Pomoč

Vprašanja na tosemjaz.net.
yeet
Objave: 8
Pridružen: 04 Jul 2019 01:20

Pomoč

ObjavaNapisal yeet » 19 Mar 2020 15:40

Zdravo

Spet jaz, dosti mesecev pozneje. Morem reči da se ni nič izboljšalo, če že kaj poslabšalo. Glede šole, sem jo vzljubila in se nimam namena prepisati. Glede mojega počutja gre pa vse slabše. Moje telo se mi gnusi. Počutim se kot neuspeh (beseda ki to najbolje opiše: failure). Vsi, vključno z mano pričakujejo ogromno od mene in mislim da tega nisem zmožna. Veliko sem "v svoji glavi" in nikomur ne povem svojih misli saj jih nočem obremenjevati. Še vedno je nek glas v meni ki mi govori da sem samo dramatična in občutljiva najstnica ki se joka do spanja in samopoškoduje ker nima boljšega dela. Izvedela sem tudi da je moja prijateljica s katero se poznam že od rojstva, velikokrat poskusila storiti samomor. Jaz res ne vem kaj bi storila brez nje in ob enem ne vem kako bi ji pomagala. Res me skrbi zanjo.
Zdaj med to "karanteno" ne vem kako bom zdržala doma. Mami mi konstantno govori da se obnašam kot zombi in da naj imam malo življenja potem pa pričakuje da ji bom govorila o svojih težavah in ji zaupala. Očeta tako ni veliko doma, ko pa je, je vrjetno pijan ali pa se zdira name da sem spet nekaj naredila narobe. Res je najbolje slišati ko vidi karkoli o lgbt+ skupnosti in reče da bi jih vse postreljal. Res se ne zaveda da tja spadam tudi jaz in ne vem kaj bi bilo z mano če bi izvedel.
Vem da je tale "rant" čisto razmetan, ampak nekam sem to morala zapisati.

~yeet
Zadnjič spremenil yeet dne 01 Maj 2020 22:17, skupaj popravljeno 1 krat
Bebka

Re: Pomoč

ObjavaNapisal Bebka » 21 Mar 2020 19:28

Živjo
Nevem zakaj sploh pišem ampak nekako ssm začutila sebe v tvojem sporočilu ja hotela sem samo povedat da se počutim enako in da se mi dogajajo podobne reči. Za razliko se jaz sama počutim kot zombi in brez življenja ko komaj čakam da nekam izginem joj včasih bi se res rada udrla v zemljo ker sem že izmučena od vsega tega mojega razmišljanja in nasploh vsega ja to je vse. Upam da boš bolje vem da sploh nisem v pomoč samo želela sem povedat da se počutim enako.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Pomoč

Uredništvo » 25 Mar 2020 11:29

Odgovor svetovalke
____________________

Pozdravljena,

opisuješ svojo stisko in seveda s tem, kar nekaj možnosti za raziskovanje....

Najprej se posvetiva tebi. Napisala si namreč, da si nenehno v svoji glavi. Kakšne so te misli? Kakšni so scenariji, ki si jih oblikuješ? Kaj ob tem čutiš? Smiselno bi bilo, da vzameš v roko zvezek in vanj zapisuješ. Tako lahko namreč svoje begave, intenzivne misli, uloviš. Lahko jih upočasniš... Morda tudi ustaviš. In se nanje osredotočiš. Jih pogledaš še z drugega zornega kota... Kar nam včasih ponuja večjo objektivnost... Možnost za preoblikovanje, predrugačenje. O čem govorim? Če boš med zapisanim prepoznala negativno samo-ocenjevanje, v smislu: zguba sem, nesposobna, ipd....bo tvoja naslednja naloga ta, da se potrudiš in te misli potem tudi predrugačiš. Recimo: zguba sem – sem povsem običajna, doživljam tako vzpone kot padce... Torej poskušaj opustiti negativno označevanje. Kajti, ko se zmerjaš, hkrati razvijaš v sebi tudi slab občutek. Ko o sebi razmišljamo slabo, se vsekakor ne počutimo super-fit za druženje, kajne? Ko se torej zatakneš v samo-zmerjanje, se ustavi. Zapiši si svoje dogajanje v glavi, potem pa predrugači misli. Morda ti sprva ne bo preprosto.... Pomisli, kaj bi rekla svoji prijateljici, če bi spregovorila o sebi na tak način? Verjetno bi bila do nje sočutna, bolj razumevajoča? Da pa boš spreminjala svojo navado negativnega samo-okrcanja, pa je pomemben tvoj napor. Želja po spremembi. Da ljudje osvojimo neko novo veščino, potrebujejo nenehno ponavljanje.... Vadi vsak dan, večkrat, vsaj tri tedne. Spremembe boš opazila postopoma... Hkrati pa bodi potrpežljiva. Zavzeta. Bodi pripravljena na zdrse. In še nekaj: ljudje se spreminjamo, težimo k temu da bi bili boljši, vse življenje. Ni nekega dokončnega stanja. Vprašaj svojo babico. Ali pa mamo.

In ko sva ravno pri tvoji mami.... Tvoje odraščanje, rezanje popkovine, osamosvajanje je proces... S katerim se prvič srečuje tudi tvoja mama. Večina staršev se sprašuje, »kaj se dogaja z mojim najstnikom, ves čas je v sobi, pride, pozdravi, se zapre v sobo, se prehranjuje, pa spet zapre v sobo.« Tudi tvoja mama se trudi vzpostaviti stik s tabo, pa čeprav je ta njen trud morda zgolj kritika. Tudi tvoja mama se sooča s skrbmi, išče rešitve... Predlagam ti za začetek, da ji priskočiš na pomoč tako, da ji boš pomagala pri opravljanju gospodinjskih del (kuhanje, pospravljanje), tako bosta skupaj.... Delo je lahko zelo dobra terapija... Za preusmerjanje misli, energije, hkrati pa je prostor, ko lahko iz povsem neobveznih, lahkotnih vsebin preidemo tudi na »reševanje izzivov«...

Tvoje telo se ti gnusi.... Tvoje telo je edino, ki ga imaš. In je popolno. Omogoča ti dihanje, bitje srca, krčenje rok, nog, gibanje, razmišljanje, čutenje. In še mnogo, mnogo več. Številne procese... In življenje.

V tem svetu lahko spreminjamo zgolj sebe. Svoje vedenje, misli, čustvovanja. Že to od nas zahteva zelo veliko energije. Nisi odgovorna za vedenje drugih, si pa odgovorna zase. In vsekakor si pomembna.

Tvoja prijateljica se ob tebi počuti varno, da ti je zaupala. Kar je pomembno! Tudi ti si njej pomembna oseba. Povej ji pa tudi, kako je ona pomembna oseba v tvojem življenju. Povej ji, kaj je tisto, kar pri njen ceniš, spoštuješ, imaš rada. Pomemben korak je, da je s tabo spregovorila o svoji stiski. Mnogokrat se ustrašimo, ko nam nekdo pove, da je razmišljaj, da bo svojo življenje končal. Ne upamo postavljati vprašanj, poslušati, saj se bojimo, da bodo naša vprašanja v tej smeri osebo še dodatno vzpodbudila. Kar pa nikakor ni res. Predlagam, da prijateljici postaviš vsa vprašanja, ki si jih želiš. In jo poslušaš. Je ne prekinjaš... Dogovorita se, da se bosta slišali, ko se bosta znašli v stiski.

Drago dekle, nisem prepričana, če boš zadovoljna z odgovorom. Pomembno je, da se sprejmeš kot edinstveno, pogumno, močno. Da se zmoreš ustaviti – pred negativnim samoocenjevanjem, pred samopoškodovanjem...

Želim ti, da bi zmogla biti bolj prizanesljiva do sebe. Bodi si taka opora, kot si opora svoji prijateljici. Kajti tega si vsekakor vredna.

Objem.

Bodi zdrava.
Polona Kunstelj, univ. dipl. socialna pedagoginja
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Pomoč

Uredništvo » 13 Maj 2020 13:30

Odgovor svetovalke
__________________

Pozdravljena yeet!

Hvala, da si nam tudi tokrat zaupala svojo stisko in svoje težave. Svetovalka, ki ti je odgovarjala zadnjič, je trenutno odsotna, zato ti odgovarjam jaz, ampak tvojega prvega vprašanja (ali morda več prejšnjih) ne poznam. Tako vnaprej oprosti, če te bom povprašala o čem, kar si že zadnjič napisala ali če sem kakšno stvar narobe razumela. Če se bo zgodilo slednje, me prosim kar popravi.

Lepo je slišati in vesela sem, da si vzljubila šolo. Hkrati pa me žalosti vse, kar si potem napisala naprej. Iz pisma je moč razbrati, da si v veliki stiski in da se soočaš s težkimi situacijami. Poročaš, da se ti telo gnusi. A mi lahko poveš kaj več o tem? Kdaj se je to začelo? Ali se je pred tem kaj posebnega zgodilo (ali morebiti trajalo dlje časa)? Realnost današnjega časa je, da smo vsi pod nenehnim in ogromnim vplivom socialnih medijev, ki nas stalno bombardirajo z ogromno količino informacij, o tem kakšni bi morali biti, postavljajo nerealne in ne zdrave lepotne ideale. Tako se veliko ljudi – tvojih vrstnikov in vrstnic, mlajših, starejših od tebe srečuje s podobnimi občutki kot ti, ker ne dosegajo vseh teh standardov. A vedi, ti standardi niso dosegljivi po naravni poti (in so tako nerealni) – dosežejo jih ali s photoshopom ali z ogromno količino make up-a in s starostjo z vedno več lepotnimi operacijami. Ampak slednje nikakor ni v redu. Nekoliko kruta realnost socialnih omrežij je predstavljena v tem videu: https://www.youtube.com/watch?v=v129rsjYGeI. Glavno sporočilo videa je – lepa si točno taka, kot si! S tem, da sebe primerjamo z lažnimi slikami na socialnih omrežjih, si ustvarjamo nerealne podobe, kakšni bi morali biti, hkrati pa imamo nerealne podobe, o tem kakšni dejansko smo. Ljudje na tak način izgubljajo stik s sabo, s svojim telesom. Kot je na tvoje prvo vprašanje odgovorila že prejšnja svetovalka – vsak ima samo eno telo, ki se vsak dan močno trudi za nas. Vem, da je veliko lažje govoriti, imej rad svoje telo ne glede na to kakšno je, kot to tudi storiti, ampak prav je, da poskusimo. Glede na to, da do svojega telesa občutiš precej močno čustvo in da se ti to dogaja že precej časa, ti toplo svetujem, da poiščeš strokovno psihološko pomoč (čim prej, ko bo to možno). Z redno in bolj poglobljeno strokovno pomočjo, kot jo lahko mi nudimo v naši svetovalnici, boš lahko skupaj s strokovnjakom bolje raziskala vzroke, zakaj tako čutiš in ponovno vzpostavila ljubeč odnos do svojega telesa ter izboljšala samopodobo. Nekaj nasvetov, ki ti lahko pomagajo pri izgradnji bolj pozitivne samopodobe, lahko najdeš tudi na tej spletni strani: https://www.tosemjaz.net/clanki/verjamem-vase/. Na tem mestu bi ti rada povedala še to, kar se potem nekoliko nanaša na nadaljevanje tvojega pisma – iskanje pomoči ne pomeni šibkosti, neuspeha. Življenje ni enostavno, dogaja se nam ogromno stvari, za katere nismo sami krivi in jih je težko razumeti. Vedi, da je iskanje pomoči izraz poguma in moči ter prva majhna zmaga na poti do velike zmage! Tako kot gremo k zdravniku, ko nas boli želodec ali si zlomimo roko, je prav, da poiščimo tudi pomoč, ko doživljamo čustveno bolečino. Če boš potrebovala pomoč pri iskanju psihološke pomoči, nam piši in ti bomo z veseljem pomagali.

Nadalje si pisala, da se počutiš kot neuspeh. Ali mi lahko malo več poveš o tem, kaj bi zate pomenilo, da bi bila uspešna? So ti občutki vezani samo na določeno področje v življenju, npr. na šolo ali na različna področja? Vedi, da je uspeh tudi to, da si zbrala pogum in pisala nam ter da iščeš pomoč pri spopadanju s svojimi težavami, prav tako si dosegla uspeh s tem, ko si vzljubila šolo (ne poznam točno zgodbe za tem, ampak očitno si imela težavo, ki si jo uspešno rešila).

Praviš, da veliko premišljuješ, ampak nočeš o svojih stiskah spregovoriti z drugimi, ker jih nočeš obremenjevati. Še enkrat hvala, da si jih zaupala nam, vedi da nas nikakor ne obremenjuješ in da smo za to tu. Če imaš ob sebi osebo, za katero veš, da ji res lahko zaupaš, se poskusi z njo pogovoriti o svojih stiskah. Namreč že sam pogovor lahko zelo veliko pomaga. Pogosto se ljudem na sploh dogaja, da nočejo spregovoriti o težavah, ker imajo občutek, da bodo druge obremenjevali po nepotreben. Ampak ti drugi, ki imajo te osebe radi in jih skrbi za te osebe, po navadi z veseljem prisluhnejo in pomagajo, kolikor lahko. In sploh če so v skrbeh, ker vidijo, da se z osebo nekaj dogaja, je tudi njim lahko neko olajšanje, ko slišijo, kaj je narobe in se potrudijo pomagati ali biti samo v oporo. Če meniš, da ti bo pomagalo odpraviti te skrbi, lahko osebi, ki ji zaupaš, poveš samo nek del tvojih težav (ni potrebno, da takoj poveš vse) ali jo celo direktno vprašaš, če ji lahko zaupaš svoje težave.

Tvoj glas, da si samo dramatična in občutljiva najstnica, ni nikakor resničen. V življenju se soočaš s težkimi stvarmi, za katere nisi kriva ti, ampak so splet različnih okoliščin.
Zelo me skrbi, da so tvoje stiske tako močne, da so te pripeljale do samopoškodovalnega vedenja. Kot sem ti napisala že prej, ti toplo svetujem še enkrat, da si poskusiš poiskati strokovno psihološko pomoč. Vedi, da lahko še vedno, kadarkoli pišeš v našo svetovalnico in ti bomo z veseljem odgovorili, ampak je naš obseg pomoči precej omejen. Ker je zaradi epidemije pomoč trenutno na voljo le na daljavo, lahko ob hudih stiskah pokličeš tudi na Tom telefon (https://www.e-tom.si/), namenjen otrokom in mladostnikom, ki deluje vsak dan od 12h do 20h ure. Svetovalci na telefonu ti bodo z veseljem prisluhnili in ti tudi zagotovili vse potrebne informacije in pomoč pri iskanju nadaljnje pomoči. Mogoče lahko poskusiš svojo stisko in bolečino izraziti na drugačen način – npr. preko umetnosti – svoje stiske, bolečine lahko naslikaš, narišeš, napišeš pesem, odplešeš.

Verjamem tudi, da te za tvojo prijateljico zelo skrbi. Glede na zapisano, sklepam, da se tudi prijateljica sooča s hudimi stiskami. Ali se je prijateljica pripravljena pogovarjati o teh stiskah? Je morebiti poiskala strokovno psihološko pomoč? Če ne, ji to priporoči. Iskreno ji lahko tudi poveš, da jo imaš rada in da te skrbi zanjo ter je nočeš izgubiti. Daj ji vedeti, da si ji pripravljena pomagati oz. nuditi oporo, kolikor je v tvoji moči. Ali si mogoče tudi njej zaupala svoje stiske? Druga drugi lahko data možnost spregovoriti o svojih stiskah in se poslušati. Tako lahko že druga drugi zelo pomagata, saj nas pogovor lahko vsaj deloma razbremeni stisk. Hkrati pa se bosta obe lažje spopadali s svojimi stiskami, če bosta vedeli, da nista sami, ampak imata druga drugo.
Iz nadaljevanja tvojega zapisa je razvidno, da imaš tudi doma težko situacijo, za kar mi je zelo žal, da se ti to dogaja. Glede na to, da ti mama pravi, da naj imaš malo življenja, opaža, da nekaj ni v redu in je to lahko znak skrbi. Mogoče ji lahko kdaj kaj poveš o svojih težavah (ni potrebno, da ji takoj zaupaš vse) in bo mogoče začela bolje razumeti tvojo situacijo. Verjamem pa, da ti je še težje prenašati tvoje težave z očetom. Tvojega očeta ne poznam, ampak iz zapisanega lahko sklepam, da se tudi on srečuje z določenimi stiskami in težavami v svojem življenju, ki jih rešujejo na način, ki ni ustrezen. Težko si predstavljam, kako se ob vsem tem počutiš doma. Bi ti pa rada v tem trenutku vlila upanje in dala moč ter spodbudo. Na srečo živimo v državi, kjer imaš možnost, da izraziš svojo stisko, si pridobiš pomoč in greš po svoji poti v življenju ter zaživiš srečno življenje. Pot verjetno ne bo najlažja, a najpomembneje je, da pot obstaja. Na pot si stopila že s tem, da si pisala v našo svetovalnico. Ostani pogumna in si dovoli iti še dlje. V naši svetovalnici lahko vedno poiščeš podporo in pomoč, kot pa sem ti omenila že večkrat, ti pa priporočam, da si na poti poiščeš še drugo strokovno psihološko pomoč. Tako ti bo veliko lažje. Na poti bodo lahko tako vzponi kot padci. Pomembno je, da vztrajaš. Mogoče bodo osebe v življenju, ki ne bodo želele po tej poti, kar bo lahko zelo boleče, ampak včasih potrebujejo drugi čas, da spoznajo določene stvari in nam pridejo ljudje, ki nas imajo radi, sčasoma vseeno nasproti ter potem nadaljujejo pot z nami. S to prispodobo nikakor nisem imela v mislih, da bi zapustila starše, pobegnila od doma ali karkoli temu podobnega. S tem sem ti želela povedati, da obstaja pot, na kateri lahko v sebi najdeš moč in pridobiš znanje, da boš lahko rešila svoje stiske, našla načine, kako se spopasti s težavami in živeti naprej oz. kako kljub vsemu zaživeti svoje življenje ter pustiti, da v njega posije sonce. Vsak na svetu si zasluži, da je spoštovan, ljubljen in srečen. Začeti moramo pri tem, da začnemo imeti radi sami sebi. Čeprav se ti bo mogoče kdaj zazdelo, da si sebična, vedi da je prav, da včasih sebe postavimo na prvo mesto in poskrbimo za sebe.

Pošiljam ti en velik objem poln ljubezni! Mislim nate in verjamem vate! Tu sem, če karkoli potrebuješ.
Sara Seršen, dipl. psihologinja (un)