Osamljena osebica

Vprašanja na tosemjaz.net.
Kumeljb14

Osamljena osebica

ObjavaNapisal Kumeljb14 » 05 Apr 2020 22:13

Hy. Pred 4 leti mi je umrl oče. Mislila sem da bo vredu ampak sem se prejšnje leto zlomila. Zdaj pogosto jokam. Zaprla sm se vase. Rada bi komu povedala ampak me je strah da se bo kdo norčeval iz mene. A maš kakšen nasvet?
HereForYou

Re: Osamljena osebica

ObjavaNapisal HereForYou » 06 Apr 2020 10:25

Ojla, ne morm si predstavlat čez kaj greš, res mi je žal za tvojega očeta. Tukaj te ne bo noben obsojal ali se norčeval iz tebe zato kar povej če rabiš pogovor ali kar koli! :-)
Nisi sama!
Žalost112019
Objave: 64
Pridružen: 07 Feb 2020 23:30

Re: Osamljena osebica

ObjavaNapisal Žalost112019 » 06 Apr 2020 10:41

Hojla!

Jaz sem stara 14 in mi je tudi tata umrl pred malo več kot enim letom. Vem kako je težko:( ko je mene kdo spraševal glede tega oz. Sem povedala nekako povedala, a se ni noben norčeval. Tudi jaz sem se zaprla, s tem ko sem jaz imela že prej nekaj psihičnih težav. Nič ni narobe če jočeš, ker to zaceli rane... Prosim stopi do nekoga (dobre prijateljice, psiholiginje...), saj v živo bolj zaleže. Vseeno pa lahko tudi tukaj pomagamo in NOBEN te ne bo obsojal! TUKAJ SMO ZATE!

En velik objem!
Žalost
radpomagam
Objave: 23
Pridružen: 11 Mar 2020 23:36

Re: Osamljena osebica

ObjavaNapisal radpomagam » 06 Apr 2020 13:53

Pozdravljena, Kumeljb14!

Res mi je žal za tvojega očeta, vem, da je bolečina ob izgubi ljubljene osebe velika. Nič ni narobe če jokaš, solze ti bodo pomagale lajšati bolečino. Zagotovo se ne bo nihče norčeval iz take resne in žalostne teme, ne v živo, ne na tem portalu.

Vsi mi smo tu zate, za pogovor, za tolažbo. Nihče se ne bo norčeval iz tebe ali te obsojal.
Vsi ti želimo pomagati in zate smo tu :)

lp, radpomagam
Kumeljb14

Re: Osamljena osebica

ObjavaNapisal Kumeljb14 » 06 Apr 2020 20:52

Ful hvala vsem za lepe misli id da mi v težkih trenutkih stojite ob strani.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Osamljena osebica

Uredništvo » 07 Apr 2020 14:33

Odgovor svetovalke
__________________

Draga Kumeljb14,

smrt ljubljene osebe, še posebej pa staršev, je v življenju otroka nekaj najhujšega. Povsem razumem, da je težko sprejeti dejstvo, da ti umrl oče, ki bi moral v teh letih skrbeti zate, ti biti v oporo in umreti takrat, ko odrasteš, imaš otroke in svojo družino. Sedaj ga pa ni več.

Povsem razumljivo in nujno potrebno je, da se po smrti ljubljene osebe, torej tvojega dragega očeta, začne in odvije proces žalovanja. Ta proces navadno traja od eno do dve leti, lahko celo dlje. Kasneje pa se pojavlja v obdobjih, ob pomembnih življenjskih dogodkih npr. valeta, matura, poroka, rojstvo otroka. Žalovanje spremljajo različna čustva, od žalosti, do jeze, občutkov krivde... Vse je povsem normalno in razumljivo. Pojavijo se tudi npr. misli: "Kako bi bilo lepo, če bi bil moj oče tu. Kako pogrešam očeta. Zakaj je moral umreti....". Med seboj se razlikujemo po tem kako in koliko časa žalujemo. Vsi pa gremo skozi faze žalovanja, ki se zaključi tako, da se sprijaznimo z izgubo in poskušamo graditi nove vezi, najdemo nov smisel v življenju. Nikakor pa to ne pomeni, da smo ljubljeno osebo izgubili, pozabili nanjo.

Pogosto nam je v procesu žalovanja v veliko pomoč kakšen bližnji, ki mu zaupamo (npr. lahko sorodnik, prijatelj, učitelj...) ali pa kakšen strokovnjak. Nikakor ni smiselno, da svoja doživljanja, čustva, dvome in vprašanja v zvezi s smrtjo in žalovanjem držimo zase, poskrbimo za druge npr. ti za mamo ali pa še za koga, nase pa pozabimo. To prinaša še dodaten stres in napor, ki se lahko kaže v tesnobi, celo depresiji. Proces žalovanja pa se zavleče ali pa se ne zaključi.

Kot so ti svetovali vrstniki, se poskušaj otresti občutka, da se ti bodo drugi smejali. V kolikor bi se to zgodilo, kaže to na njihovo nezrelost, celo nemoč, nevednost kako ti pomagati, pristopiti k tebi.

Svetovala bi ti, da si prebereš zapis Društva Hospic o žalovanju: http://www.hospic.si/programi/zalovanje ... -odgovori/. Hkrati pa bi ti svetovala, da stopiš z njimi v stik, saj so že kar nekaj let nazaj vzpostavili poseben program na področju žalovanja otrok in mladostnikov - link: http://www.hospic.si/programi/zalovanje ... dostnikov/. V okviru tega programa organizirajo tudi tabor Levjesrčni, ki je namenjen prav žalujočim otrokom in mladostnikom.

Draga Kumeljb, pošiljam ti topel objem in te lepo pozdravljam. V kolikor potrebuješ še kaj, sem ti na voljo.

Vse dobro,
Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja
kumeljb

Re: Osamljena osebica

ObjavaNapisal kumeljb » 07 Apr 2020 20:33

To je cela zgodba.
Pred 3 leti sva oba z očetom doživela prometno nesrečo, ko sva se vračala domov od babice. Spomnim se kako me je klical v avto da naj se zbudim, ker sem bila nezavestna. Nato sem sedela v gasilskem avtu in oči je ležal v rešilcu. Mene so peljali v bolnišnici. Imela sem zvit gleženj in izpah njeno ramo. Oči je ostav v bolnici. Naslednji dan je klicala zdravnica in povedala, da je doživel srčni zastoj. Od takrat naprej sama sebe krivim za to nesrečo in za smrt. Ampak newem zakaj se počutim krivo. Rada bi se znebila krivde ampak se nemorem ali ima kdo kakšen nasvet?
V naprej se že zahvaljujem.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Osamljena osebica

Uredništvo » 08 Apr 2020 22:30

Odgovor svetovalke
_________________

Draga Kumeljb,

zahvaljujem se ti za ponovno zaupanje in še bolj podroben opis tragičnega dogodka. Prometna nesreča je vsekakor zelo nepredviden in za udeležence zelo stresen dogodek, ki pušča v nas posledice, tako fizične kot psihične. Še bolj in bolj dolgoročno, ko pride do poškodb s smrtnim izidom.

Zapisala si, da si jo ti odnesla z lažjimi telesnimi poškodbami, oče pa je v bolnišnici umrl. Sebe kriviš za nesrečo in za smrt očeta. Sklepam, da se obdajaš z vprašanji kaj bi bilo, če...kaj bi jaz lahko storila, da ne bi...in še cel kup vprašanj na to temo. Dogodka, ki se je zgodil ne moreš spremeniti. Vpliva na njegov potek tudi nisi imela in ga nimaš, četudi bi si želela čas premakniti nazaj. Nisi in ne moreš biti odgovorna za smrt očeta. Verjeti moraš, da so zdravniki naredili vse, kar je v njihovi moči, da bi mu pomagali. V to se moraš prepričati. V pomoč so ti lahko objektivna dejstva.

Torej, se strinjava, da vpliva na to, da se je zgodila nesreča nisi imela in tudi na to ne zakaj je tvoj oče umrl. Imaš pa možnost in vpliv na to, kako boš predelala njegovo smrt, svoje občutke krivde in kako bo vse to vplivalo na tvoje nadaljnje življenje.

Kot sem že napisala, je smiselno, da poiščeš strokovno pomoč sodelavcev Hospica (e-pošta: zalovanje.otrok@hospic.si, tel.: 051 419 558), da se udeležiš katerega od taborov Levjesrčni, kjer boš spoznala vrstnike, ki se prav tako soočajo z izgubo ljubljene osebe. Poleg tega ti predlagam, da mogoče začneš pisati dnevnik hvaležnosti, kjer zapisuj spomine na očeta in na tiste dogodke, ki se ti vsak dan zgodijo in si zanje hvaležna. Ohranjaj šolsko rutino, druži se s prijatelji, poskušaj se gibati v naravi oz. športati. O svojih občutkih govori z osebami, ki jim zaupaš, tako z odraslimi kot tudi z vrstniki. Naj te ne bo strah. Pomembno je, da bolečine, ki jo nosiš v sebi, ne zadržuješ zase. Pomagaj si tudi z vajami npr. čuječnosti http://www.dps.si/wp-content/uploads/20 ... a-Bajt.pdf.

Upam, da ti bo kakšen od nasvetov prišel prav. Objem in vse dobro.
Za še kakšen nasvet, usmeritev ali pomoč sem ti na voljo,
Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja