Stran 1 od 6

Vsak dan težje in kmalu bo konec

Objavljeno: 07 Feb 2020 23:59
Napisal Žalost112019
Težko je; vsak dan težje;
KMALU BO KONEC!

Hej hoj,
pozdrav zveni zelo vesel, ampak ali je to res, kar čutim?
Ne!
Prosim zakrijte nadaljevanje, ker še nisem pripravljena toliko deliti; HVALA!

/Izbrisano v uredništvu/

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Objavljeno: 10 Feb 2020 12:48
Napisal Uredništvo
Odgovor svetovalke
___________________

Draga Žalost,

hvala za tvoje iskreno pismo in za to, da iščeš in prosiš za pomoč. To je lastnost, ki govori o tem, kako močna in modra pravzaprav si. Da kljub temu, da je težko, vztrajaš vedno znova in znova, in spet in spet. Čas, ki ga bom namenila tebi, nikakor ni zapravljen. To je čas, ki ga bova skupaj izkoristili za to, da spoznava tvoje težave in poskusiva razmisliti o tem, kakšne so možne rešitve. Takšne rešitve, ki te bodo potisnile nazaj v življenje. Čeprav je včasih v življenju težko, včasih tako zelo, da se nam zdi, da je vse brez veze, trdno verjamem, da se da v vsaki situaciji nekaj narediti. Če že ne moremo spremeniti situacije, potem lahko vsaj poskušamo spremeniti pogled nanjo. Zapisala si, da ne veš, kaj je narobe s tabo in da si vsem v napoto. Zato ker se ti dogajajo takšne stvari, še ne pomeni, da je kaj narobe s tabo. Včasih ljudje pomešamo dejstva z mnenji. Dejstvo je, da se ti dogajajo stvari, ki se ti ne bi smele dogajati. Nihče ne bi smel biti deležen žaljivk, še manj, ustrahovanja. Sploh pa ne ustrahovanja, ki je pravzaprav že grožnja s smrtjo (ubil te bom).To je nesprejemljivo. Ker to poslušaš in doživljaš že nekaj časa, si si ustvarila mnenje o sebi – da je nekaj narobe s tabo, da si vsem v napoto. Vendar to ne drži (mnenja niso enaka dejstvom). Vsak od nas je poseben in drugačen in vsak od nas ima svoje mesto v prostoru.

Zapisala si, da ob tem težko zdržiš zakrivati in skrivati svojo bolečino, kar je povsem normalno. Človek je socialno bitje, potrebujemo družbo so-ljudi, ki nas razumejo, sploh pa potrebujemo, da o svojih težavah govorimo. Ker ti nimaš priložnosti, da bi o svojih težavah govorila, ti je težko. Tudi zapisala si, da poskušaš vse rešiti sama, a ti nekako ne uspeva. Najtežje je, če s svojimi težavami in negativnimi mislimi ostajamo sami, saj se zdi, da naše črne misli in naše težave v nekem trenutku postanejo večje od nas. Glede na to, da so se tvoje težave ponovile takrat, ko si se vrnila v šolo, sklepam, da je razlog torej v šolskem okolju. Zato te močno vzpodbujam k temu, da se nekomu zaupaš. Povedati moraš, da te drugi ustrahujejo in povedati moraš, kako se počutiš. Razmisli, na katero odraslo osebo bi se v tem trenutku lahko obrnila. Napisala si, da si hodila k šolski psihologinji, a je trenutno ni. Če se vrne kmalu ali lahko počakaš do takrat? Če ne, komu se lahko še zaupaš? Je kakšen učitelj, s katerim sta si bolj blizu in meniš, da bi se lahko pogovarjala? Je kakšna odrasla oseba v družini – mama, kakšen drug sorodnik ali družinski prijatelj? Mogoče lahko poskusiš tudi poklicati na katerega izmed telefonov kot je denimo TOM telefon (116 111; vsak dan med 12h in 20h). Napisala si, da imaš za sabo že izkušnjo zdravljenja z zdravili. Ti je pomagalo? Ali se lahko po pomoč obrneš k strokovnjakom (pedopsihiater, psiholog…), ki so te takrat zdravili? V vsakem primeru te prosim, da o svojih težavah z nekom spregovoriš. Ker ni prav, kar se ti dogaja in ker se boš s težavami lažje soočila, če ne boš skozi to šla sama.

Svoje pismo si naslovila »kmalu bo konec«. Nisem prepričana, da razumem, kaj si s tem mislila. Glede na vse, kar si zapisala, pa razmišljam, ali to pomeni, da razmišljaš tudi o smrti. O svoji smrti. Če je tako, mi prosim napiši kaj več o tem. Rada bi vedela kaj in kako razmišljaš in zato te prosim, da to deliš z mano. Včasih se znajdemo v situaciji, ko se zdi, da se vsi naši podporni stebri podirajo. Razumem, da si zdaj ti v takšni situaciji zato ti ponujam(o) roko in te spominjam na to, da je takšno počutje trenutno. Že naslednji hip nam življenje lahko nameni nekaj boljšega.

Prosim te, razmisli o tem, na koga se lahko obrneš po pomoč in oglasi se še kaj. Napiši mi s čim se rada ukvarjaš v prostem času, kakšne stvari te zanimajo.

Mislim nate, lepo te pozdravljam,
dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Objavljeno: 10 Feb 2020 17:51
Napisal Žalost112019
Hvala za odgovor😊
(Prosim ponovno ne objavite spodnjega pisma)

/Izbrisano v uredništvu/

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Objavljeno: 11 Feb 2020 13:26
Napisal Uredništvo
Odgovor svetovalke
___________________

Draga Žalost,

hvala, da si dodatno razložila situacijo, predvsem pa, da si se ponovno oglasila. Sem upala in si želela, da se boš. Všeč mi je, da z mano deliš te vsebine, čeprav so zate boleče. Resnično je pomembno, da svojih občutkov in razmišljanja ne zadržuješ v sebi.
Torej, če prav razumem, je učitelj, ki je postal podravnatelj, nekdo, ki bi lahko bil tvoj vir opore oziroma nekdo, ki bi mu lahko zaupala, kaj se dogaja. Razumem, da si si njegovo vedenje (ko se ni vrnil zaradi obveznosti) razlagala kot da si le še ena skrb več. Res ni prijetno, če te nekdo pusti čakati celo uro in se niti ne vrne, ampak razlogi za to so, kot si napisala, bili v njegovih obveznostih. Kako se je ta učitelj po tem obnašal do tebe? Te je poiskal, ti je razložil, kaj se je zgodilo? Če je on tisti, ki ga vidiš kot nekoga, s katerim bi lahko začela pogovor, potem te k temu zelo vzpodbujam. Razumem tvoj strah in pomisleke o tem, da bi spregovorila o ustrahovanju. To so težke vsebine. Ne morem ti obljubiti, da ne bo nobenih posledic (za ustrahovalce), ampak nikakor ni prav, kar se ti dogaja. Kaj meniš o tem, da bi se z učiteljem začela postopoma pogovarjati? Mogoče mu najprej lahko zaupaš, da se v šoli ne počutiš dobro, da se ne počutiš sprejeto. Sporoči mu, da so nekateri učenci nesramni do tebe in da si zaradi tega žalostna. Potem bosta pogovor razvijala naprej. Kako se ti to zdi? Napisala si, da so se učitelji po tvojem zdravljenju začeli do tebe obnašati drugače oziroma da so začeli nate drugače gledati. Nisi sicer napisala kako drugače, si pa napisala, da se zato (torej njihove reakcije) tega izogibaš, zato sklepam, da da ti njihovo obnašanje ni bilo všeč. Lahko prosim napišeš kaj več o tem, kako so bili drugačni? Kar zadeva tvojega zdravljenja in zdravil, razumem, da čakaš na ambulantno zdravljenje oziroma pregled. Kdaj imaš pregled? Če je do takrat še dolgo, potem predlagam, da mama ali nekdo drug pokliče na oddelek, kjer si se zdravila, razloži, kakšna je situacija, in poskušaš dobiti datum pregleda pri specialistu čimprej. Je pa vsekakor dobro, da je stvar v teku, torej da je obravnava na vidiku. Prvi vir pomoči je sicer lahko tudi tvoj pediater (osebni zdravnik), če bi trajalo predolgo.

Hvala, da si razložila pomen naslova tvojega pisma. Torej imaš samomorilne misli. A si to komu povedala? Če ne, te vzpodbujam k temu, da to z nekom podeliš. Vse stvari lažje premagujemo, če nismo sami. Prosim te, da tudi meni poveš kaj več o tem. Kako pogoste so te misli in kdaj se pojavljajo? In kaj te takrat pomiri oziroma ti pomaga? V vsakem primeru ohrani zavedanje, da so to samo misli (ki so lahko zelo vznemirjujoče), ki pridejo in gredo. Če bo kdaj zelo hudo in misli ne boš mogla nadzorovati, se lahko obrneš na svojega zdravnika, na dežurno ambulanto v zdravstvenem domu, na TOM telefon. Ne ostajaj sama. Če bi bila jaz na tvojem mestu in bi imela takšne težave, kot jih imaš ti, kaj bi mi predlagala, kako bi mi pomagala? Ali lahko kaj od te »pomoči« uporabiš zase? Ob koncu tvojega pisma si zapisala, da, čeprav malo, vendarle je nekaj prijateljev v tvojem življenju. Hkrati si tudi napisala, da se jih bojiš (tega ne razumem najbolje), a vendarle me zanima, kaj počneš skupaj z njimi, kakšne so vaše skupne aktivnosti. Si si s katerim od njih tako blizu, da bi mu kaj od tvojih težav lahko zaupala? Precej pa me tudi zanima, kdo si ti. Verjamem, da si mnogo, mnogo več kot samo dekle, ki ima samomorilne misli in težave v šoli. Upam, da imaš kakšne želje, cilje, zanimanja. Če ne zdaj, ko ti je hudo, pa vsaj, da si jih imela. Če boš želela karkoli od tega deliti z mano, sem tukaj. Z veseljem bom prebrala o tem, kakšna zanimanja in cilje si imela oziroma imaš.
Razmisli o mojih vprašanjih in se še oglasi.

Lepo te pozdravljam,
dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Objavljeno: 12 Feb 2020 20:50
Napisal Žalost112019
En velik hvalaaaaa!
(Prosim zakrijte vsebino ostalega pisma)

/Izbrisano v uredništvu/

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Objavljeno: 13 Feb 2020 11:33
Napisal Uredništvo
Odgovor svetovalke
__________________

Draga Žalost,

vesela sem, da si se spet oglasila. Hvala. Z vsakim tvojim pismom dobivam malo več vpogleda v tvojo situacijo.

Zdi se mi zelo lepo od učitelja, da ti je ponudil prostor in čas, da se pri njemu lahko oglasiš. Praviš pa, da tega ne zmoreš, da ti nekaj preprečuje. Učitelj ti je »ponudil roko« in tega zagotovo ne bi naredil, če bi menil, da ne zmore, da se mu ne ljubi, da nima časa itd. Prosim te, da sprejmeš ponujeno pomoč in sama sebi dovoliš, da te nekdo podpre. Meni se zdi krasno, da obstajajo takšni učitelji. Če se ne boš zmogla takoj pogovarjati o ustrahovanju, boš to načela takrat, ko boš zmogla. Za začetek bo že dovolj, če se bosta začela pogovarjati. Pogovor o takšnih vsebinah je težek, vem in verjamem to, a daje ti možnost, da ostaneš tukaj. Onostranstvo bo počakalo. Prosim te, vsaj razmisli o tem.

Zdaj malo bolje razumem tudi to, kaj si mislila s tem, da se učitelji drugače obnašajo do tebe. Iz tega, kar si napisala, sklepam, da so bolj pozorni do tebe. Sama to razumem kot njihovo skrb, da jim ni vseeno do tebe. Kako pa si ti s tem? Te to moti ali ti je ok?
Razumem, da ti je težko spregovoriti o samomorilnih mislih, ker te je strah, kaj bi si drugi mislili o tebi. Ampak verjemi, in verjetno imaš tudi sama takšno izkušnjo, da pogovor o tem razbremeni. Jaz ti verjamem, da ne iščeš pozornosti in enakega mnenja bodo tudi tisti, ki razumejo, da se vsak od nas kdaj lahko znajde v takšni stiski. Razmisli torej, komu bi lahko te svoje občutke in razmišljanja zaupala. Tudi o tem, da se režeš in tem, da imaš oziroma si imela težave z bruhanjem in o svojih namerah, da se misliš tega ponovno posluževati. Zdiš se mi pametna, zelo, zato verjamem, da se strinjava, da to ni dobra ideja. Je kakšna možnost, da vzpostaviš kontakt z zdravnikom, pedopsihiatrom, ki te je zdravil? Ali mu lahko ti sama razložiš kaj se dogaja? Ti lahko pri tem kdo pomaga? Ali mama ve za tvojo stisko? Napisala si, da pomoč za druge lažje najdeš. Previdno te bom še enkrat vprašala, kaj bi ti meni predlagala, če bi bila jaz na tvojem mestu ali če bi kdo od tvojih prijateljev doživljal podobno? Bi mu predlagala, naj je tiho, naj vse skupaj pusti ali bi mu predlagala kaj drugega? Mogoče si zapišeš predloge svojih rešitev, ki bi jih predlagala drugim, in razmisliš o tem, kaj ti preprečuje, da jih ne uporabiš zase. Vesela sem, da si omenila, da imaš nekaj dobrih prijateljev. Takšnih, ki jim povsem zaupaš. To je lahko neprecenljiv vir opore.

Žal mi je za izgube, s katerimi si se soočila. Smrt očeta in psičke. Upam in si želim, da si imela oziroma imaš v procesu žalovanja podporo pri okolici.

Problem je, kot razumem tudi tvoja spolna usmerjenost, ki nasprotuje tvoji veroizpovedi. Meni se zdi ok vsaka spolna usmerjenost, veroizpoved pa uči, vsaj po mojem mnenju, da smo pred Bogom vsi enaki. Človek si sam ne izbira svoje spolne usmerjenosti in prepričana, da boš s časom našla način kako združevati svojo veroizpoved in spolno usmerjenost. Razumem pa te, da je to vir dodatne stiske. Poglej na www. legebitra.si, kjer boš našla veliko informacij o tem kako se soočiti s svojimi odzivi in odzivi okolice.
Hvala, da si z mano delila svoja cilja in želje, ki jih imaš za to leto. Pri dosegu obeh te močno vzpodbujam. Za začetek te prosim, da večino svoje energije usmeriš v prvi cilj in razmisliš o virih pomoči v živo. Potem bo tudi dosega drugega cilja lažja.

Mislim nate in ostajam tukaj zate.

Lep pozdrav,
dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Objavljeno: 16 Feb 2020 12:22
Napisal Žalost112019
Oprostite za pozen odgovor.

Odgovori:

Ta pozornost učiteljev, me malo straši in sploh mi ni ok. Res mi je grozno. Še vsi učenci me kdaj malo čudno pogledajo. Takrat se želim ugrezniti v zemlji. Res je težko.

To zdravnika mi je težko pristopiti, saj se bojim. Bojim se vse okoli sebe, bojim se reakciji, zato sem le raje sama s sabo. Noben ne ve za mojo resnično in močno stisko. Tega občuteka sem že navajena, zato čutim le navznoter in se izogibam kazanja čustev na vzven, kar tudi ni najbolje, a ko ti postane vsakdan je vse lažje in se samo kar naenkrat zlomila ko si sam.

Sicer sem že nekaj prijateljem dala razne nasvete v stiskah in dejala, da nikoli niso in ne bodo sami v tem. Naj ostanejo močni, saj imajo nas, ki smo zmeraj z njimi in naj se ne obračajo na negotove/ fake prijatelje. In vztrajam dokler jih ne prepričam.
A pri meni je vse bolj zapleteno, ne znam se sprejemati, zato ne sprejmem predlogov, saj se mi zdi preslaba zanje in da jih nisem vredna.

Hvala že za vnaprej!
Žalost

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Objavljeno: 17 Feb 2020 12:41
Napisal Uredništvo
Odgovor svetovalke
___________________

Draga Žalost,

lepo, da si se še oglasila.

Poskušam se postaviti v tvoje čevlje, da bi razumela, zakaj ti dodatna pozornost učiteljev ne godi. Zakaj meniš, so pozorni do tebe? Ker ti želijo pomagati, ker se jim zdi, da morajo biti pozorni nate, ker se jim zdiš čudna…? Res me zanima tvoje mnenje in zakaj ti to ni ok. Včasih si dodatno pozornost s strani drugih ljudje razlagamo, kot da drugi mislijo, da imamo “posebne potrebe”, da smo šibki in da potrebujemo pozornost. In to nas seveda lahko razjezi, lahko nam je zaradi tega tudi nerodno. Prazaprav sem dobila občutek, da ti je zaradi tega nerodno pred drugimi učenci (napisala si, da se takrat želiš pogrezniti v zemljo) in da si ne želiš več ali drugačne pozornosti, kot jo dobijo drugi. Včasih takšna zadrega oziroma neprijeten občutek lahko izvira iz našega strahu in nelagodja ob misli, da drugi vidijo in vedo tisto, kar pravzaprav poskušamo prikriti – lahko je to stiska ali karkoli drugega. Je mogoče, da tudi ti doživljaš kaj podobnega? Če se motim, mi prosim povej. Všeč mi je namreč, kadar izraziš svoje mnenje.

Napisala si, da ti je težko pristopiti do zdravnika, da se bojiš. Napiši mi prosim česa se bojiš in mogoče bova ugotovili, da je del strahu (ali celo cel) neutemeljen. In tudi če je kaj takega, česar se upravičeno bojiš, bova lahko razdelali tudi tisto. Ne bom ti rekla “Prav, če te je strah, potem pa ne rabiš k zdravniku”, ker bi ti s tem dajala potuho, poleg tega pa menim, da rabiš strokovno pomoč. Bom ti pa namesto tega rekla, da sem tukaj zate in da mi povej, če ti lahko kako pomagam, da bi premagala ta strah.
Praviš, da vso stisko držiš v sebi. Kako je s tvojo mamo? Ali ona ve, kaj prestajaš? Predstavljam si, da ti prikrivanje težav pred drugimi pobere kar nekaj energije, ki bi jo sicer rabila za okrevanje. Če sem prav razumela, potem je eden izmed razlogov zakaj svoje stiske ne deliš z drugimi, tvoj strah pred njihovimi reakcijami. Kako misliš bi reagirali in kakšne imaš izkušnje s tem (nazadnje, ko si bila v bolnišnici)?

Lepo si napisala, kako zelo vztrajna si, kadar je treba pomagati drugim. Da ne odnehaš in da vztrajaš, dokler jih ne prepričaš. Da pa je po drugi strani pri tebi vse bolj zapleteno, da se ne sprejemaš in se ti zdi, da nisi dovolj dobra. Vsak človek ima nekaj, čemur pravimo slepa pega. To je tisti del osebnosti, ki ga sami ne vidimo, ga pa zato vidijo drugi. Napisala si, da imaš nekaj dobrih prijateljev, da jim pomagaš, da si vztrajna pri tej pomoči. Iz tega sklepam, da si sočutna in topla oseba. Poskusi torej sprejeti, da te drugi lahko (in tudi te) vidijo drugače, kot se vidiš sama. Da drugi vidijo tvoje dobre in svetle plati, da si še kako vredna in bi ti želeli pomagati. Tudi če to zdaj težko verjameš, dopusti vsaj možnost, da se boš enkrat videla skozi njihove oči. Poslušaj in sprejmi tisti nepopustljivi glas in voljo v sebi, ki ne popušča, dokler….sebe ne prepričaš, da nisi in ne boš sama in da moraš vztrajati.

Sem tukaj.

Lep pozdrav,
dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Objavljeno: 25 Feb 2020 15:56
Napisal Žalost112019
Oprostite za pozen odgovor, a sem premišljevala...

Dodatna pozornost učiteljev je verjetno zato, ker vejo vzrok za odsotnost in moje preizkušnje. Mogoče kdaj pogledajo zvezek, kjer med poukom pošem ne prijetne/zaskrbljujoče reči za brati. Mogoče me malo skrbi, da so jim med zdravljenjem, kaj na skrito povedali (mogoče le nekaterim). Problem je v tem, da če me učitelj pozove, pogleda ipd. me še vsi ostali, saj sem v razredu med boljšimi in hči profesorja in učiteljice.

K zdravniku me je strah, saj pozna starše in lahko takoj kaj pove. Pa nisva si tako blizu. Pa še mami bi morala povedat. To sem si že sama črtala...

Da stiska je le moja. Mama ne ve in ne želim da ve. Reakcije bi lahko bile zafrkavanje, fizično nasilje, dodatna izključitev..., čeprav sem do sedaj prejela dobre in pozitivne reakcije, saj so videli da mi je usaj malo mar.

Hvala za skrb
Žalost

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Objavljeno: 26 Feb 2020 12:01
Napisal Uredništvo
Odgovor svetovalke
__________________

Draga Žalost,

zelo dobro se mi zdi, da razmišljaš o najinem “pogovarjanju”. Napisala sem, da se mi zdiš pametna, in nisem se motila. Če razmišljaš o tem, kaj si dopisujeva, to razumem pozitivno, saj to pomeni, da si odprta za reševanje težav. In to je zelo dobro.

Mislim, da razumem situacijo z učitelji. Zdi se ti, da vedo za vzrok tvoje odsotnosti, da so jim to na skrivaj povedali, medtem ko te ni bilo. Čeprav nisi prepričana o tem, da vedo, in tudi nisi prepričana o tem, da je to razlog njihove povečane pozornosti (napisala si “verjetno”), ti je ob misli, da bi to utegnilo biti res, neprijetno in nelagodno. A poznaš prispodobo s “slonom v sobi”? Slon je velika, ogromna žival. Če bi takšna ogromna žival bila v sobi, bi bilo nemogoče, da bi jo ne opazili. Drži? Kadar se do nečesa, kar vemo, da obstaja, obnašamo kot da tega ni (o tem ne govorimo, itd.), pravimo, da “ne naslovimo slona v sobi”. In to je včasih lahko zelo naporno in težko, ker smo ves čas na preži, kaj bomo rekli mi, kaj bodo rekli drugi. Zdi se mi, da se nekaj takšnega dogaja tebi in s pozornostjo učiteljev. V resnici ne vem, zakaj so bolj pozorni do tebe. Lahko da zaradi tvoje izkušnje, lahko da zaradi tega, ker si med boljšimi učenci v razredu. Možno je oboje, mislim, da se glede tega strinjava. Ampak tebi je ob misli, da je razlog njihove pozornosti to, da vedo za tvoje zdravljenje, neprijetno. Razmisli o tem, kaj bi zate pomenilo, če je to res? Zakaj je hudo, če so do tebe bolj pozorni resnično zaradi tega, ker vedo o tvojem zdravljenju? Misliš, da bi v tem primeru imeli kakšno drugačno mnenje o tebi?

Glede na to, da si napisala, da si do zdaj prejela dobre in pozitivne reakcije na tvoje zdravljenje, nisem povsem opustila upanja, da te bom utegnila spodbuditi k temu, da svojo stisko nekomu zaupaš. Kako je s tistim učiteljem, pomočnikom ravnatelja? Razmisli, prosim. Na ta način boš prihranila veliko energije in lažje ti bo, ker ne boš sama. Midve si lahko še naprej dopisujeva, se pogovarjava, ampak stik v živo je vendarle stik v živo.

Zdaj razumem tudi, zakaj ne želiš do zdravnika. Ker ne želiš, da bi povedal mami, ker ne želiš, da bi mama vedela. Zanima me, zakaj želiš te informacije prikriti pred mamo? Ker meniš, da ne bi razumela ali zaradi česar drugega? Na moje vprašanje, kakšne imaš izkušnje z reakcijami ljudi oziroma kako so ljudje ragirali, nisi odgovorila ali pa sem spregledala. Tvoj odgovor je namreč v obliki “rakcije bi lahko bile”, kar razumem kot sklepanje. Torej da se ti zdi, da bi ljudje tako reagirali, nisi pa prepričana. A prav razumem? Imaš z reakcijami na tvoje zdravljenje kakšne konkretne izkušnje?

V enem izmed tvojih pisem si napisala, da imaš dva cilja. Eden je, da preživiš, drugi je, da se vpišeš na gimnazijo. Za zdaj ti gre pri doseganju obeh odlično. Še si tukaj, pogovarjava se, živiš. Hkrati pa si tudi med najboljšimi učenci v razredu. Dvakrat čestitam! Imaš že kakšne načrte za po gimnaziji?

Zaključila bom tako, kot običajno zaključim, da te bom vzpodbudila k iskanju pomoči v živo. Ali vsaj po telefonu. Prosim te, razmisli o tem, ker ni potrebe, da se s tem soočaš sama.

Ostajam tukaj.
Lepo te pozdravljam,
dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja