konzervo v smeti, npr.) Ali pa izkoristi to za odkrit pogovor z mamo. Da si v hudi stiski, da potrebuješ pomoč, tudi in najprej njeno podporo. V tem primeru je najbolje, da skupaj poiščeta strokovno pomoč, za svetovanje in morda terapijo. Vem, problem je, ker so povsod dolge čakalne vrste, mislim pri kliničnih psihologih in pedopsihiatrih, pa tudi razumem, da ti ni ravno ljubo hoditi k njim.

Vsaka odločitev je v tvojih rokah, nihče razen tebe same je ne more sprejeti. Izberi tisto, za katero čutiš, da je prava in da boš lahko speljala vse, kar potegne za seboj.

Upam, želim, da si med srečnicami, ki bodo kmalu spet v šoli. Tam se dobro počutiš, druženje in učenje v skupini deluje zdravilno. Ljudje smo, potrebujemo socialni stik, ki je zdaj zaradi pandemije nezaželen. S tem boš več energije in svoje pozornosti usmerila v dnevni šolski ritem. Šola ne uči le za to, da znamo, vemo, se opremimo za bodoče poklicno delo. Uči nas živeti s seboj, z drugimi. Ne z recepti, tudi jaz ti ga ne znam posredovati. Šola je kot neka razstava znanj, veščin, spretnosti, vrednot, posvojiš tiste, ki so ti blizu, jih ponotranjiš in živiš z njimi. Izbiraj jih preudarno, postopoma. Bodi usmerjena na pozitivne stvari. To je vedno stvar odločitve. Išči dobre strani. Ko si pred odločitvijo, piši dva stolpca; razloge ZA ODLOČITEV in razloge PROTI. Pri tem predvidi, kaj odločitev potegne za seboj, na kaj moraš biti pripravljena.

Tudi za to, kako mami razložiti brazgotine.

Ko sem verjetno že govorila o tem, da z odraščanjem prevzemamo vse več odgovornosti, najprej in predvsem zase, sem mislila prav na to. Ni lahka naloga, zato storimo veliko napak v življenju. Pomembno je, da se iz njih kaj naučimo. Nihče ne sme, ne dovoli nikomur odločati namesto tebe same. Tako boš postala bolj samozavestna. Starša sta se ločila, pa kaj? To je bila njuna odločitev, ki pa te je nehote, proti tvoji volji potisnila na pot samostojnosti. Izguba varnosti, predvidljivosti ni prijetna, je pa priložnost, da se postaviš zase. Ne bodi kot neopazna siva miška; ogrni se v svojo moč, ozavesti vse, kar je v tebi posebnega, kar ceniš sama in želiš, da cenijo drugi. Prepričana sem, da veš, kaj hočeš v življenju. Zavzemi se za vse to, najprej zase. Moči, volje, vztrajnosti ti ne more dati nihče, najdeš, ustvariš jih v sebi. K temu lahko samo kaj dodamo, podpremo drugi. Za vsakršno pomoč, svetovanje ali terapijo je najpomembneje, da smo sami prepričani, da želimo v ta proces aktivno, po svoji volji. Ne rečejo kar tako, da to pomeni delo na sebi. To počnemo ves čas, vse življenje. Pogovarjamo se sami s seboj, si prigovarjamo, smo si všeč in drugič spet ne. Zakaj imam tremo, npr.? Zakaj ne želim, da drugi strmijo vame ? Ker nisem pripravljena? Se mi trese glas? Razberem pri drugih posmeh, neodobravanje? Raje priprem oči in govorim kot sama sebi, npr., da me vse to ne moti. Ko bom sprejela samo sebe, me bodo sprejeli tudi drugi. Sliši se enostavno, pa ni. Vse je v tvoji glavi, vse rešitve so v tvojih rokah. Nasveti so za to, da o njih razmisliš, da ti osvetlijo stvari, o katerih razmišljaš sama, še z drugih zornih kotov. Potem sama sprejmeš, ali je zate kaj uporabnega. Nasveti niso napotki.

Prav zato še enkrat povem, da je spreminjanje nas samih, našega ravnanja v svetovalnem in terapevtskem procesu dolgotrajno sodelovanje. Le tako je lahko učinkovito, uspešno.

Sprejela bom, kakor se boš odločila ti. Razumem, če ti nisem v oporo, če se ne odzivam v smeri, ki jo potrebuješ ta hip. Prosim pa te, da potem poiščeš pomoč, pogovor, nasvet pri kom drugem. Več ljudi več ve. Nisem vsevedna in morda sploh ne znam najti poti do tebe, tvojega bistva. Sem pa prepričana, še bolj kot prej, da si bistro, imenitno in samosvoje dekle.

Srečno!
Žarka Brišar Slana, univ. dipl. psihologinja